Naglavna ušivost
Naglavna ušivost (znana tudi kot pediculosis capitis[1], napačno tudi gnide - gl dalje) je okužba las na glavi in lasišča z naglavno ušjo (Pediculus humanus capitis).[2] Srbenje zaradi ugrizov uši je običajno.[3] Ob prvi okužbi prizadete osebe do srbečice ne pride takoj, včasih šele po šestih tednih.[3] Pri osebi, ki se ponovno okuži, do simptomov lahko pride veliko hitreje.[3] Srbečica lahko povzroči težave s spanjem.[4] Na splošno ne gre za resno stanje.[5] Naglavne uši naj bi v Afriki širile nekatere druge bolezni, v Evropi ali Severni Ameriki do tega zgleda na prihaja.[2][4]
Naglavna uš se širi z neposrednim stikom z lasmi okužene osebe.[4] Vzroki za naglavno ušivost niso povezani s čistočo.[3] Živali, kot so mačke in psi, pri prenosu ne igrajo nobene vloge.[4] Naglavna uš se hrani samo s človeško krvjo in lahko preživi samo v človekovem lasišču.[2][3] Odrasle uši so dolge kake dva do tri mm.[6] Če ni v stiku z gostiteljem, uš lahko preživi največ tri dni.[3] Ljudje se lahko okužijo z dvema drugima vrstama uši – telesno ušjo in sramno ušjo. Za diagnozo je treba najti živo uš.[3] Pri iskanju si lahko pomagamo z glavnikom.[3] Prazne jajčne lupine (tako imenovane gnide) ne zadostujejo za diagnozo.[3]
Možne oblike zdravljenja vključujejo: lase se lahko prečesava z glavnikom, ki ima goste zobe, ali pa se celo glavo obrije. Številna lokalna zdravila so tudi učinkovita, tako malation, ivermektin, in dimetikon.[5] Dimetikon, to je silikonsko olje, se pogosto raje uporablja, ker ima nizko tveganje za neželene učinke.[5] Piretroidi , kot so permetrin, so se običajno uporabljali, vendar so zaradi vse večje odpornosti proti pesticidom. sčasoma postali manj učinkoviti [5] Za alternativna zdravila obstaja je malo dokazov.[7]
Do nadloge z naglavnimi ušmi prihaja pogosto, še posebej pri otrocih.[3] V Evropi okužijo od enega do dvajset odstotkov različnih skupin ljudi.[2] V ZDA se letno okuži 6 do 12 milijonov otrok.[4] Naglavne uši se pojavljajo bolj pogosto pri deklicah kot pri dečkih.[3] Obstaja mnenje, da so v preteklosti okužbe z naglavno ušjo bile koristne, saj naj bi ščitile pred nevarnejšo telesno ušjo.[8] Nadloga lahko povzroči stigmatizacijo okuženega posameznika.[3]
Reference
[uredi | uredi kodo]- ↑ Rapini, Ronald P.; Bolognia, Jean L.; Jorizzo, Joseph L. (2007). Dermatology: 2-Volume Set. St. Louis: Mosby. ISBN 1-4160-2999-0.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 Feldmeier, H (september 2012). »Pediculosis capitis: new insights into epidemiology, diagnosis and treatment«. European Journal of Clinical Microbiology & Infectious Diseases. Zv. 31, št. 9. str. 2105–10. doi:10.1007/s10096-012-1575-0. PMID 22382818.
{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava) - ↑ 3,00 3,01 3,02 3,03 3,04 3,05 3,06 3,07 3,08 3,09 3,10 3,11 Smith, CH; Goldman, RD (Avgust 2012). »An incurable itch: head lice«. Canadian Family Physician. Zv. 58, št. 8. str. 839–41. PMID 22893334.
- ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 »Parasites - Lice - Head Lice Frequently Asked Questions (FAQs)«. cdc.gov. 24. september 2013. Pridobljeno 23. oktobra 2014.
- ↑ 5,0 5,1 5,2 5,3 »Head lice. Dimeticone is the pediculicide of choice«. Prescrire Int. Zv. 151, št. 23. Julij 2014. str. 187–90. PMID 25162097.
- ↑ »Parasites - Lice - Head Lice«. cdc.gov. 24. september 2013. Pridobljeno 23. oktobra 2014.
- ↑ »Home remedies to control head lice: assessment of home remedies to control the human head louse, Pediculus humanus capitis (Anoplura: Pediculidae)«. Journal of Pediatric Nursing. Zv. 19, št. 6. december 2004. str. 393–8. doi:10.1016/j.pedn.2004.11.002. PMID 15637580.
{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava) - ↑ Rózsa, L; Apari, P (Maj 2012). »Why infest the loved ones--inherent human behaviour indicates former mutualism with head lice«. Parasitology. Zv. 139, št. 6. str. 696–700. doi:10.1017/S0031182012000017. PMID 22309598.