Pojdi na vsebino

Kurilsko otočje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kurilsko otočje
Курильские острова
千島列島
Obala vzdolž Kurilskih otokov
Geografija
LegaTihi ocean
Koordinati46°30′N 151°30′E / 46.500°N 151.500°E / 46.500; 151.500
Površina10.503,2 km2
Dolžina1.150 km km
Najvišja nadm. višina2.339 m m
Najvišji vrhOstrov Atlasova / Araido
Uprava
oblast / prefekturaSahalinska oblast / Hokkaido
Demografija
Prebivalstvo19.434
Otok Matua.

Kurilsko otočje (rusko Кури́льские острова́, Kuril'skie ostrova, japonsko 千島列島, Chishima rettō 'tisoč otokov') je skupina 56 vulkanskih otokov, ki se nahajajo severovzhodno od japonskega otoka Hokaido in južno od ruske Kamčatke. Otočje je last Rusije in spada pod Sahalinsko oblast. Rusi so otoke zasedli 3 dni po oznanitvi japonske predaje v drugi svetovni vojni v skladu z dogovorom doseženim na Jaltski konferenci. Japonska (in nekatere druge države) štiri južne otoke definira kot okupirane s strani Rusije in jih vključuje pod prefekturo Hokaido, kar je predmet spora med državama vse do danes.

Geografija

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Kurilski naravni rezervat.

Kurilsko otočje je nastalo kot posledica vulkanske dejavnosti ob t. i. ognjenem obroču (tihomorska tektonska plošča), ki obkroža Tihi ocean. Otoki so vrhovi podvodnih vulkanov, ki se strmo spuščajo na morsko dno. Otoška veriga ima 100 vulkanov od katerih jih je 40 še vedno aktivnih, veliko je tudi gejzirjev in toplih vrelcev. Zaradi tektonskih premikov so otoki neprestano izpostavljeni potresni dejavnosti, ki občasno doseže tudi magnitudo 8,5. Najvišji točki v celotnem otočju sta 2339 m visok vulkan na otoku Atlasov, na severnem koncu otočja in 1819 m visok vulkan na otoku Kunašir, na južnem koncu otočja.

Večina otokov je posejana z ognjeniškimi kraterji ter vulkanskimi jezeri. Površina je kamnita, tam, kjer to teren dopušča, tla prerašča trava in grmičevje, na jugu pa tudi gozdovi. Preko strmih vulkanskih pobočij in pečin se v morje izliva nešteto potokov in manjših rek. Obala se razlikuje od otoka do otoka, ta je večinoma skalnata, marsikateri otok obdajajo visoke pečine.

Podnebje je ostro z dolgimi in ostrimi zimami ter kratkimi in meglenimi poletji. Čez leto zapade med 760 in 1000 mm padavin, večina teh pade v obliki snega. Nizke temperature vplivajo tudi na vegetacijo. Tako na severnih otokih prevladuje večinoma tundra, na južnih pa uspevajo tudi iglavci in listavci. Zaradi vulkanskega pepela in ptičjega gvana je zemlja izredno rodovitna, zato na njej uspevajo tudi nekatere kulturne rastline.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Potek meje na Kurilskih otokih med Rusijo in japonsko skozi različna obdobja zgodovine.

Po zgodovinskih virih so bili prvi prebivalci otokov ljudstvo Ainu.[1] Še danes zaradi pomanjkanja dokazov ni popolnoma pojasnjeno, kako so prišli tja. Otoki so pod japonsko upravo prišli v 17. stoletju čeprav so Japonci za njihov obstoj vedeli že vsaj 400 let prej.[2] V tem obdobju so se za otoke začeli zanimati tudi Rusi, ki so v njihovo okolico začeli pošiljati lovske in raziskovalne odprave. Vendar te odprave nikoli niso plule južneje od otoka Urup. V 18. stoletju so Rusi postavili svojo postojanko na otoku Iturup, da bi tujcem preprečili vstop na severni del Kurilskih otokov. Leta 1811 je prišlo do incidenta v katerem so japonski samuraji zajeli posadko ruske raziskovalne ladje, Rusi pa so kot povračilo zajeli japonske trgovce. Ta incident je spodbudil obe strani, da sta se začeli pogajati o poteku meje, ki do takrat še ni bila določena. Meja je bila določena leta 1855 med otokoma Iturup in Urup, otoka Sahalin pa je bilo nekakšno nevtralno območje med obema državama . To se je spremenilo leta 1875, ko se je Japonska odpovedala po ozemeljskih zahtevah Sahalina v zameno pa je dobila vso Kurilsko otočje.

Med rusko-japonsko vojno je v okolici otokov prišlo do manjših bojev. Ko se je vojna končala so Japonci v skladu z mirovnim dogovorom in dogovorom o ribiških pravicah dobili pravico do ribolova v ruskih vodah. Po koncu prve svetovne vojne leta 1918 so japonske sil skupaj z Američani okupirale južni del Kamčatke. Okupacija je trajala do leta 1925.

Med drugo svetovno vojno je Kurilsko otočje igralo pomembno vlogo pri obrambi japonskega otočja. Na številnih otokih so bila močno utrjena japonska vojaška oporišča. Novembra 1941 je admiral Isoroku Yamamoto na otoku Iturup skril svojo floto pred napadom na Pearl Harbor. Med vojno so bili otoki s strani Američanov tarča številnih bombnih napadov, okoli njih pa so delovale tudi ameriške podmornice. Ko se je vojna bližala koncu so Američani s povečano dejavnostjo okoli Kurilskih otokov poizkušali Japonce prepričati, da bo glavni napad na Japonsko prišel iz severa, zato so ti posadko na otokih iz 8000 vojakov povečali na 41.000. Rusi so otoke napadli 18. avgusta 1945. Po zavzetju je bila leta 1946 celotna japonska populacija izgnana.

Kmalu po koncu vojne so se že začeli kazati prvi znaki hladne vojne. Med avgustom in septembrom 1945 so ameriška letala večkrat preletela Kurilske otoke, rusko letalstvo je ameriška letala prestreglo ter jih prisililo pristati ali pa jih je pregnalo iz ruskega zračnega prostora.

Trenutno stanje in ekonomija

[uredi | uredi kodo]

Po statističnih podatkih iz leta 2003 je na otokih živelo med 16.000 in 17.000 ljudi različnih narodnosti. Približno polovica teh živi pod pragom revščine.[3] Po razpadu Sovjetske zveze so se gospodarske razmere na otokih drastično poslabšale, zato se je veliko ljudi odselilo. Otoke je zapustila tudi vojska, z njo pa so odšle številne družine in gospodarska dejavnost vezana na vojsko. V novem tisočletju so se gospodarske razmere v Rusiji začele počasi izboljševati, kar se je pokazalo tudi na Kurilskih otokih. V nekaj letih so bile zgrajene številne nove stavbe in ceste. Ribištvo je na otokih glavna industrijska dejavnost. Zaradi redkih kovin in ribolovnih področij imajo otoki izredno pomemben gospodarski pomen. V zadnjem času je zanimivo postalo tudi pridobivanje geotermalne energije.[4]

Spornost lastništva otokov

[uredi | uredi kodo]

Od leta 1951, ko je Japonska v San Franciscu podpisala mirovni sporazum in se s tem odrekla otokom, otoki predstavljajo jabolko spora med Japonsko in Rusijo, saj Japonci ne priznavajo ruske suverenosti nad vsemi otoki v arhipelagu. Mirovni sporazum v San Franciscu ni eksplicitno navajal Sovjetske suverenosti nad otočjem.[5] Japonska trdi, da štiri južni otoki niso del Kurilskega otočja in zato niso predmet sporazuma ter ji pripadajo.[6] Rusija pa medtem trdi, da se je suverenost Sovjetske zveze nad otoki potrdila v povojnih dogovorih.[7]

Prva pogajanja o vrnitvi otokov so se začela leta 1956 s podpisom mirovnega sporazuma med Japonsko in Sovjetsko zvezo. Japonska je zavrnila ponudbo po kateri bi dobila dva južna otoka v zameno za umik ozemeljskih zahtev po dveh večjih južnih otokih.[8] V času hladne vojne so pogajanja nekoliko zamrla, Kurilski otoki pa so postali t. i. zaprto območje in so bili pod strogim nadzorom Rdeče armade. Po razpadu Sovjetske zveze sta se javnost in politika ponovno začeli zanimati za otoke.

V 21. stoletju so pogajanja okoli spora postala bolj intenzivna. Po več letih omiljevanja teženj Japonske, je ta po ruski invazija na Ukrajino močno zaostrila retoriko in otoke med drugim definirala kot »ilegalno okupirane«, Rusija se je umaknila iz vseh pogovorov o ozemeljskem sporu.[9][10][11][12] V sledečem stopnjevanju napetosti se je Rusija umaknila iz dogovorov, ki so japonskim ladjam omogočali ribolov v okolici štirih južnih otokov ter organizacijo Japoncev, ki jih je Sovjetska zveza izgnala iz otočja definirala kot »nezaželeno organizacijo«.[13][14]

Določen del staroselskega ljudstva Ainu tudi zahteva lastništvo nad določenim delom otočja na podlagi dejstva, da so tam živeli pred prihodom japonskih in ruskih naseljencev.[15]

Evropski parlament je leta 2005 v resoluciji Rusijo pozval, naj Japonski »vrne okupirane južne Kurilske otoke«.[16] ZDA štiri južne otoke priznava kot del Japonske.[17][18] Kitajska je trenutno uradno nevtralna, v preteklosti pa je sprva podpirala Sovjetsko zvezo in kasneje Japonsko.[19][20] Južna Koreja je uradno nevtralna.[21] Ukrajina otoke od 2022 definira kot »začasno okupirane s strani Rusije«.[22]

Seznam otokov

[uredi | uredi kodo]

Severni Kurili (Kita-chishima / 北千島)

Satelitski posnetek otoka Atlasov
Izbruh vulkana Saričev
  • Šumšu (rusko Шумшу; Shumushu / 占守島)
  • Ostrov Atlasova (Остров Атласова; Araido / 阿頼度島)
  • Paramušir (Парамушир; Paramushiru, Horomushiro / 幌筵島)
  • Ostrov Anciferova (Остров Анциферова; Shirinki / 志林規島)
  • Makanruši (Маканруши; Makanru / 磨勘留島)
  • Onekotan (Онекотан; Onnekotan / 温禰古丹島)
  • Harimkotan (Харимкотан; Harimukotan, Harumukotan / 春牟古丹島)
  • Ekarma (Экарма; Ekaruma / 越渇磨島)
  • Čirinkotan (Чиринкотан; 知林古丹島)
  • Šiaškotan (Шиашкотан; Shasukotan / 捨子古丹島)
  • Rajkoke (Райкоке; 雷公計島)
  • Matua (Матуа; Matsuwa, Matsua / 松輪島)
  • Rasšua (Расшуа; Rasutsuwa, Rashowa, Rasuwa / 羅処和島)
  • Ušišir (Ушишир; Ushishiru / 宇志知島)
  • Ketoj (Кетой; Ketoi / 計吐夷島)
  • Simušir (Симушир; Shimushiru, Shinshiru / 新知島)
  • Ostrov Broutona (Остров Броутона; Buroton, Makanruru / 武魯頓島)
  • Čirpoj (Чирпой; Chirihoi, Chieruboi / 知理保以島)
  • Brat Čirpojev (Брат Чирпоев; Chirihoinan / 知理保以南島)
  • Urup (Уруп; Uruppu / 得撫島)

Južni Kurili (Minami-chishima / 南千島)

  • Iturup (Итуруп; Etorofu / 択捉島)
  • Kunašir (Кунашир; Kunashiri / 国後島)
  • Šikotan (Шикотан; 色丹島)
  • Habomai (Южно-Курильская гряда; Habomai Shotō / 歯舞諸島)
    • Ostrov Polonskogo (Остров Полонского; Taraku / 多楽島)
    • Zeljoni (Зелёный; Shibotsu / 志発島)
    • Jurij (Юрий; 勇留島)
    • Ostrov Anučina (Остров Анучина; Akiyuri / 秋勇留島)
    • Ostrov Harkar (Остров Харкар; Harukaru / 春苅島)
    • Ostrov Tanfiljeva (Остров Танфильева; Suishō / 水晶島)
    • Signalni (Сигнальный; Kaigara / 貝殻島)

Opombe in sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. novembra 2010. Pridobljeno 26. januarja 2011.
  2. ↑ Stephan, John J (1974). The Kuril Islands. Oxford: Clarendon Press. str. 50–56.
  3. ↑ Of oil exploration, "It was hoped that the proceeds from the ongpoing projects would help to alleviate the high level of poverty in the region". Eastern Europe, Russia and Central Asia, s.v. Sakhalin Oblast" (Europa Publications) 2003.
  4. ↑ »Islands disputed with Japan feel Russia's boom - The China Post«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. oktobra 2007. Pridobljeno 26. januarja 2011.
  5. ↑ TIMES, Special to THE NEW YORK (9. september 1951). »Text of Gromyko's Statement on the Peace Treaty; Contrast With Other Treaties Cites Expansion After 1937 See Japan as a Military Base Soviet Delegate Says 'Separate Peace' May Embroil Far East in War, With Japan as Base U. S. Delegates Assailed Calls It Separate Treaty Sees Gross Injustice to China Denies U. S. Consulted Soviet China's Claim to Islands Lists Soviet's Amendments«. The New York Times (v ameriški angleščini). ISSN 0362-4331. Pridobljeno 28. februarja 2024.
  6. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani clarke, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  7. ↑ О проблеме мирного договора в российско-японских отношениях [On the problem of a peace treaty in Russian-Japanese relations] (v ruščini). Russian Ministry of Foreign Affairs. 22. julij 2005. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. junija 2009. Pridobljeno 26. julija 2009.
  8. ↑ James D. J. Brown (2016). Japan, Russia and their Territorial Dispute: The Northern Delusion. Routledge. str. 1. ISBN 9781317272670. In 1956, on the occasion of the restoration of bilateral diplomatic relations, Moscow officially stated that it was willing to transfer the two smaller islands to Japan following the conclusion of a peace treaty. As confirmed by Vladimir Putin in 2000 and again in 2012, this remains Moscow's position (Soejima and Komaki 2012). Japanese leaders, however, have consistently declined to accept this offer, drawing attention to the fact that Shikotan and Habomai represent only 7 percent of the disputed territory (Prime Minister Noda cited in Nihon Keizai Shinbun 2012). Despite the passage of much time and considerable diplomatic effort, the sides have essentially been unable to proceed beyond this impasse.
  9. ↑ »Japan protests Russian halt to World War Two peace treaty talks«. reuters.com. Reuters. 22. marec 2022. Pridobljeno 28. februarja 2024.
  10. ↑ NEWS, KYODO. »Japan to again designate Russian-held isles as illegally occupied«. Kyodo News+. Pridobljeno 28. februarja 2024.
  11. ↑ »After Ukraine, Japan reverts to old line on Russian-controlled islands«. Nikkei Asia (v britanski angleščini). Pridobljeno 28. februarja 2024.
  12. ↑ »Japan raps Russia's 'illegal occupation' of disputed islets in rally«. The Mainichi. 7. februar 2023. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. marca 2023. Pridobljeno 28. februarja 2024.
  13. ↑ »Russia suspends deal with Japan on fishing near disputed islands«. Al Jazeera (v angleščini). Pridobljeno 28. februarja 2024.
  14. ↑ »Moscow bans Japanese group fighting over disputed islands«. Asahi Shimbun. 22. april 2023. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. aprila 2023.
  15. ↑ McCarthy, Terry (22. september 1992). »Ainu people lay ancient claim to Kurile Islands: The hunters and fishers who lost their land to the Russians and Japanese are gaining the confidence to demand their rights«. The Independent.
  16. ↑ Official Journal of the European Union, C 157 E/471, 6 July 2006 P. 471 - 473
  17. ↑ »Russia Blames 'Revisionist' U.S. for Disputed Islanders' Visas«. Moscow Times. 7. december 2020. Pridobljeno 10. decembra 2020.
  18. ↑ »U.S. recognizes Japan's sovereignty over Russian-held isles: official«. Kyodo. 14. avgust 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. avgusta 2014. Pridobljeno 10. decembra 2020.
  19. ↑ »China's Xi did not support Japan's claim over Russian-held isles«. Kyodo News. 3. april 2023. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. aprila 2023.
  20. ↑ »Why Russia and China Won't Join Forces Over Disputed Islands«. Defense One. 7. marec 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. novembra 2015. Pridobljeno 10. decembra 2020.
  21. ↑ »「北方領土はロシア領」!? 文在寅大統領が送り込む韓国「次期駐日大使」"二枚舌"への懸念« [“The Northern Territories are Russian territory”!? Concern about the “duplicity” of South Korea’s “next ambassador to Japan” sent by President Moon Jae-in] (v japonščini). 13. december 2020. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. maja 2021. Pridobljeno 1. maja 2021.
  22. ↑ »Зеленський: Курильські острови – це Японія«. Українська правда (v ukrajinščini). Pridobljeno 28. februarja 2024.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]

(v angleščini)

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Kurilsko_otočje&oldid=6274075«