Narodni park Etosha

Narodni park Etosha
IUCN kategorija II (narodni park)
Živali pri vodni kotanji Nebrownii
Lokacija	Namibija
Koordinati	18°56′43″S 15°53′52″E
Površina	22.270 km²
Ustanovitev	22. marec 1907
Obiskovalci	200.000 (leta 2010)
Uprava	Ministrstvo za okolje in turizem Namibije

Satelitska slika parka

Narodni park Etosha je narodni park na severozahodu Namibije. 22. marca 1907 je bil z odlokom št. 88 guvernerja Nemške Jugozahodne Afrike dr. Friedricha von Lindequista razglašen za lovski rezervat št. 2 (Wild Schutzgebiet št. 2), kar pomeni, da je bil uvrščen za zahodnim Caprivijem (lovski rezervat št. 1) in pred lovskim rezervatom Namib št. 3. Leta 1958 je postal lovski park Etosha in bil leta 1967 z aktom parlamenta Republike Južne Afrike, ki je v tem času upravljala Jugozahodno Afriko, povzdignjen v narodni park.

Narodni park se razteza na površini 22.270 km² in je dobil ime po veliki Etoški kotanji, ki je skoraj v celoti v parku (velika je 4760 km²) in pokriva 23 % površine celotnega območja parka. V njem živi več sto vrst sesalcev, ptic in plazilcev, tudi več ogroženih vrst iz Rdečega seznama IUCN, kot so črni nosorogi.

Park je v regiji Kunene in meji oziroma se delno prekriva z regijami Oshana, Oshikoto in Otjozondjupa.

Zgodovina

Odkritje Evropejcev

Švedski raziskovalec Carl Johan Andersson in Anglež Francis Galton sta bila prva Evropejca, ki sta 29. maja 1851 poročala o Etoški kotanji. Ko sta prispela v Omutjamatundo (zdaj Namutoni), sta potovala z ovambijskimi trgovci bakrene rude. Etoško kotanjo sta odkrila po odhodu iz Namutonija, ko sta potovala na sever.

Izvirno ime

Ime Etosha (v začetku zapisano Etotha) je iz ošidongske besede in pomeni "velik bel prostor". Nanaša se na Etoško kotanjo. V Haiǁomu se imenuje kotanja Khubus, kar pomeni "popolnoma gol, bel prostor z veliko prahu". Kotanja je znana tudi kot Chums in se nanaša na hrup, ki ga povzroča hoja po glinasti kotanji.

Ljudje

Območja severno od Etoške kotanje naseljujejo Ovambi, medtem ko so različne skupine, ki so govorile otjihererski jezik, živele zunaj sedanjih meja parka. Območje v parku v bližini Etoške kotanje naseljujejo Kojsani.

Ko je bila Etoška kotanja prvič odkrita, je ljudstvo Haiǁom priznavalo ovambskega vodjo iz Ondonge, Hereri pa ne. Haiǁomi so bili prisilno odstranjeni iz parka leta 1954, končali so svoj lovsko-nabiralniški način življenja in ostali brez zemlje na kmetijah kot dninarji. Od leta 2004 zanje velja tradicionalna uprava, ki pomaga lajšati stike med skupnostjo in vlado. Namibijska vlada priznava, da je park dom ljudstva Haiǁom in ima načrte za ponovno naselitev razseljenih družin na kmetije, ki mejijo na narodni park. Od leta 2007 je vlada pridobila šest kmetij neposredno južno od depresije Gobain v narodnem parku Etosha. Številne družine so se naselile na teh kmetijah, njihov voditelj je bil David Khamuxab.

Evropski naseljenci

Leta 1885 je podjetnik William Worthington Jordan od ovambskega voditelja Kambondeja kupil velik del zemljišča. Meri skoraj 170 kilometrov in sega od Okaukueja na zahodu do Fischerjeve kotanje na vzhodu. Dorslandski pohodniki so prvič potovali skozi park med letoma 1876 in 1879 na poti v Angolo. Leta 1885 so se vrnili in se naselili na 2500 hektarjih kmetij, ki jih je dal brezplačno na voljo William Worthington Jordan. Pohodniki so imenovali območje Upingtonija po predsedniku vlade Kapske kolonije. Naselje je bilo opuščeno leta 1886 po spopadih s Haiǁomi, ko jih je premagal njihov voditelj Nehale Mpingana.

Nemška Jugozahodna Afrika

Nemško cesarstvo je leta 1886 ukazalo vojakom, naj zasedejo Okaukuejo, Namutoni in Sesfontein in ubijajo divje živali, ki se selijo, da bi omejili širjenje kuge pri govedu. Spomladi leta 1889 je bila zgrajena utrdba za nemško konjenico v Namutoniju. 28. januarja 1904 je 500 moških pod vodstvom Nehala Mpingane napadlo cesarsko nemško trdnjavo v Namutoniju in jo popolnoma uničilo, pregnali so kolonialne sile in prevzeli konje in govedo. Utrdba je bila obnovljena in čete ponovno nameščene, ko je bilo območje razglašeno za lovski rezervat leta 1907; poročnik utrdbe Namutoni Adolf Fischer je nato postal prvi "lovski upravnik".

Meje

Zemljevid Narodnega parka Etosha

Današnji narodni park je od ustanovitve leta 1907 doživel več večjih in manjših sprememb meja. Glavna sprememba od leta 1907 je bila zaradi odloka št. 18 iz leta 1958 in odloka št. 21 iz leta 1970.

Ko je bilo območje Etoshe razglašeno za lovski rezervat št. 2 (odlok št. 88 iz leta 1907), se je park raztezal od ustja reke Kunene in reke Hoarusib na Obali okostij do Namutonija na vzhodu. Prvotna površina je bila okoli 99.526 km² kilometrov, nato popravljena na približno 80.000 km². Odlok št. 18 iz leta 1958 je spremenil zahodno mejo parka in izključil območje med rekama Kunene in Hoarusib ter namesto tega vključil območje med rekama Hoanib in Uchab, s čimer se je park zmanjšal na okoli 55.000 km². Odločitev Odendaalove komisije (1963) je prinesla razmejitev današnjih mej parka leta 1970.

Ekološki inštitut Etosha

Ekološki inštitut Etosha (EEI) je uradno odprl Adolf Brinkmann 1. aprila 1974 v imenu jugozahodnoafriške uprave. Odgovoren je za upravljanje raziskav v parku. Razvrstitev rastlinstva, prebivalstva in ekološke študije o gnujih, slonih in levih ter študije o antraksu so bile med prvimi pomembnimi temami, ki so jih raziskovali. Inštitut je sodeloval z raziskovalci z univerz v Namibiji, ZDA, Veliki Britaniji, Nemčiji, Južni Afriki, Avstraliji, Norveški in Izraelu.

Geografija

Etoška kotanja

Etoška kotanja blizu Salvadorja

Slana kotanja je v suši razpokana, toda še vedno so vidne sledi živali

Soline so najopaznejša geološka značilnost v parku. Glavna depresija pokriva površino okoli 5000 km² in je približno 130 km dolga in okoli 50 km široka. Močna slanost v kotanji omejuje življenje vrst, ki lahko trajno naseljujejo samo kotanjo; ekstremofilni mikroorganizmi ogrožajo vrste, ki lahko prenašajo slanost. Kotanja je običajno suha, z vodo se napolni za kratek čas poleti, ko je posebej privlačna za pelikane in plamence.

V sušnem obdobju vetrovi, ki pihajo čez slano kotanjo, poberejo slan prah in ga raznašajo po vsej državi in čez južni Atlantik. Ta obogatitev s soljo zagotavlja minerale v tleh v smeri vetra, od katerih so odvisne nekatere divje živali, čeprav je slanost izziv za kmetovanje.

Etoška kotanja je bila ena od številnih območij v vsej Južni Afriki v regionalni pobudi (Southern African Regional Science Initiative – SAFARI 2000). Partnerji v tem programu zbirajo najrazličnejše podatke o aerosolih, zemeljskem površju in druge značilnosti zemljišč in ozračja z uporabo satelitov, letal in podatkov o tleh, kakršna so v Etoshi, in proučujejo povezave med ljudmi in naravnim okoljem.

Dolomitni hribi

Dolomitni hribi na južni meji parka v bližini Anderssonovega vhoda se imenujejo Ondundozonananandana, kar pomeni kraj, "od koder se mlad pastir ni nikoli vrnil", kar namiguje na veliko plenilcev, kot so leopardi, v hribih, ki se imenujejo Leopardji hribi (Leopard Hills). Območje Halali je dom dolomitnih hribov v parku, eden je v kampu, blizu pa je Twee Koppies. Na zahodu tudi prevladujejo dolomitni hribi, ki je edini kraj v parku, v katerem živi gorska zebra (Equus zebra).

Podnebje

V parku je puščavsko podnebje savane. Povprečna letna temperatura je 25 °C. Pozimi je temperatura bližje 5 °C, poleti je lahko 45 °C. Značilna je velika dnevna toplotna amplituda.

Včasih in na nekaterih krajih dežja sploh ni. Ko je dež, pa suhe rečne struge hitro oživijo.

Vrste rastlinstva

Slana puščava

Soline v parku so večinoma brez rastlinja, razen halofitov (slanuša) Sporobolus salsus, beljakovinsko bogata trava, na kateri se paseta gnu (Connochaetes taurinus) in skokonoga gazela. Območja okoli Etoške kotanje imajo tudi drugo halofitno rastlinje, tudi travo, kot sta Sporobolus spicatus in Odyssea paucinervis, ter grmovnice, kot je Suaeda articulata.

Gozdnata pokrajina

Večina parka pokriva savanski gozd, razen območja v bližini kotanje. Mopane (Colophospermum mopane) je najpogostejše drevo, približno 80 % vseh dreves v parku. V peščenem veldu v severovzhodnem vogalu Etoše prevladujejo akacije in drevesa družine Terminalia. Drevesa tamboti (Spirostachys africana) so značilna za gozdove južno od peščenega velda.

Druge vrste rastlinstva

Savana

Pritlikavo savansko grmičevje se pojavlja na območju blizu kotanje z več vrstami, tudi halofitna sukulenta Salsola etoshensis, tudi trnasto savansko rastlinje je na apnenčastih in alkalnih tleh, prevladujejo vrste akacije, kot so Acacia nebrownii, Acacia luederitzii, Acacia melliferra, Acacia hebeclada in Acacia tortilis.

Travišča

Travišča v parku so predvsem okoli Etoške kotanje, kjer je zemlja peščena. Glede na tla in učinke kotanje prevladuje ena vrsta trave Eragrostis, Sporobolus, Monelytrum, Odyssea ali Enneapogon.

Živalstvo

V parku je okoli 114 vrst sesalcev, 340 vrst ptic, 110 vrst plazilcev, 16 vrst dvoživk in 1 vrsta rib (do 49 vrst med poplavami).

Zgodovina

Od leta 1881 so velike divje sesalce, kot so sloni, nosorogi in levi, v regiji skoraj iztrebili. Določitev lovskega rezervata je pomagala k okrevanju nekaterih živali, vendar so nekateri, na primer bivoli in divji psi izumrli do sredine 20. stoletja.

Prof. P. Schoemann, pisec iz Otjiwaronga, je bil imenovan za paznika v lovišču leta 1951 in je menil, da so travišča močno popasena. V bližini Rietfonteina so zgradili predelovalnico kostne moke in odstrel zebre in gnujev se je začel leta 1952. Uradne evidence kažejo, da so 293 zeber in 122 gnujev obdelali v tovarni, vendar naravovarstveniki trdijo, da jih je bilo na tisoče in uspelo jim je prisilno zapreti tovarno v istem letu.

Suša, ki se je začela leta 1980, je povzročila največji zaseg in odlov v zgodovini parka. Ujetih, ulovljenih ali prodanih je bilo 2235 gorskih in 450 stepskih zeber. 525 slonov je bilo ubitih in obdelanih v začasni klavnici v bližini Olifantsrusa.

Sesalci

Stepska zebra

Slon

Črni nosorog z žirafo

Stepska zebra

Lev pri kotanji Gemsbokvlakte

Lisasta hijena

Skokonoga gazela

Pogosto videni sesalci v parku v preteklosti in sedanjosti so navedeni v preglednici:

Sesalci	Latinsko ime	Status	Dodatni podatki
afriški savanski slon	Loxodonta africana	pogost	Etoški sloni spadajo v skupino slonov severozahodne Namibije in južne Angole. So najvišji sloni v Afriki, vendar pomanjkanje mineralov povzroča, da imajo zelo kratke okle.
južni beli nosorog	Ceratotherium simum simum	redek	Po dolgi odsotnosti se je pojavil pred kratkim.
jugozahodni črni nosorog	Diceros bicornis occidentalis	redko viden	Načrt Odendaalove komisije iz leta 1963 je močno zmanjšal življenjsko območje nosoroga, saj večina njihovega prednostnega habitata ni v parku. Programi za ponovno naselitev so se uresničevali, dokler se ni povečalo njihovo število v zavarovanem delu parka.
Kafrski bivol	Syncerus caffer	izumrl	Zadnji znan zapis bivola v parku je iz obdobja opazovanja mladega bika, ki so ga ubili levi na Andonski ravnini v 1950-ih.
angolska žirafa G. c. angolensis	Giraffa camelopardalis angolensis	pogosta	Genetska študija iz leta 2009 za to podvrsto kaže, da sta v severni puščavi Namib in narodnem parku Etosha različni podvrsti.
jugozahodni afriški lev	Panthera leo bleyenberghi	pogost
afriški leopard	Panthera pardus pardus	pogost
južnoafriški gepard	Acinonyx jubatus jubatus	nepogost
serval	Leptailurus serval	redek
karakal	Caracal caracal	pogost
afriška divja mačka	Felis silvestris lybica	pogosta
črnonoga mačka	Felis nigripes	zelo redka
črnohrbti šakal	Canis mesomelas	zelo pogost
uhataa lisica	Otocyon megalotis	pogosta
kapska lisica, tudi kama	Vulpes chama	pogosta
afriški hijenski pes	Lycaon pictus pictus	izumrl
rjava hijena	Hyaena brunnea, prej Parahyaena brunnea	pogosta
lisasta hijena	Crocuta crocuta	pogosta
pižmova hijena	Proteles cristata	pogost
surikata	Suricata suricatta	pogosta
progasti mungo	Mungos mungo	pogost
rumeni mungo	Cynictis penicillata	pogost
vitki mungo	Galerella sanguinea	pogost
pritlikavi mungo	Helogale parvula	nepogost
drobna pegasta genetka	Genetta genetta	pogosta
svinja bradavičarka	Phacochoerus africanus	pogosta
grmičasti zajec	Lepus saxatilis	pogost
južnoafriški skakajoči zajec	Pedetes capensis	pogost
kapska talna veverica in damarska talna veverica	Xerus inauris Xerus princeps	zelo pogosta
medardski jazbec	Mellivora capensis	pogost
podzemna svinjka	Orycteropus afer	pogosta
afriški ježevec	Hystrix cristata	pogost
savanski luskavec (Manis temminckii)	Smutsia temminckii	nepogost
stepska zebra	Equus quagga, prej Equus burchellii	zelo pogosta
gorska zebra	Equus zebra	lokalno pogosta	Vidi se samo v zahodni Etoshi.
skokonoga gazela	Antidorcas marsupialis	zelo pogosta
črnoobrazna impala	Aepyceros melampus petersi	pogosta
pasana	Oryx gazella	pogost
navadni hulež	Sylvicapra grimmia	nepogost
kirkov dikdik	Madoqua kirkii	pogost
rdeči donidori	Raphicerus campestris	pogost
rdeča kravja antilopa	Alcelaphus buselaphus caama ali A. caama	pogosta
navadni gnu	Connochaetes taurinus	pogost
navadni eland	Taurotragus oryx	nepogosta
veliki kudu	Tragelaphus strepsiceros	pogost

Ptice

Mali plamenec

Beli pelikan

Noj

Modri žerjav

Ta pregled prikazuje raznovrstnost ptic v parku in ni popoln seznam:

noj – Struthio camelus jastrebi grebenasti jastreb – Torgos tracheliotos belohrbti jastreb – Gyps africanus orli bojni orel – Polemaetus bellicosus roparski orel – Aquila rapax ptica prevarantka – Terathopius ecaudatus mali orel – Hieraaetus pennatus kačji orel - Circaetus verreaujev orel – Aquila verreauxii tajnik - Sagittarius serpentarius skobci Polyboroides typus Melierax canorus kratkonogi skobec – Accipiter badius škarnik rumenokljuni škarnik – Milvus aegyptius črnopleči škarnik – Elanus axillaris sokoli – Falconidae južni sokol – Falco biarmicus velika postovka – Falco rupicoloides mala postovka – Falco naumanni pritlikavi sokol – Polihierax semitorquatus rdečevrati sokol – Falco chicquera sove – Strigiformes velika uharica – Bubo lacteus pegasta sova – Tyto alba afriški veliki skovik – Otus senegalensis čaplje – Ardeidae siva čaplja – Ardea cinerea čaplja govedarica – Bubulcus ibis

štorklje – Ciconiidae abdimska štorklja – Ciconia abdimii afriški marabu – Leptoptilos crumenifer modri žerjav – Anthropoides paradiseus rožnati pelikan – Pelecanus onocrotalus plamenci – Phoenicopteriformes mali plamenec – Phoenicopterus minor veliki plamenec – Phoenicopterus roseus plojkokljuni – Anseriformes rdečekljuna raca – Anas erythrorhyncha egipčanska gos – Alopochen aegyptiacus grebenokljuna raca – Sarkidiornis melanotos kapska raca – Anas capensis kure – Galliformes pegatka – Numida meleagris rdečekljuna spurfowl – Pternistis adspersus pobrežniki – Glareolidae teminski tekač – Cursorius temminckii dvočrtni tekač – Smutsornis africanus tričrtni tekač – Rhinoptilus cinctus črnokrilati močvirnik – Glareola nordmanni močvirniki – Ciconiiformes Burhinus capensis tričrtasti deževnik – Charadrius tricollaris kronana priba – Vanellus coronatus kovaška priba – Vanellus armatus zlatovranke – Coraciidae bledovijoličastoprsa zlatovranka – Coracias caudatus rdečerjava zlatovranka – Coracias naevius smrdokavra – Upupa epops

kljunorožci – Bucerotidae monteirov kljunorožec – Tockus monteiri južni rumenokljuni kljunorožec – Tockus leucomelas afriški sivi kljunorožec – Tockus nasutus vrani – Corvidae lisasta vrana – Corvus albus kapska vrana – Corvus capensis stepske kokoške – Pteroclidiformes stepska kokoš namaqua – Pterocles namaqua dvojno črtasta stepska kokoš – Pterocles bicinctus golobi – Columbidae golob namaqua – Oena capensis smaragdno lisasti lesni golob – Turtur chalcospilos afriški golob ovratničar – Streptopelia roseogrisea senegalski golob – Spilopelia senegalensis vrabci – Passeridae rdečekljuni vrabec – Quelea quelea južni zamaskirani tkalec – Ploceus velatus mali zamaskirani tkalec – Ploceus intermedius družabni tkalec – Philetairus socius kapski vrabec – Passer melanurus kapski škorec – Lamprotornis nitens hererska muharica – Namibornis herero droplje – Otididae Orjaška droplja – Ardeotis kori severna črnopera droplja – Afrotis afraoides rüppellova droplja – Eupodotis rueppellii rdečečopasta droplja – Lophotis ruficrista

Turizem

Anderssonov vhod v park

Predpisi v parku

Vsa hrana in kampiranje v parku upravlja namibijsko zavetišče za divje živali (Namibija Wildlife Resorts– NWR). V parku je pet območij z nastanitvenimi objekti in tri za kampiranje. Vsa območja so ograjena.

Dolomitski kamp

Turisti ne smejo v zahodni Ozonjuitji m'bari, edina izjema so registrirani namibijski organizatorji potovanj in gostje, nastanjeni v Dolomitskem kampu. Zgrajen je bil leta 2010 in je dostopen skozi Galtonov vhod ali skozi park s ceste 19S (19e Breëdtegaard).

Halalijski kamp

Kamp je bil odprt leta 1967 in je približno na sredini med Okaukuejem in Namutonijem.

Namutoni

Namutoni je nekdanja policijska in vojaška postaja v vzhodnem delu parka, 123 km iz Okaukueja. Trdnjava Namutoni je bila obnovljena leta 1957, ko so jo uporabljali za počitniški kamp za zimske obiskovalce parka.

Okaukuejo

Vodna kotanja pri Okaukueju, kot se vidi s severnega konca ploščadi

Okaukuejo je bil vojaška postojanka Nemške Jugozahodne Afrike leta 1897, od koder so nadzirali širjenje slinavke in parkljevke. Nato je bila policijska postaja in je bila uradno odprta kot kamp leta 1955. Stolp je bil zgrajen leta 1963 po zgledu stolpa stare policijske postaje. Ima restavracijo, pošto, trgovine s spominki, dva bazena in turistično-informacijski center. Opazovalna ploščad je pri vodni kotanji Okaukuejo, ki je osvetljena ponoči, da lahko turisti opazujejo nočne divje živali.

Onkoshi

Onkoshi je izključno v lasti parka in je v bližini Stinkwaterja.

Sklici

• »Etosha National Park, Namibia«. NASA Earth Observatory. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. decembra 2003. Pridobljeno 5. marca 2016.
• C.Michael Hogan. 2010. Extremophile. eds. E.Monosson and C.Cleveland. Encyclopedia of Earth. National Council for Science and the Environment, Washington DC.

Zunanje povezave

• Namibia Park Brochures
• Ministry of Environment and Tourism page Arhivirano 2007-03-11 na Wayback Machine.
• Etosha on PBS
• Etosha Travel Guide
• Etosha Travel Information