Pojdi na vsebino

Listavci tropskih in subtropskih vlažnih gozdov

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Razširjenost tropskih in subtropskih vlažnih širokolistnih gozdov

Listavci tropskih in subtropskih vlažnih gozdov (TSMF), znani tudi kot tropski deževni gozd, so habitatni tip subtropskega in tropskega gozda, ki ga je opredelil Svetovni sklad za naravo.[1]

Vlažen širokolistni gozd v narodnem parku Mudumalai
Kongovski deževni gozd, v katerem prevladuje Gilbertiodendron dewevrei, blizu Isira

TSMF je na splošno v velikih, nezveznih zaplatah s središčem v ekvatorialnem pasu in med Rakovim in Kozorogovim povratnikom. Za TSMF je značilna nizka variabilnost letne temperature in visoka raven padavin, več kot 2000 mm letno. V gozdni sestavi prevladujejo zimzelene in pollistavne drevesne vrste.

V teh gozdovih živi več vrst kot v katerem koli drugem kopenskem ekosistemu na Zemlji: polovica svetovnih vrst morda živi v teh gozdovih, kjer je kvadratni kilometer lahko dom več kot 1000 drevesnim vrstam. Te gozdove najdemo po vsem svetu, zlasti v indo-malajskem arhipelagu, porečju Amazonke in afriškem porečju Konga.

Nenehno toplo, mokro podnebje naredi ta okolja bolj produktivna kot katera koli druga kopenska okolja na Zemlji in spodbuja eksplozivno rast rastlin.[2] Tu lahko drevo v samo 5 letih zraste več kot 23 m. Od zgoraj je gozd videti kot neskončno morje zelene barve, ki ga prekinjajo le občasna, višja »nastajajoča« drevesa. Ti visoki nastanki so kraljestvo kljunorožcev, tukanov in harpijskega orla.

Na splošno je biotska raznovrstnost največja v gozdnih krošnjah. Krošnjo lahko razdelimo na pet slojev: nadstrešna krošnja z vzniklimi krošnjami, srednja plast krošnje, nižja krošnja, nivo grmovja in končno podrast.[3][4]

Krošnje so dom številnim gozdnim živalim, vključno s človečnjaki in opicami. Pod krošnjami v nižjem podrastju živijo kače in velike mačke. Po gozdnih tleh, kjer zaradi goste krošnje na vrhu ni podrasti, prežijo druge živali, kot so gorile in jeleni.

Vse ravni teh gozdov vsebujejo neprimerljivo raznolikost vrst nevretenčarjev, vključno z novogvinejskimi žuželkami in metulji, ki lahko zrastejo več kot 30 cm v dolžino.

Številni gozdovi se krčijo za kmetijska zemljišča, drugi pa so predmet obsežne komercialne sečnje. Vsakih nekaj let je uničeno območje v velikosti Irske.

Tropski in subtropski vlažni gozdovi (TSMF), kot je prikazano v klasifikacijski shemi Holdridge Life Zones, in vključuje vlažne gozdove, mokre gozdove in deževne gozdove [nepravilna sinteza?]

Biom vključuje več vrst gozdov:

  • Nižinski ekvatorialni zimzeleni deževni gozdovi, splošno znani kot tropski deževni gozdovi, so gozdovi, ki prejmejo veliko padavin (podnebje tropskega deževnega gozda z več kot 2000 mm letno) skozi vse leto.[5] Ti gozdovi se pojavljajo v pasu okoli ekvatorja, z največjimi površinami v porečju Amazonke v Južni Ameriki, porečju Konga v osrednji Afriki, mokrih tropih Queenslanda v Avstraliji in delih Malajskega arhipelaga. Približno polovica svetovnih tropskih deževnih gozdov je v južnoameriških državah Braziliji in Peruju. Deževni gozdovi zdaj pokrivajo manj kot 6 % zemeljske površine. Znanstveniki ocenjujejo, da več kot polovica vseh rastlinskih in živalskih vrst na svetu živi v tropskih deževnih gozdovih.
  • Tropski sezonski gozdovi, znani tudi kot vlažni listopadni, monsunski ali polzimzeleni (mešani) sezonski gozdovi, imajo monsunsko podnebje ali podnebje mokre savane (kot v Köppnovi podnebni klasifikaciji): prejemajo veliko skupnih padavin s toplo poletno mokro sezono in (pogosto) hladnejše zimsko suho obdobje. Nekatera drevesa v teh gozdovih v zimskem sušnem obdobju odvržejo nekaj ali vse liste. Te gozdove najdemo v južni Floridi, delih Južne Amerike, v Srednji Ameriki in okoli Karibov, v obalni Zahodni Afriki, delih Indijske podceline, severne Avstralije in po večjem delu Indokitajskega polotoka.[6][7][8][9]
  • Montanski deževni gozdovi so v gorskih območjih s hladnejšim podnebjem. Tisti z višinami, ki so dovolj visoke, da se redno srečujejo z nizko stopnjo oblačnosti, so znani kot oblačni gozdovi.[10]
  • Poplavni gozdovi, vključno s sladkovodnimi močvirnimi gozdovi in ​​gozdovi šotnih močvirij.[11]
  • Manigua nizek, pogosto neprehoden gost gozd prepletenih tropskih grmovnic in majhnih dreves. Običajno ga najdemo na močvirnih območjih, ponekod pa tudi na suhem. Izraz se uporablja na Kubi, v Dominikanski republiki, Portoriku in Kolumbiji.[12][13][14]

Pomembne ekoregije

[uredi | uredi kodo]

Številne ekoregije TSMF so znane po svoji biotski raznovrstnosti in endemizmu:

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. World Wide Fund for Nature. »Tropical and Subtropical Moist Broadleaf Forest Ecoregions«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. aprila 2011. Pridobljeno 29. maja 2019.
  2. Basic Biology (2016). »Forest«.
  3. Webb, Len (1. oktober 1959). »A Physiognomic Classification of Australian Rain Forests«. Journal of Ecology. British Ecological Society : Journal of Ecology Vol. 47, No. 3, pp. 551-570. 47 (3): 551–570. Bibcode:1959JEcol..47..551W. doi:10.2307/2257290. JSTOR 2257290.
  4. Tracey, J. G. (John Geoffrey) (1982), The Vegetation of the Humid Tropical Region of North Queensland, str. 13–20
  5. Tracey, J. G. (John Geoffrey) (1982), The Vegetation of the Humid Tropical Region of North Queensland, str. 13–20
  6. Beard, J.S.; Keneally, K.F. (1987), 'Rainforests of Western Australia'. In 'The rainforest legacy: Australian national rainforests study'. Special Australian heritage publication series 7(1), str. 289–304
  7. Webb, L. J. (Leonard James); Tracey, J. G. (John Geoffrey) (1982), An ecological survey of the monsoon forests of the north-western region of the Northern Territory, Australian National Parks and Wildlife Service
  8. Russell-Smith, Jeremy; Dunlop, Clyde (1987), The status of monsoon vine forests in the Northern Territory: a perspective. In 'The rainforest legacy: Australian national rainforests study. Special Australian heritage publication series 7(1)
  9. Stanton, J.P.; Fell, David. G. (2005). »The rainforests of Cape York Peninsula«. Rainforest CRC – prek National Library of Australia.
  10. Tracey, J. G. (John Geoffrey) (1982), The Vegetation of the Humid Tropical Region of North Queensland, str. 34–38
  11. Tracey, J. G. (John Geoffrey) (1982), The Vegetation of the Humid Tropical Region of North Queensland, str. 20–25
  12. Pichardo, Esteban. Diccionario provincial casi-razonado de vozes cubanas 3d ed. Havana 1861 p. 172
  13. Cámara Artigas, Rafael; Martínez Batlle, José Ramón; Díaz del Olmo, Fernando. Desarrollo sostenible y medio ambiente en República Dominicana: Medios naturales, manejo histórico, conservación y protección. Sevilla 2012. ISBN 84-00-08392-X, p. 169.
  14. Hernández Aquino, Luis (1993). Diccionario de voces indígenas de Puerto Rico. p. 330.
  15. Vegetacija vlažnega tropskega območja Severnega Queenslanda {{citation}}: Prezrt neznani parameter |avtor1= (pomoč); Prezrt neznani parameter |datum-objave= (pomoč); Prezrt neznani parameter |strani= (pomoč)
  16. Terborgh, J; Zima, B (1983). »Metoda za umeščanje parkov in rezervatov s posebnim sklicevanjem na Kolumbijo in Ekvador«. Biological Conservation. 27 (1): 45–58. doi:10.1016/0006-3207(83)90005-8.
  17. Whitmore, TC; Prancija, GT, ur. (1987). Biogeografija in kvartar zgodovina v tropski Ameriki. Oxford Monographs on Biogeography. Oxford, UK: Clarendon Press.
  18. Borhidi, A (1991). Fitogeografija in vegetacijska ekologija Kube. Budimpešta, Madžarska: Akadémiai Kiadó.
  19. Kingdon, J (1997). African mammals. San Diego, Kalifornija, ZDA: Academic Press. ISBN 9780124083554.
  20. Pregled sistema zavarovanih območij v Afrotropskem kraljestvu. Gland, Švica: IUCN/UNEP. 1986a.
  21. Kingdon, J (1989). Otočna Afrika: razvoj redkih afriških živali in rastlin. Princeton, New Jersey, ZDA: Princeton University Press.
  22. Hamilton, AC; Bensted-Smith, R (1989). Ohranjanje gozdov v vzhodni Usambari Gore, Tanzanija. Gland, Švica: IUCN.
  23. Lovett, JC; Wasser, SK, ur. (1993). Biogeografija in ekologija deževnih gozdov vzhodne Afrike. Cambridge, UK: Cambridge University Press.
  24. {{cite book|last=Preston-Mafham|first=K|year=1991|title=Madagascar: A Natural History|publisher=Facts on File|location=Oxford, UK} }
  25. Mittermeier, R.A.; Werner, T.B.; Lees, A. (1996). »Nova Kaledonija – imperativ ohranjanja starodavne dežele«. Oryx. 30 (2): 104–112. doi:10.1017/s0030605300021487.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]