Leontij von Wimpffen

prevzvišeni gospod Leontij
prevzvišeni gospod Leontij
pokojni škof v Jenotajevki
	Leontij von Wimpffen
Domače ime	Vladimir Leopold von Wimpffen
Cerkev	pravoslavna Cerkev
Škofija	Pravoslavna škofija Astrahan in Kamizjanka
Imenovan	28. september 1914 (prejel škofovsko posvečenje)
Predhodnik	vikariat ustanovljen
Naslednik	Anatolij Sokolov
Redovi
Duhovniško posvečenje	1898
Škofovsko posvečenje	28. september 1914 v Kazanu ; posvečevalec; škof Jakub Piatnicki,
Osebni podatki
Rojstvo	Leopold; Vladimir; 18. (30.) maj 1873; Moskva
Smrt	6. julij 1919 (46 let); Astrahan
Pokopan	Astrahan
Narodnost	Nemec; Francoz
Vera	luteran; pravoslavec
Starši	Theodor von Ungern-Sternberg; Sophie Charlotte von Wimpffen
Poklic	duhovnik
Izobrazba	Gimnazija v Penzi
Alma mater	Bogoslovje v Kazanu
Svetništvo
God	10. junij
Svetnik v	Ruska pravoslavna Cerkev
Svetniški naziv	mučenec
Kanonizacija	2011 ; Moskva ; razglašalec; sveti sinod
Svetišča	Astrahan

Škof Leontij, tudi Leoncij, Leoncij Carevski ali Leontius (latinsko comes Leopoldus, episcopus Leontius de Wimpffen; rusko Епископ Леонтий; posvetno ime: Leopold Vladimir Fjodorovič von Wimpffen; rusko барон Владимир Фёдорович фон Вимпфен; nemško Baron Leopold von Wimpffen) je bil škof Ruske pravoslavne Cerkve, pomožni škof v Enotajevski, vikar v Astrahanski in Kamizjanski škofiji; * 13. maj 1873 (Moskva, Rusko cesarstvo) † 23. junij 1919 Astrahan (Sovjetska zveza)

Umorili so ga iz sovraštva do vere (odium fidei) boljševiki.

Življenjepis

Duhovnikov oče Theodor von Ungern-Sternberg je bil nemški baron, ki je živel v Rusiji; mati Sophie Charlotte von Wimpffen pa je izhajala iz francoske veje plemiške družine Von Wimpffenovih. Po rojstvu je bil krščen v luteranski cerkvi po očetu kot Leopold. Pod vplivom svoje matere, globoko verne pravoslavke, je bodoči hierarh kot odrasel sprejel pravoslavje in novo ime Vladimir. V poznejših letih je prestopil iz protestantizma v pravoslavje tudi oče.

Leta 1896 je Leopold Vladimir von Wimpffen diplomiral na gimnaziji v Penzi in se vpisal na teologijo na Kazanski teološki akademiji. Leta 1897 je naredil redovne zaobljube ter si vzel meniško ime Leontij (Leoncij, Leontius). Naslednje leto je bil posvečen za diakona in duhovnika.

Leta 1900 je pridobil naziv kandidata bogoslovnih znanosti ter diplomiral na Astrahanskem bogoslovju.

Leta 1903 je hieromonah Leontij odšel na Kitajsko v ruske misijone, a se je že naslednje leto vrnil, ker je postal nadzornik semenišča v Kursku. Leta 1906 je prejel naslov arhimandrita in prevzel dolžnost župnika v pravoslavni cerkvi pri ruskem veleposlaništvu v Atenah.

28. septembra 1914 je bil posvečen za škofa v Čeboksariju ter postal vikar Kazanske škofije. Dobival je premestitve kot po tekočem traku: pomožni škof v Gruzijskem eksarhatu, naslovni škof Erevanske škofije, naslovni škof v Kostanaju v Orenburški škofiji, in istega leta – 1916. – je decembra dobil naslov Petrovskega škofa v Saratovski škofiji. Leta 1917 ga je ruska sveta sinoda upokojila ter mu določila za stalno bivališče Samostan Varstva Matere Božje v Astrahanu.

5. septembra 1917 je postal rakunski škof v Enotajevki, vikar Astrahanske škofije. Do avgusta 1918 je opravljal redne naloge v zvezi z odhodom astrahanskega nadškofa Mitrofana v Krajevni svet ruske pravoslavne Cerkve.

Cerkvene službe

28. september 1914: posvečen za škofa v Čeboksariju, namestnik kazanske škofije.
12. februar 1915: škof v Erevanu (Armenija), vikar Georgijskega eksarhata.
24. marec 1916: škof v Kostanaju, vikar škofije v Orenburgu.
16. december 1916: škof v Petrovsku, vikar Saratovske škofije.
5. maj 1917: odvzeta mu je škofija ter je pregnan v Astrahanski Pokrovo-Boldinski samostan. Prišel je namreč v spor s krajevnim konzervativnim škofom Dobronravovim.
5. september 1917: škof v Enotajevki, vikar škofije Astrahan.
26. september 1918: škofa Leontija prisilijo k odstopu.

Zagovornik prenovitev

Škof Leoncij je podpiral ustanavljanje pravoslavnih posvetnih društev, ki so bila neodvisna od cerkvenih oblasti in Zveze verskih skupnosti; s tem je razširil pristojnosti posameznih župnij, s čimer se je zameril nadškofu Mitrofanu. Med pravoslavnimi škofi je sedaj nastal razdor, ki se je vedno bolj poglabljal. Eni so vztrajali pri togem konservatizmu, drugi pa so podpirali potrebne reforme za nove čase. Med temi je bil tudi Leontij, ki je med drugim podpiral odlok o ločitvi pravoslavne Cerkve od države; zato ga je nadškof Mitrofan zatožil v Moskvo, kjer je zadevo v tajnosti raziskoval poseben škofovski odbor. Šušljalo se je, da mu bodo prepovedali »bogosluženje«.

Zato so Leontija nekateri verniki začeli braniti v krajevnem tisku; Mitrofanu so namreč zamerili ne le oviranje Leontija, ampak tudi podpiranje Črne stotnije in prijateljevanje s spornim menihom Rasputinom. Množično posredovanje ni bilo brez uspeha, kajti navsezadnje Leoncij sicer ni bil suspendiran, ampak ni mogel biti več niti pomožni škof Astrahanske eparhije.

Smrt in spomin

Smrt

25. maja 1919 so boljševiške oblasti aretirale škofa Leontija skupaj z nadškofom Mitrofanom. Oba sta bila obtožena organiziranja "Belogardejske zarote".

7. junija 1919 je bil po nalogu Kirova zaprt in obtožen skupaj z nadškofom metropolitom Astrahana za organiziranje Bele garde.

23. junija 1919 so ga obsodili boljševiki na smrt in ustrelili skupaj z nadškofom. Na dan so prišle posameznosti okrog njune smrti. Pred ustrelitvijo sta se škofa lahko še zadnjič videla. Pozabila sta na vsa prejšnja nesoglasja, prosila drug drugega za zamero, pokleknila na zemljo ter se še zadnjič objela. Tako so ju ustrelili. Komunisti niso dovolili pogreba, ampak so njuni trupli vrgli v skupno jamo. Pozneje so mesto – ki so ga nekateri verniki označili s kamenjem, razgrebli in se danes več ne ve točno, kje je bilo morišče.

V enakih okoliščinah je umrl tudi nadškof Mitrofan; oba so umorili boljševiki, ki so v njima gledali svoja razredna sovražnika in zagovornika prejšnjega družbenega reda. To je veljalo še toliko bolj za Leontija, za katerega so vedeli da je bil plemiškega rodu.

Kanonizacija

Leta 1981 je Ruska pravoslavna cerkev zunaj Rusije škofa Leontija priznala za svetnika, za mučenca in pričevalca za Kristusa.

Leontij in Mitrofan godujeta na dan svoje smrti – 23. junija.

Glej tudi

Sklici

Nadaljnje branje

(rusko)

Ильичёв А. Митрофан архиеп. Астраханский // Вестник РХД. — 1975. — № 116. — С. 200—224.
Польский М., протопресв. Новые мученики Российские. — М., 1994. — Репр. воспр. изд. 1949—1957 гг. (Джорданвилль). — Ч. 1. — С. 71, 178.
Иона (Карпухин), архиеп. С молитвой против смуты : святитель Иосиф Астраханский в судьбах России. — Астрахань : Астраханско-Енотаевская епархия ; СПб. : Сатисъ, 2002. — 240 с. — ISBN 5-7373-0242-3
Иосиф (Марьян), иером. Епископ Леонтий // Очерки истории Астраханской епархии за 400 лет её существования. — Т. 2. Очерки Астраханской епархии с 1902 по 2002 г. — Ростов н/Д, 2002. — С. 371—381.
Иосиф (Марьян), игумен Жизнеописание епископа Леонтия (фон-Вимпфена) // Святые и подвижники благочестия земли Астраханской / сост. игумен Иосиф (Марьян). — Астрахань, 2010. — С. 374—395.
Мраморнов А. И. Письма епископа Леонтия (фон Вимпфена) к А. В. Карташеву // Научный богословский портал «Богослов.ru». 3 августа 2018
Долматова Е. Н., Алексий Спирин, иерей Епископ Енотаевский Леонтий (фон-Вимпфен): путь к исповедничеству // Свет православия. 2015. — № 7. — С. 7-11

Zunanje povezave

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Leontij von Wimpffen.

(nemško)

Leontij von Wimpffen

(angleško)

(rusko)

Епискол Леонтий (1917—1919) на сайте Астраханской епархии (Škof Leontij na spletu Astrahanske škofije)
ЕПИСКОП ЛЕОНТИЙ (ФОН-ВИМПФЕН) (Škof Leontij /Fon Vimpfen/)
Леонтий (фон Вимпфен) на сайте «Русское православие» (Leontij fon Vimpfen na spletu »Rusko pravoslavje«)