Pojdi na vsebino

Narodni park galicijski atlantski otoki

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Narodni park galicijski atlantski otoki
Illas Atlánticas de Galicia
IUCN kategorija II (narodni park)
Otok San Martiño, del arhipelaga Cíes
Zemljevid prikazuje lokacijo Narodni park galicijski atlantski otoki
Zemljevid prikazuje lokacijo Narodni park galicijski atlantski otoki
Lokacijaprovinca Pontevedra, Galicija, Španija
Bližnje mestoVigo
Koordinati42°23′N 8°56′W / 42.383°N 8.933°W / 42.383; -8.933
Površina8480 ha
Ustanovitev1. julij 2002
Obiskovalci472.274[1] (leta 2019)
Spletna stran
Uradno ime: Parque Nacional Marítimo-Terrestre de las Islas Atlánticas de Galicia
Razglasitev22. maj 2021
ID #2453[2]

Narodni park Galicijski atlantski otoki (galicijsko Parque Nacional das Illas Atlánticas de Galicia, špansko Parque Nacional de las Islas Atlánticas de Galicia) je edini narodni park v avtonomni skupnosti Galiciji v Španiji. Obsega otočja Cíes, Ons, Sálvora in Cortegada. Park ima površino kopna 1200 ha in površino morja 7200 ha. To je deseti najbolj obiskan narodni park v Španiji. Bil je trinajsti narodni park, ustanovljen v Španiji. Od leta 2021 je bilo označen kot zaščiteno območje po Ramsarski konvenciji pod naslovom Parque Nacional Marítimo-Terrestre de las Islas Atlánticas de Galicia (Pomorski in kopenski narodni park atlantskih otokov Galicije).

Geografija

[uredi | uredi kodo]

Otoki parka ležijo na celinski plošči galicijskega Rías Baixas, seriji štirih zalivov - izlivov rek. Arhipelaga Cortegada in Sálvora sta v notranjih in zunanjih območjih Ría de Arousa. Arhipelag Ons, ki ga tvorijo predvsem otoki Ons in Onza, je na vhodu v Ría de Pontevedra. Podobno otoki Cíes obkrožajo vhod v Ría de Vigo in obsegajo otoke Monteagudo, Montefaro in San Martiño.[3][4]

8480 ha narodnega parka je razdeljeno na naslednji način:

Arhipelag Morski del (ha)
 kopno (ha)
 Najvišja točka (m)
Cíes 2658 433 197
Cortegada 147,2 43,8 19
Ons 2171 470 119
Sálvora 2309 248 73

Geologija

[uredi | uredi kodo]
Salvora in bližnja vas Aguiño
Plaža Viños na Cíesu

Geološka zgodovina otokov sega v paleozojsko dobo, ko so nastali geološki materiali, ki trenutno tvorijo kopno in morska območja parka. Geološka sestava arhipelaga Cíes, Ons in Sálvora je granitne narave, čeprav je v prvih dveh prevladujoča izhodiščna kamnina gnajs-granit, v Sálvori pa prevladuje grobozrnat amfibol-biotit pozni granodiorit. Cortegada medtem predstavlja sestavo iz pretežno metamorfnih skrilavcev in paragnajsov z migmatičnim granitom.[5]

Podnebje

[uredi | uredi kodo]

Čeprav leži na območju oceanskega podnebja, večina otokov v parku predstavlja sub-vlažno sredozemsko podnebje atlantske težnje.[6] Dež je zaradi majhne nadmorske višine otokov manj obilen kot na bližnji obali, kar predstavlja minimalno oviro za prehajanje oblakov. Letne padavine v Cíesu znašajo 1000 mm/leto, Ons in Sálvora pa 1500 mm/leto. Poleti so padavine redke. Cortegada zaradi svoje lokacije v notranjosti ustja blizu obale predstavlja oceansko podnebje s padavinami 2000 mm/leto. Povprečna letna temperatura niha v območju 13-15 º C z majhno sezonsko variabilnostjo, s prevladujočimi vetrovi s severa v poletnih mesecih in z jugozahoda pozimi.

Rastlinstvo in živalstvo

[uredi | uredi kodo]

Ta ekosistem morskega kopna ima lovorjev gozd (Laurisilva) in več kot 200 vrst morskih trav (macroalgae). Izstopa tudi po školjkah, koralah in vetrnicah.

Med vrstami ptic so zaradi stopnje ogroženosti še posebej pomembni strakoši (Hydrobates pelagicus), katerih gnezdeča kolonija bi lahko predstavljala 1 % španske atlantske populacije ali prezimni balearski viharnik (Puffinus mauretanicus) in veliki škurh (Numenius arquata), vključen v španski katalog ogroženih vrst kot ogrožen. Posebej velja omeniti prisotnost rumenonogega galeba (Larus cachinnans michahellis); gre za selitveno vrsto, katere populacijske ocene na atlantskih otokih Galicije predstavljajo 7-15 % svetovne populacije in tretjino španske populacije; ali prisotnost vranjeka (Phalacrocorax aristotelis), ki je v španskem katalogu ogroženih vrst in v galicijskem katalogu ogroženih vrst vključen v kategorijo ranljivih, ki ima na tem ozemlju 1-3 % svetovne populacije in 78 % španske..

Kar zadeva sesalce, ki živijo v morskem okolju, velja omeniti dejstvo prisotnosti do 27 vrst kitov in plavutonožcev. Najpogostejše vrste so velika pliskavka (Tursiops truncatus), pristaniška pliskavka (Phocoena phocoena), dolgoplavuta mrka pliskavka (Globicephala melas) in kratkokljuni navadni delfin (Delphinus delphis).[7][8][9][10][11]

Poleg tega v parku redno opažajo morske želve. Med njimi je najpogostejša vrsta glavata kareta (Caretta caretta), druge so še orjaška črepaha (Chelonia mydas), atlantska morska želva (Lepidochelys kempii), prava kareta (Eretmochelys imbricata) in orjaška usnjača (Dermochelys coriacea).

V družini dvoživk so na otokih manjši salamandri kot na bližnji celini z izrazitim razmnoževanjem in dnevnimi aktivnostmi kot prilagoditvijo otoškim razmeram.[12] Plazilci so Chalcides bedriagai in biserna kuščarica (Timon lepidus), opazna žuželka pa je redek španski metulj Zerynthia rumina. Sesalcev je malo, čeprav je veliko zajcev, ki praktično nimajo plenilcev. V zadnjih letih so se ponovno pojavile vidre.[13]

  • Na otoku Cortegada je eden največjih evropskih gozdov navadnega lovorja
    Na otoku Cortegada je eden največjih evropskih gozdov navadnega lovorja
  • V parku je največja kolonija vranjeka v Evropi
    V parku je največja kolonija vranjeka v Evropi
  • Rumenonogi galeb (Larus michaellis), v preteklosti pogost ob celotni galicijski obali
    Rumenonogi galeb (Larus michaellis), v preteklosti pogost ob celotni galicijski obali
  • Cíes se ponaša z največjo razširjenostjo galicijske vresovke Corema album
    Cíes se ponaša z največjo razširjenostjo galicijske vresovke Corema album
  • Velika pliskavka je najbolj razširjen morski sesalec v parku
    Velika pliskavka je najbolj razširjen morski sesalec v parku

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Na otokih so sledi človeške naselitve že od železne dobe. Keramiko najdemo tudi od rimskih časov. Otoki so bili v srednjem veku zasedeni z različnimi meniškimi redovi, bili so v lasti Cerkve, obvladovali so jih tedanji plemiči in napadali napadalci, ki so jih uporabili kot bazo za akcije na obali. V zadnjem času so bili otoki naseljeni do 18. stoletja, toda zaradi piratskih dejanj so ljudje otoke zapustili. Leta 1980 so bili otoki Cíes razglašeni za naravni park. So tudi posebno varstveno območje za ptice. 13. junija 2002 je bil razglašen za narodni park. Šest mesecev kasneje pa je na njegove obale prišlo razlitje nafte, ki ga je povzročil tanker Prestige, razen na otoku Cortegada. Razpravljajo tudi o otokih Lobeiras in Sisargas, ki naj bi bili del narodnega parka in bi jih lahko v prihodnosti dodali v park.[14]

Turizem

[uredi | uredi kodo]
Prostor za kampiranje na otoku Montefaro

Poleti dnevno čolni povezujejo Cíes s pristanišči Vigo, Baiona in Cangas, Ons pa s Portonovo, Sanxenxo, Bueu in Marín. Dnevno število obiskovalcev je omejeno in vsi morajo predhodno rezervirati zahtevo za avtorizacijo pri Galicijski vladi.[15] V Cíesu je kamp, vendar je dovoljenje treba rezervirati v pristanišču Vigo. Dostop do Salvore in Cortegade je še bolj omejen, možni so le organizirani obiski.[16] Košev za odpadke na otokih ni. Obiskovalci morajo odnesti svoje odpadke nazaj na celino.

V letu 2017 je bilo obiskovalcev parka 327.149. Daleč največ turistov je obiskalo arhipelag Cíes (216.975), sledijo Ons (88.306), Sálvora (7261) in Cortegada (6500).[17]

Okoljski problemi

[uredi | uredi kodo]

Zaradi zaporednih požarov in kmetijske dejavnosti so se prvotni otoški gozdovi sčasoma zmanjšali in poskusi pogozdovanja v 70. in 80. letih 20. stoletja so bili izvedeni s tujimi vrstami, zlasti evkaliptom in akacijami. Čeprav so bili uspešni pri ustvarjanju novih gozdov, je to povzročilo slabšanje kakovosti tal in povečano tveganje požarov.[18] Park postopoma nadomešča te vrste z jagodičnico arbutus, borovci in brezami, kar naj bi trajalo 20 let.[19]

Galerija

[uredi | uredi kodo]
  • Otok Cíes iz Cabo Silleiro
    Otok Cíes iz Cabo Silleiro
  • Klifi na atlantski strani Cíesa
    Klifi na atlantski strani Cíesa
  • Otok San Martiño v Cíesu
    Otok San Martiño v Cíesu
  • Svetilnik na otoku Faro, Cíes
    Svetilnik na otoku Faro, Cíes
  • Plaža Dorna in pristanišče, Ons
    Plaža Dorna in pristanišče, Ons
  • Križ blizu Buraco do Inferno, Ons
    Križ blizu Buraco do Inferno, Ons
  • Otok Onza
    Otok Onza
  • Otok Cortegada iz Vilagarcía de Arousa
    Otok Cortegada iz Vilagarcía de Arousa
  • Antična vas v Sálvori
    Antična vas v Sálvori

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ La Voz de Galicia (19. januar 2020). »Las Cíes baten récords como imán turístico también fuera del verano« (v španščini).
  2. ↑ »Parque Nacional Marítimo-Terrestre de las Islas Atlánticas de Galicia«. Ramsar Sites Information Service. Pridobljeno 22. julija 2021.
  3. ↑ Parque Nacional Marítimo-Terrestre de las Islas Atlánticas de Galicia: Guía Geológica (v španščini). ISBN 978-84-8014-851-1. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. avgusta 2021. Pridobljeno 30. julija 2021.
  4. ↑ Beatriz Gamallo Liste (Vegetación). Guía de visita: Parque Nacional Marítimo-Terrestre de las Islas Atlánticas de Galicia (PDF) (v španščini). ISBN 978-84-8014-867-2. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 19. januarja 2022. Pridobljeno 30. julija 2021.
  5. ↑ Unesco. Cíes Islands–Atlantic Islands of Galicia National Park (poročilo).
  6. ↑ Ministry for the Ecological Transition and the Demographic Challenge. »Islas Atlánticas de Galicia: Entorno natural« (v španščini).
  7. ↑ Faro de Vigo. 2008. El Parque Nacional, mirador de cetáceos. Retrieved on August 28, 2017
  8. ↑ Voz L.. 2007. Aparece en las Islas Atlánticas un tiburón peregrino de 8 metros. La Voz de Galicia. Retrieved on August 28, 2017
  9. ↑ Teijeiro G.C.. 2017. Cemma asegura que el cetáceo de más de 8 metros, avistado por un marinero de Cangas entre Cíes y Ons, es un cachalote. Faro de Vigo. Retrieved on August 28, 2017
  10. ↑ Quintas M.. 2016. Galicia y sus gigantes del mar. Faro de Vigo. Retrieved on August 28, 2017
  11. ↑ Rey M.. 2017. Confirman o avistamento “histórico” da balea azul na ría de Muros e Noia. GCiencia. Retrieved on September 14, 2017
  12. ↑ La Voz de Galicia (10. januar 2021). »La salamandra que pare en tierra y está más activa de día« (v španščini).
  13. ↑ Map of the Maritime-Terrestrial National Park of The Atlantic Islands of Galicia (PDF) (poročilo). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 28. avgusta 2021. Pridobljeno 30. julija 2021.
  14. ↑ La Voz de Galicia (24. maj 2017). »Las Sisargas y las Lobeiras siguen al margen del parque Illas Atlánticas« (v španščini).
  15. ↑ Xunta de Galicia. »Authorization request to access the Cies Islands«.
  16. ↑ Xunta de Galicia. »Parque Nacional Marítimo-Terrestre das Illas Atlánticas de Galicia«.
  17. ↑ Faro de Vigo (1. november 2017). »Las Cíes acaparan el 68% de las visitas a las Islas Atlánticas este verano« (v španščini).
  18. ↑ Atlantico Diario (4. april 2021). »Un nuevo camino al faro de Cíes« (v španščini).
  19. ↑ Atlantico Diario (10. marec 2019). »Cíes muda su paisaje« (v španščini).

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Narodni park galicijski atlantski otoki.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Narodni_park_galicijski_atlantski_otoki&oldid=6304224«