Milje, Trst

Za druga naselja s tem imenom glej Milje.

Milje Muggia
Občina (comune)
Comune di Muggia
Milje
Zastava Grb
Lega občine Milje v Tržaški pokrajini
Milje Geografski položaj v Italiji
Koordinati: 45°36′N 13°46′E
Država	Italija
Dežela	Furlanija - Julijska krajina
Frazioni	Žavlje (Aquilinia), Beloglav (Belpoggio), Čampore (Chiampore), Farned (Farnei), Lazaret - Sveti Jernej (Lazzaretto-San Bartolomeo), Rabujez (Rabuiese), Korošci (Santa Barbara), Vinjan (Vignano), Cindis (Zindis)
Upravljanje
• Župan	Paolo Polidori (5. oktober 2021) (desna sredina)
Površina
• Skupno	13 km2
Nadm. višina	3 m
Prebivalstvo  (31. marec 2021)
• Skupno	12.888
• Gostota	990 preb./km2
Demonim	Miljčani it. muggesani
Časovni pas	UTC+1 (CET)
• Poletni	UTC+2 (CEST)
Poštna številka	34015
Klicna koda	040
Zavetnik	sveti Janez in sveti Pavel
Dan	26. junij
Spletna stran	Uradno spletno mesto

Milje (italijansko Muggia, beneško in tržaško Muja, furlansko Mugle) so obalno mesto v Italiji, na Tržaškem, natančneje v Miljskem zalivu, sedež istoimenske občine v deželi Furlanija - Julijska krajina (druge največje za Trstom v nekdanji Tržaški pokrajini), nedaleč od slovensko-italijanske meje.

Geografija

Pristaniško mesto Milje je na istrski jadranski obali, na južnem obalnem delu Miljskega zaliva (italijansko Baia di Muggia), ki je del morskega območja Tržaškega zaliva. Krajina v južnem občinskem območju se dviga do 244 m (Kaštelir) in tukajšnji revirji so blizu meje s Slovenijo. Nekatere lokalne ceste služijo regionalnemu čezmejnemu prometu. V zahodnem delu mesta, proti Svetem Jerneju-Lazaretu, se gostota pozidave zmanjša. Manjše površine se uporabljajo za vinogradništvo. Tu urbano območje zaznamujejo zelene površine in odprte stavbe, arheološki park Milje (Arheološki park Starih Milj: Grad Milje) pa ščiti in ohranja del območja zgodovinske poselitve. Vzhodno od mesta Milje so obsežna industrijska in trgovska območja, ki segajo od obale do pretežno ravninskega celinskega območja. Avtocesta Sesljan-Rabueze (trasa II) prečka to urbano območje in tvori mednarodno cestno povezavo med Italijo in Slovenijo. Sosednje hribovito območje je delno gozdnato. Mestno območje meji na ozemlja sosednjih italijanskih občin Trst in Dolina. Deloma tvori obalni del doline Glinščice tudi občinsko mejo znotraj Italije.

Naselja v občini

Občino Milje sestavljajo naslednja naselja (v oklepaju italijansko ime):

Beloglav (Belpoggio ) Boa Čampore (Chiampore) Case sparse Farned (Farnei)

Lazaret - Sveti Jernej (Lazzaretto - San Bartolomeo) Milje, mesto (Muggia capoluogo comunale) Korošci (Santa Barbara) Oreh (Noghera)

Tanki rt (Punta Sottile) Rabujez (Rabuiese) Sv. Rok (San Rocco) Štramar (Stramare) Mejni prehod Škofije

Vinjan (Vignano ) Villaggio Castelletto Cindis (Zindis) Žavlje (Aquilinia) Žavlje-Štramar (Aquilinia–Stramare)

Milje so edino istrsko mesto na italijanskem ozemlju.

Po mestu se imenujeta Miljski polotok na severozahodu Istre in Miljski zaliv med Miljami oz. Miljskim polotokom in Trstom (slovensko imenovan Žaveljski zaliv).

V Pristanišču sv. Roka (Porto San Rocco) je marina s kapaciteto priveza 500 jaht.

Etnična sestava prebivalstva

Po popisu prebivalstva iz leta 1971 se je 4,7 % prebivalcev opredelilo, da so Slovenci.

Zgodovina

Prazgodovina in antično obdobje

Poselitev območja občine Milje sega v prazgodovinsko obdobje. Poselitev dokazujejo ostanki gradišča, odkriti na griču »Monte Castellier«, in je trajala od približno okoli 1600 pr.n.št. do leta 350 n.št.. Mesto je bilo zgrajeno na 172 m visokem griču, ki se danes imenuje "Stare Milje". Ponovno je bil kraj poseljen v rimski dobi, ko je tu bil najbrž sedež vojaškega castruma. Na vrhu prazgodovinskega gradišča, so odkrili nekropole pokopanih oseb, ki so najbrž živele v Železni dobi (900-750 pr.n.št.). Obdobje Rimljanov dokazujejo številne najdbe v starih Miljah in okolici. Po ustanovitvi Ogleja leta 181 pr.n.š. so Rimljani s pohodi v letih 178 – 177 pr.n.š. ustanovili Castrum Muglae za obrambo pred vpadi Histrov. Po padcu Zahodnega rimskega cesarstva so območju Milj vladali Goti - kralj Teoderik, Langobardi, Bizantinci in Franki.

Srednji vek

V srednjem veku je najpomembnejše središče območja predstavljal Castrum Muglae ali Monticula, ki je bil v današnjih »Starih Miljah« in ki je leta 931 postal fevd Oglejskega patriarha. Takrat se v zgodovinski listini prvič pojavi ime Milje in sicer v darovnici italijanskih kraljev Huga in Lotarja. Sčasoma je zraslo in se razcvetelo naselje »Borgo Lauro«, kjer so današnje Milje. Leta 1202, ko je v mestu pristal dož Enrico Dandolo s križarji, so Milje začele plačevati davek Benetkam. V drugi polovici 13. stoletja si je mesto na silo prizadevalo doseči pri Oglejskem patriarhu svobodno imenovanje potestata. Leta 1256 je bila ustanovljena samostojna mestna občina. Ko se je oblast Patriarha postopoma manjšala, je vedno bolj naraščal vpliv Benetk. Leta 1354 so Genovežani skoraj popolnoma porušili Milje, ker so se borile na strani Benečanov. Od starih Milj je ostala nepoškodovana le bazilika sv. Marije iz 11. stoletja. Leta 1420 pa so se Milje popolnoma podredile Benečanom. Uradni dokument je podpisal dož Tommaso Mocenigo. Tako so se znašle na meji s Trstom, ki je bil podložen Habsburžanom. Milje so postale beneško oporišče za napade na Trst. Leta 1511 so Avstrijski Habsburžani oblegali Milje, ki pa jih niso mogli zavzeti. Milje so bile pod Beneško republiko vse do njenega propada leta 1797.

Novi vek

Milje so bile nato do leta 1813 pod Napoleonovo dominacijo v okviru Ilirskih provinc, nakar so Milje prešle pod avstrijsko nadoblast. Od takrat se je zgodovinski razvoj Milj prepletal z vzponom Trsta. Postavljeni so bili temelji modernega ladjedelništva, ki zajema ladjedelnico Tonello in ladjedelnico sv. Roka, ustanovljeno 1857. Po koncu prve svetovne vojne in razpadu Avstro-Ogrske so bile Milje s priključitvijo Julijske Krajine Kraljevini Italiji (1921) za kratek čas v območju istrske uprave, leta 1923 pa so prestopile v tržaško upravno območje.

V letih po drugi svetovni vojni, po obdobju jugoslovanske zasedbe (1945), je preko ozemlja Milj potekala demarkacijska črta med dvema conama vojaške zasedbe v Julijski Krajini (1945-1947) in sicer med anglo-ameriško in jugoslovansko, in kasneje demarkacijska črta Svobodnega Tržaškega ozemlja med conama A in B (1947-1954). Ta razmejitev, spremenjena z Spomenico o soglasju ali londonskim Memorandumom leta 1954, postane dokončno meja med Italijo in Jugoslavijo z Osimski sporazumi (1975). Ta meja je leta 1992 postala meddržavna meja med Republiko Slovenijo in Republiko Italijo.

Po zasutju solin, opustitvi kamnoseštva in zaprtju obeh ladjedelnic, se kot glavna dejavnost ob trgovini v mestu vse bolj uveljavlja turizem.

Gospodarstvo in ekonomija

V naselju je urad karabinjerjev, finančne policije in enota gasilcev.

Finančni prihodki izvirajo večinoma iz tradicionalnega kmetijstva, pridelave ne samo žitaric, zelenjave in sadja, temveč tudi grozdja, vina in oljčnega olja. V manjši meri je razvita zelo raznolika živinoreja, vzreja govedi, svinj in prašičev, konjev ter perutnine. Lokalno industrijo predstavlja tekstilni, oblačilni, živilski, inženirski, elektronski, storitveni, gradbeni, (nekdaj tudi ladjedelniški) sektor, trgovina in turizem, pa tudi proizvodnja izdelkov iz papirja, naprav in strojev za proizvodnjo nakita in igrač, pisarniških strojev, proizvodnja izdelkov iz lesa (zlasti pohištva). Del lokalnega prebivalstva je zaposlen tudi v industrijskih obratih, kjer predelujejo naftne derivate. Razvit je komercialni sektor, bančne storitve, zavarovalništvo in pokojninski skladi. Informacije o kulturi in aktualnih dogodkih zagotavljajo lokalne radijske postaje in televizija. Urejeno je varstvo otrok v vrtcih in osnovnošolsko izobraževanje, srednje in visoko šolstvo je zagotovljeno v bližnjem Trstu.

Arhitektura

Staro mestno jedro z manjšim pristanom in mandračem (podobnim nekdanjemu piranskemu), ki skoraj spodjeda okoliške stavbe, kaže arhitekturne elemente različnih beneških slogov, za katerega so značilne ozke ulice, stavbe s simboli leva sv. Marka, balkoni z gotskimi biforami. Ob glavnem trgu (Piazza Marconi) stoji župnijska cerkev sv. Janeza in sv. Pavla, zgrajena leta 1263 na mestu predhodne cerkve iz 11. ali 13. stoletja, pozneje pa je bila večkrat prenovljena. Občinska palača s stolpom z uro ter dvema občinskima grboma na pročelju je iz leta 1265. Leta 1930 jo je precej poškodoval požar. V bližini pristanišča je tudi dvoje mestnih vrat, vrata sv. Roka in na Dantejevi ulici vrata Portizza, z beneškim levom. Nad mestom je grad Milje, katerega začetki segajo v leto 1374, stolp s cinami so mu dodali ob prenovi, v začetku 18. stoletja.

Župnijska cerkev sv. Janeza in Pavla na Galilejevem trgu

Pristanišče sv. Roka

Približno kilometer od centra mesta je bila zgrajena moderna marina sv. Roka (San Rocco) s pripadajočimi upravnimi stavbami ter stanovanjskim naseljem, za katero je načrte izdelal arhitekt Luigi Vietti, avtor marine v Porto Cervu na Sardiniji. Poleg privezov za jahte obsega tudi obmorsko sprehajališče, razne podhode in nadhode, majhne parke ter osrednji trg. Celoten kompleks predstavlja vizijo kombinacije sodobnega obmorskega in ribiškega naselja, s hotelom, trgovinami, bazenom, fitnesom in telovadnico.

Glej tudi

• Miljski zaliv

Viri

• Tretjak, Donatella; Fachin, Niki (2004). Istraː Cres, Lošinjːzgodovinsko-umetnostni vodnik: zgodovina in kultura 50 istrskih občin. Bruno Fachin, Trst. COBISS 2069228. ISBN 88-85289-67-3.
• Vinčec, Milan (2009). Istra: Koper, Izola, Piran: kulturno turistični vodnik. Koper, Arsvideo. COBISS 246454272. ISBN 978-961-269-087-8.
• Bufon, Milan; Kalc, Aleksej Krajevni leksikon Slovencev v Italiji, prva knjigaː Tržaška pokrajina Narodna in študijska knjižnica v Trstu, Slovenski raziskovalni inštitut v Trstu, Trst, Založništvo tržaškega tiska d.d., 1990, (COBISS)
• Dolhar, Rafko (2006). Zahodni rob: avtovertikala: kulturno-turistični vodnik. Mohorjeva družba, Celovec. COBISS 228982784. ISBN 978-3-7086-0218-9.

Zunanje povezave

• Satelitska slika