Manliherica M1888
Repetier-Gewehr M.88 (Repetirna puška M.88) | |
---|---|
Puška M.88 s platnenim kopiščkom | |
Vrsta | večstrelna puška in repetirka[d] |
Država izvora | Avstro-Ogrska |
Zgodovina uporabe | |
V uporabi | 1888 -1945 |
Vojne | prva svetovna vojna, boj za Makedonijo[d], prva balkanska vojna, druga balkanska vojna, ruska državljanska vojna[1] in druga svetovna vojna |
Zgodovina izdelave | |
Konstruktor | Ferdinand Mannlicher |
Leto zasnove | 1887 - 1888 |
Proizvajalec | Steyr Arms in Fegyver- és Gépgyár[d] |
V proizvodnji | 1888 - 1896 |
Število izdelanih | 1.095.000 |
Različice | M90, M88/90, M88/95, M88/18 in M88/24 |
Značilnosti | |
Teža | 4,41 kg |
Dolžina | 1280 mm |
Dolžina cevi | 765 mm |
Naboj | M88: 8×50 R (črni smodnik) M88/90, M90 in M88/95: 8×50 R M88/24: 7,92×57 |
Način delovanja | premovlečni zaklep z blokiranjem spodaj |
Hitrost na ustju | M88: 530 m/s M88/90: 590 m/s M88/95: 620 m/s M88/24: 740 m/s |
Način polnjenja | fiksen nabojnik; M88: Mannlicherjevi okvirji M88/24: Mauserjevi okvirčki |
Kapaciteta | 5 nabojev |
Manliherica M.88 ali Mannlicher M1888 (nemški vojaški naziv: Repetier-Gewehr M.88; repetirna puška M.88) je premovlečna repetirka, ki jo je razvil avstrijski izumitelj Ferdinand Mannlicher.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Po načinu delovanja je izredno podobna njeni predhodnici Mannlicher M1886, od katere se najbolj razlikuje po uporabi 8 mm naboja (namesto 11 mm), prav tako polnjenega s črnim smodnikom.
Kljub splošni uvedbi novejše manliherice M.95 je bilo ob izbruhu vojne leta 1914 s puško M.88 v avstro-ogrski vojski še vedno opremljenih 66% vojakov.[2]
Manliherica M.88 je bila že ob uvedbi nekoliko za svojimi enačicami tistega časa, saj je za razliko od francoske puške Lebel M1886 in nemške Gewehr 1888, ki sta uporabljali naboja z brezdimnim smodnikom še vedno uporabljala naboj s črnim smodnikom. Ko je bil leta 1890 v Avstro-Ogrski uveden naboj M.90 polnjen z malodimnim smodnikom in leta 1893 še nekoliko močnejši M.93, ki je bil polnjen z brezdimnim smodnikom, zaklep puške M.88 ni več mogel poplnoma varno kljubovati pritiskom ob izstrelitvi teh nabojev.
Različice
[uredi | uredi kodo]- M.88 - prvotna različica, imela je merke namenjene za naboj M.88 polnjen s črnim smodnikom.
- M.90 - izboljšana različica, proizvajali so jo z merki prilagojenimi naboju M.90, ki je bil polnjen z malodimnim smodnikom. Zaklepišče je nekoliko daljše in ojačano v primerjavi z M.88.
Predelave
[uredi | uredi kodo]- M.88/90 - izboljšava prvotne različice, na merke sta bili dodani pločevinasti ploščici, ki sta omogočali natančnejše streljanje z močnejšim malodimnim nabojem (M.90).
- M.88/95 - puškam M.1888 in M.1890, ki so se jim obrabile cevi so jim te zamenjali. Pri tem so stare merke zamenjali s takimi, kot jih najdemo na puški Mannlicher M1895.
- M.88/18 - bolgarske karabinke, ki so jih ti predelali iz pušk M.88 in M.90. Cev je bila zamenjana s krajšo, zato je bila po dolžini primerljiva s karabinko Mannlicher M1890. Te predelave so redke.
- M.88/24 - predelave, ki so jih v Belgiji predelali z naboja 8×50 R Mannlicher na 7,92×57 Mauser. Kupec oz. naročnik ostaja neznan. Te predelave so redke.
Uporabnice
[uredi | uredi kodo]- Avstro-Ogrska[2]
- Kraljevina Bolgarija: Med letoma 1890 in 1897 je iz Steyrja nakupila 140.004 pušk sistema M.88.[2]
- Brazilija[3]
- Češkoslovaška: Leta 1939 je bilo v arzenalu skupno 72.507 manliheric M.88 in njenih izpeljank.[4]
- Čile[5]: Čile je kupil skupno 200.000 manliheric M.86 in M.88,[6] od teh jih je bila več kot polovica tipa M.88.
- Ekvador[7]
- Kraljevina Grčija: Zajete od Bolgarije med drugo balkansko vojno. Dodatne so bile zasežene med prvo svetovno vojno od Bolgarije in Avstro-Ogrske.[8]
- Kraljevina Romunija: Tik pred začetkom druge balkanske vojne je od Avstro-Ogrske naročila okoli 60.000 manliheric tipa M.90 in M.95, ki jih je dodala v oborožitev k svoji glavni puški, romunski manliherici.[9]
- Rusko cesarstvo: Zajete od Avstro-Ogrske na vzhodni fronti.[10]
- Španska republika: Uporabljena v španski državljanski vojni.[11]
- Tajska[12]
- Makedonski revolucionarji: Med bojem za Makedonijo med letoma 1904 in 1908 je bila ta puška v uporabi s strani borcev raznih narodnosti, predvsem pa bolgarskih, saj jih je Bolgarija zalagala s puškami iz svojega arzenala.
Galerija
[uredi | uredi kodo]-
Skica mehanizma puške M.88
-
Bolgarski vojaki merijo v sovražnikovo letalo (puške imajo dodan kopišček).
-
Avstroogrska vojska v Karpatih leta 1914 ali 1915
-
Bolgarski vojak na solunski fronti
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ 1,0 1,1 1,2 Russian rifles of the great war, revolution & civil war--part I (Paul Scarlata) // Shotgun News — 2014. — ISSN 0049-0415
- ↑ 2,0 2,1 2,2 Hintermeier, Heino (2003). In der Stunde der Not : fremdländische Gewehrmodelle in Österreich-Ungarn 1914-1918. Dunaj: Stöhr. str. 5-13. COBISS 512090659. ISBN 3-901208-41-0.
- ↑ Mötz, Josef (2001). Österreichische Militärpatronen / Austrian military cartridges (v nemščini in angleščini). Dunaj: Stöhr. str. 362. ISBN 3-901208-27-5.
- ↑ Šrámek, Pavel (2008). Ve stínu Mnichova. Praga: Mladá fronta. str. 160. ISBN 978-80-204-1848-7.
- ↑ John Walter (25. marec 2006). Rifles of the World. Krause Publications. str. 266. ISBN 0-89689-241-7.[mrtva povezava]
- ↑ Mötz, Josef (2001). Österreichische Militärpatronen / Austrian military cartridges (v nemščini in angleščini). Dunaj: Stöhr. str. 367. ISBN 3-901208-27-5.
- ↑ Robert W.D. Ball (2. avgust 2011). Mauser Military Rifles of the World. Gun Digest Books. str. 127. ISBN 1-4402-1544-8.[mrtva povezava]
- ↑ »Guns Magazine » Weapons Of The Greco-Turkish War Part 1«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. januarja 2021. Pridobljeno 19. marca 2019.
- ↑ Philip Jowett (20. marec 2012). Armies of the Balkan Wars 1912-13: The priming charge for the Great War. Osprey Publishing. str. 24. ISBN 978-1-78096-528-4.
- ↑ Scarlata, Paul (20. november 2014). »Russian rifles of the great war, revolution & civil war--part I«. Shotgun News. Pridobljeno 19. septembra 2015.
- ↑ Alejandro de Quesada (20. januar 2015). The Spanish Civil War 1936–39 (2): Republican Forces. Bloomsbury Publishing. str. 72. ISBN 978-1-78200-787-6.
- ↑ John Walter (25. marec 2006). Rifles of the World. Krause Publications. str. 269. ISBN 0-89689-241-7.[mrtva povezava]