Pojdi na vsebino

Neferhotep I.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Neferhotep I.
Kip Neferhotepa I. iz Fajuma; Arheološki muzej Bologna (MCA)[1]
Kip Neferhotepa I. iz Fajuma; Arheološki muzej Bologna (MCA)[1]
Faraon
Vladavina11 let in 1-4 mesece,[2][3] 1747—1736 pr. n. št.,[4] 1742-1733 pr. n. št.,[2] 1741-1730 pr. n. št.,[5] okoli 1740 pr. n. št.,[6] 1740-1729 pr. n. št.,[7] 1721-1710 pr. n. št.,[8] 1705-1694 pr. n. št.[9] (Trinajsta dinastija)
SovladarSihator, nato Sobekhotep IV.
PredhodnikSobekhotep III.
NaslednikSobekhotep IV.
Vladarski nazivi
Prenomen  (Praenomen)
Kasekemre
Ḫˁ-sḫm-Rˁ
Mogočni Ra se pojavi
M23L2
raN28
D36		 sxm
Nomen
Neferhotep
Nfr-ḥtp
Čudovit in miroljuben
G39N5
nfrHtp
t p
Horovo ime
Geregtavi
Grg-t3.wj
Ustanovitelj dveh dežel
G5
grg
N19
Naziv Nebti
Vepmaat
Wp-m3ˁ.t
On, ki izpolnjuje Maat
G16
wp
p Z9		 U5
a		 t
mDAt		 Sw
Zlati Horus
Menmerut
Mn-mrwt
Trdnost ljubezni
G8mn
n		 U7
r		 wt

Torinski seznam kraljev[10]
Kha[...]re NeferhotepḪˁ-Rˁ-...-nfr-htp
[...]Raja se pojavi, on, ki je čudovit in miroljuben
V10AN5xa
a		 HASHnfrR4
t		 pV11AG7

Karnaški seznam kraljev
Kasekemre
Ḫˁ-sḫm-Rˁ
Mogočni Ra se pojavi
<
raxaY8
>
ZakonciSenebsen
OtrociHaankef, Kemi, Vahneferhotep
OčeHaankef
MatiKemi
Pokopannezanesljivo, morda grobnica S9 v Abidosu

Kasekemre Neferhotep I. je bil faraon Trinajste egipčanske dinastije, ki je vladal v drugi polovici 18. stoletja pr. n. št. ali na začetku 17. stoletja pr. n. št. To obdobje se šteje za pozno Srednje kraljestvo ali zgodnje drugo vmesno obdobje Egipta. Vladal je enajst let in spada med najbolj dokumentirane faraone Trinajste dinastije.

Rojen je bil v tebanski meščanski družini z vojaško preteklostjo. Njegove sorodstvene vezi s predhodnikom Sobekhotepom III. niso jasne. Lahko bi bil celo uzurpator. Zelo verjetno je bil sodobnik Zimri-Lima Marijskega in Hamurabija Babilonskega. Najpomembnejši ohranjeni dokument iz njegovega obdobja je stela iz Abidosa z ustaljeno podobo Ozirisa in odločno Neferhotepovo izjavo, da je bila narejena "po navodilih bogov na začetku časa".[6]

Proti koncu vladanja je nekaj mesecev do eno leto delil prestol z bratom Sihatorjem.[11] Sihator je umrl malo pred Neferhotepom I., zato je Neferhotep za sovladarja imenoval svojega drugega brata Sobekhotepa IV. Sobekhotep IV. je kmalu zatem postal samostojen vladar in vladal skoraj deset let. Njuno vladanje je pomenilo vrh Trinajste egipčanske dinastije.

Družina

[uredi | uredi kodo]
Skarabejski pečatnik "kraljevega pečatarja, božjega očeta Haankefa", očeta Neferhotepa I. in "člana elite kraljeve hčerke Keme", hčerke Neferhotepa I.[12]

Poreklo

[uredi | uredi kodo]

Zgleda, da je bil Neferhotep I. iz nekraljevske tebanske družine z vojaško preteklostjo.[6] Njegov stari oče Nehi je bil "častnik mestnega regimenta". Poročen je bil s Senebtisi, o kateri je znano samo to, da so jo naslavljali z običajnim naslovom "gospodarica hiše". Njun edini sin je bil Haankef.[6]

Haankef se v virih omenja kot "božji oče" in "kraljevi pečatar", žena Kemi pa "kraljeva mati", kar kaže, da noben ni bil modre krvi. Njuno starševstvo potrjujejo številni skarabejski pečati iz El-Lahuna.[2] Haankef je kot Neferhotepov oče izrecno omenjen v Torinskem seznamu kraljev, sestavljenem v ramzeškem obdobju. Seznam je primarni vir podatkov za faraone tistega časa. Očetovstvo se v Torinskem seznamu kraljev omenja izjemno redko. Omenjajo se samo imena faraonov, imena oseb nekraljevskega porekla pa so povsem izključena. Na Torinskem sezmamu je razen Haankefa omenjen samo oče Sobekhotepa II.[2]

Egiptologi poudarjajo, da Neferhotep I., njegov naslednik Sobekhotep III. in njegov naslednik Sobekhotep IV. svojega porekla sploh niso skrivali, ampak so ga na pečatih in stelah celo poudarjali.[2] S takšnim obnašanjem so verjetno želeli pretrgati vezi svojimi predhodniki, zlasti s Set Meribrejem, katerega spomenike so si prilastili in z njih zbrisali Set Meribrejeve podobe.[2] Vzrok za takšno obnašanje ni znan.[2]

Potomci in nasledstvo

[uredi | uredi kodo]

Napis v Asuanu kaže, da je imel Neferhotep I. najmanj dva otroka, po starših imenovana Haankef in Kemi.[2][13] Mogoče je imel tudi sina Vahneferhotepa.[14] Neferhotep I. je kljub temu za svojega sovladarja izbral brata Sihatorja. Oba sta nekaj mesecev zatem umrla in nasledil ju je treji brat Sobekhotep IV.[2][15]

Sobekhotep IV., katerega vladavina je pomenila višek Trinajste dinastije, je omenjen na steli (Kairo JE 51911), postavljeni v Amonovem templju v Karnaku, ki pravi, da je bil rojen v Tebah:[16]

Moje veličanstvo je prišlo v južno mesto (tj. Tebe), ker sem želel videti vzvišenega boga; to je mesto, v katerem sem bil rojen… Moč njegovega veličanstva (tj. Amona) sem videl na prav vsakem praznovanju ko sem bil še otrok in tega nisem razumel.

Neferhotep I. bi resnično lahko bil rojen v Tebah, čeprav je bila prestolnica Egipta takrat še v Ititaviju v bližini sodobne vasi el-Lišt.

Vladanje

[uredi | uredi kodo]

Dokazi

[uredi | uredi kodo]
Skarabej z napisom "Sin Raja, Neferhotep, rojen kraljevi materi Kemi".[12]
Artefakti

Neferhotep I. je znan z relativno veliko predmetov, najdenih na obširnem ozemlju od Biblosa v Feniciji na severu do egipčanskih trdnjav Buhen[17] in Mirgisa[18] v Spodnji Nubiji na jugu.[3] Največ jih je iz južnega dela Gornjega Egipta.[3] Edini znani dokaz iz Spodnjega Egipta je skarabej iz Tel el-Jahudije.[2][19] Med druge dokaze spada več kou 60 skarabejskih pečatov,[14][20] dva valjasta pečatnika,[21][22] kip z Elefantine[23] in enajst skalnih napisov iz Vadi el-Šat el-Rigala,[24] otoka Sehel,[25][26][27] Konossa[25][27] in otoka File.[15][27] Napisi omenjajo člane Neferhotepove družine in dva visoka uradnika, "kraljevega znanca Nebanka" in "zakladnika Senebija".[2] Iz Abidosa sta znani dve steli. Eno od njiju je Neferhotep uzurpiral faraonu Vegafu in datira v četrto leto njegovega vladanja. Na njej je prepoved gradnje grobnic ob Vepvavetovi sveti procesijski poti.[7][28] V Karnaku so odkrili naosa s kipoma Neferhotepa I. in podstavek kipa s kartušama Neferhotepa I. in njegovega sina Sobekhotepa IV.[2][29] Nekaj dokazov je tudi iz fajumske regije, v kateri je bila takrat egipčanska prestolnica. Najpomembnejši so faraonovi kipi, posvečeni bogovom Sobeku in šedetskemu Horu. Kipi so zdaj v Mestnem arheološkem muzeju v Bologni.[3]

Seznami kraljev

Neferhotep I. je omenjen v 34. vnosu Karnaškega seznama kraljev[30] in 25. vrstici 7. kolone Torinskega seznama kraljev.[3] Slednji mu pripisuje 11 let in 1 do 4 mesece vladanja, kar ga po tem kriteriju uvršča na drugo ali tretje mesto v dinastiji: Merneferre Aj je vladal 23 let in Sobekhotep IV. 9-12 let.[2]

Kronologija

[uredi | uredi kodo]
Napis na otoku Sehel prikazuje Anuket, ki daje Neferhotepu I. znak življenja[25]

Relativni kronološki položaj Neferhotepa I. je razviden s Torinskega seznama kraljev in primarnih virov. Bil je naslednik Sobekhotepa III. in predhodnik Sobekhotepa IV. Ker sta dobro dokazana tudi njegova starša, so egiptologi, med njimi Kim Ryholt in Darrell Baker, prepričani, da ni bil kraljevskega porekla in da je bil uzurpator. Pri tem je pomembno vlogo igrala vojaška preteklost njegove družine.[3]

Absolutni kronološki položaj Neferhotepa I. je sporen. Ryholt in Baker ga vidita kot 26. oziroma 27. faraona Trinajste dinastije, medtem ko Detlef Franke in Jürgen von Beckerath trdita, da je bil 22. vladar te dinastije.[8][31] Razlika v absolutnih datiranjih različnih egiptologov znaša kar 40 let: od okoli 1740 pr. n. št. (Ryholt) do okoli 1700 pr. n. št. (Schneider).[2][9]

Ozemlje

[uredi | uredi kodo]
Kip Neferhotepa I. iz njegovega prvega svetišča v Karnaku, zdaj Egipčanski muzej, Kairo[32][33]

Neferhotep I. je ali uzurpiral prestol na račun Sobekhotepa III. ali ga od njega nasledil. Egiptolog Kim Ryholt je prepričan, da je takrat najmanj v vzhodnem delu delte Nila že vladala neodvisna kanaanska Štirinajsta dinastija,[2] kar bi lahko pojasnilo, zakaj so v Spodnjem Egiptu odkrili samo en Neferhotepov skarabejski pečat. Nekateri egiptologi njegovo teorijo sprejemajo,[3][7][34] drugi pa jo zavračajo in trdijo, da je vladal v celem Egiptu.[35][36][37] Njihovo domnevo morda potrjuje več najdb v severovzhodnem Egiptu in Levantu, zlasti stela guvernerja Biblosa Jantinuja.[38] in štirje skarabejski pečati iz Kanaana,[20] ki kažejo, da je imel dovolj moči za vzdrževanje trgovskih zvez z Levantom.

Med nedavnimi izkopavanji so v bližini pečatov močnega hiškga kralja Hajana iz Petnajste dinastije (okoli 1650–1550 pr. n. št.) v sorodnem arheološkem kontekstu odkrili pečate Neferhotepovega brata Sobekhotepa IV.,[39] ki morda kažejo, da sta bila sodobnika.[40] Če je to res, bi Neferhotep I. lahko bil sodobnik kralja Hajana ali enega od njegovih predhodnikov, morda Sakirharja, in vladal tudi v Nilovi delti. Če sta Sobekhotep IV. in Hajan vladala stoletnim zamikom, kot kaže konvencionalna egipčanska kronologija, postane teorija skrajno sporna.

Dejavnosti

[uredi | uredi kodo]

O Neferhotepovih dejavnostih med desetletno vladavino je kljub temu, da je dobro dokaza, zelo malo znanega. Pedestal[29] kipa Neferhotepa I. in Sobekhotepa IV. in svetišče, ki ga je v Karnaku odkril Georges Legrain,[33] kažeta, da je tam opravil nekaj gradbenih del.[2] Domnevo potrjuje odkritje drugega svetišča v Karnaku leta 2005, v katerem je 1,80 m visok dvojni kip Neferhotepa I., ki se drži za roke. Svetišče je bilo pod temelji severnega Hačepsutinega obeliska.[41]

Najpomembnejši ohranjeni spomenik je zelo erodirana stela iz Abidosa, postavljena v drugem letu Neferhotepovega vladanja. Napis na steli spada med samo nekaj staroegipčanskih vladarskih besedil, ki opisujejo, kako je faraon sklenil in naročil postavitev Ozirisovega kipa. Napis se začne z Neferhotepovimi vladarskimi naslovi,[42][43][44] katerim sledi opis, kako si je Neferhotep v njegovi palači "vzvišene lepote", najverjetneje v Ititaviju, zaželel, da bi izdelal Ozirisoovo podobo v čast njegovemu letnemu praznovanju v Abidosu v Gornjem Egiptu.[42] V ta namen je svoje uradnike najprej sprašal, kako naj se izdela Ozirisova podoba, ki naj bi jih vsebovala "prvobitna Atumova besedila".[42] Uradniki so ga odpeljali v tempeljsko knjižnico, kjer so bila shranjena besedila. Faraon je nato na abidoško praznovanje kot odposlanca poslal svojega "skrbnika faraonove lastnine". Medtem ali morda že pred tem so pod faraonovim nadzorom izdelali kip Ozirisa iz srebra, zlata in bakra.[42] Faraon je zatem tudi samo odšel na praznovanje v Abidos.[6]

Na splošno velja, da je bilo Neferhotepovo obdobje cvetoče, ker so bili med njegovim in bratovim vladanjem postavljeni številni zasebni spomeniki.[45] Nekateri spomeniki, predvsem kipi, so izredno kakovostno izdelani.

Grobnica

[uredi | uredi kodo]

Leta 2017 grobnica Neferhotepa I. še ni bila uradno prepoznana, vendar prevladuje mnenje, da je bila v Abidosu. Skupina arheologov z Univerze Pensilvanije pod vodstvom Josefa W. Wegnerja že od leta 2013 raziskuje kraljevo nekropolo v Abidosu iz obdobja poznega Srednjega kraljestva do drugega vmesnega obdobja Egipta. Nekropola je pod gričem, v Starem Egiptu znanem kot Anubisova gora, in ob obsežnem pokopališkem kompleksu Senusreta III. iz Dvanajste dinastije. Na neropoli sta dve veliki grobnici iz srednje Trinajste dinastije, ki sta verjetno imeli piramidi, in osem manjših grobnic, ki so verjetno pripadala vladarjem Abidoške dinastije. Ena od velikih grobnic, označena z S10, je bila v drugem vmesnem obdobju povsem izropana in opustošena. Zanjo velja, da je pripadala Neferhotepovemu bratu Sobekhotepu IV. Trditev temelji na več najdbah Sobekhotepovega imena v bližnjih kraljevih grobnicah, na primer v grobnici Voseribre Senebkaja iz Abidoške dinastije. Wegner iz vsega tega sklepa, da bi velika sosednja grobnica neznanega faraona lahko pripadala Neferhotepu I. Egiptolog ob tem poudarja, da sta bila oba faraona med svojim vladanjem zelo aktivna v abidoški regiji.[46]

Starejša hipoteza, ki sta jo zagovarjala Nicolas Grimal[5] in Michael Rice[6] je trdila, da je bil Neferhotep I. pokopan v Lištu v bližini Senusreta I. Drugi egiptologi so v nasprotju z njima soglasni, da hipoteze ne potrjuje nobena najdba. Grimalova hipoteza temelji samo na najdbi Neferhotepovih skarabejev in ušabtija princa Vahneferhotepa v bližini severne pristopne poti k pogrebnemu templju Senusreta I.[14][47] Ušabti je bil povit s platnom in položen v miniaturno krsto,[48] ki je bila po slogu datirana v Trinajsto dinastijo. Vahneferhotepovo ime in naslov "kraljev sin" kažejo, da je bil morda sin Neferhotepa I.,[14] pokopan v bližini očetove piramide.

Alternativna teorija Dawn Landua-McCormack trdi, da bi Južna sakarska piramida lahko pripadala Neferhotepu I. V piramidi iz srednje Trinajste dinastije sta dve sobi s sarkofagoma, v katerih bi lahko bila pokopana dva bogata brata-faraona, na primer Neferhotep I. in Sobekhotep IV.[49]

Sovladanja

[uredi | uredi kodo]
Karl Richard Lepsius: risba skalnega napisa iz Konososa, na kateri so bogovi Montu, Min in Satet in kartuši Neferhotepa I.[25]

Okoliščine Neferhotepove smrti niso znane. Nasledil ga je brat Sobekhotep IV., ki je bil morda najpomembnejši vladar Trinajste dinastije.[2] Brat Sihator, ki je kot Neferhotepov naslednik omenjen na Torinskem seznamu kraljev, je verjetno vladal samo nekaj mesecev kot njegov sovladar in nikoli kot samostojen vladar. Po njegovi smrti je Neferhotep za svojega sovladarja imenoval drugega brata Sobekhotepa IV. Vsi trije skupaj so upodobljeni na dveh napisih na otoku Sehel, kar bi lahko pomenilo, da so nekaj časa vladali skupaj,[11] čeprav je bil Sihator tako na Torinskem kot na Karnaškem seznamu razglašen za mrtvega.[3] Drug dokaz je napis v Vadi Hammamatu, na katerem sta druga ob drugi kartuši Neferhotepa I. in Sobekhotepa IV.[3][50] Nekaj egiptologov v tem vidi dokaz sovladanja obeh faraonov. Veliko drugih, med njimi Kim Ryholt, to razlago zavrača v prepričanju, da je dal napis napisati Sobekhotep v čast svojega pokojnega brata.[2][3]

Zgodovinski sinhronizem

[uredi | uredi kodo]

Stela z imenom Neferhotepa I. je zelo pomembna za arheologe in zgodovinarje, ker omogoča uskladitev egipčanske in bližnjevzhodnih kronologij.[38] Stela prikazuje "guvernerja Biblosa Jantinuja, prvorojenca guvernerja Jakina", sedečega na prestolu, pred njim pa sta ime nomen in praneomen faraona Neferhotepa I.[2] Prikaz je pomemben iz dveh razlogov. Prvič: Jakin je verodostojno prepoznaven kot Jakin-Ilu Bibloški, znan z valjastega pečata faraona Sehetepibreja, kar kaže, da je njuni vladavini ločevala ena generacija.[2] Drugič: "kralj Biblosa Jantin-Amu" je znan iz marijskih arhivov in je bil najverjetneje istoveten z guvernerjem Biblosa Jantinujem z omenjene stele.[51] Biblos je bil v tistem času delno avtonomen egipčanski guvernat (provinca), "kralj Biblosa" pa bi moral biti semitski kralj, ki je vladal v mestu v imenu egipčanskega faraona. V marijskih arhivih prevladujejo dokumenti iz vladavine zadnjega marijskega kralja Zimri-Lima, sodobnika kralja Hamurabija Babilonskega, ki je nazadnje osvojil Mari. Zapisi omogočajo sinhronizem vladarjev Neferhotepa I. – Jantinuja – Zimri-Lima – Hamurabija.[2]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ S. Pernigotti. La statuaria egiziana nel Museo Civico Archeologico di Bologna. Bologna 1980, str. 29-30, pl. 27-29.
  2. ↑ 2,00 2,01 2,02 2,03 2,04 2,05 2,06 2,07 2,08 2,09 2,10 2,11 2,12 2,13 2,14 2,15 2,16 2,17 2,18 2,19 2,20 K.S.B. Ryholt. The Political Situation in Egypt during the Second Intermediate Period, c.1800–1550 BC. Carsten Niebuhr Institute Publications, vol. 20. Copenhagen: Museum Tusculanum Press, 1997.
  3. ↑ 3,00 3,01 3,02 3,03 3,04 3,05 3,06 3,07 3,08 3,09 Darrell D. Baker. The Encyclopedia of the Pharaohs: Volume I - Predynastic to the Twentieth Dynasty 3300–1069 BC. Stacey International, ISBN 978-1-905299-37-9, 2008, str. 252–254.
  4. ↑ Redford, Donald B., ur. (2001). Egyptian King List. The Oxford Encyclopedia of Ancient Egypt, Volume 2. Oxford University Press. str. 626–628. ISBN 978-0-19-510234-5.
  5. ↑ 5,0 5,1 Nicolas Grimal. A History of Ancient Egypt. Wiley-Blackwell 1994. ISBN 978-0-631-19396-8, str. 184.
  6. ↑ 6,0 6,1 6,2 6,3 6,4 6,5 Michael Rice. Who is who in Ancient Egypt. Routledge London & New York 1999, ISBN 0-203-44328-4, str. 131.
  7. ↑ 7,0 7,1 7,2 Gae Callender. The Middle Kingdom Renaissance (c. 2055–1650 BC). V Ian Shaw (urednik). The Oxford History of Ancient Egypt. Oxford University Press (2004). ISBN 978-0-19-280458-7.
  8. ↑ 8,0 8,1 Erik Hornung, Rolf Krauss, David A. Warburton (uredniki). Ancient Egyptian Chronology. Handbook of Oriental Studies. Brill 2012, ISBN 978-90-04-11385-5, str. 176, 492.
  9. ↑ 9,0 9,1 Thomas Schneider. Lexikon der Pharaonen. Patmos 2002. ISBN 978-3-491-96053-4.
  10. ↑ Alan H. Gardiner. The royal canon of Turin. Griffith Institute new edition (1988). ISBN 978-0900416484.
  11. ↑ 11,0 11,1 W. Grajetzki (2006). The Middle Kingdom of Ancient Egypt: History, Archaeology and Society. London : Duckworth. str. 71–73. ISBN 9780715634356.
  12. ↑ 12,0 12,1 Flinders Petrie. Scarabs and cylinders with names (1917), available copyright-free here, pl. XVIII
  13. ↑ Labib Habachi. New Light on the Neferhotep I Family, as Revealed by Their Inscriptions in the Cataract Area. Mélange Dunham, London 1981, str. 77–81.
  14. ↑ 14,0 14,1 14,2 14,3 William C. Hayes. The Scepter of Egypt: A Background for the Study of the Egyptian Antiquities in The Metropolitan Museum of Art. Vol. 1, From the Earliest Times to the End of the Middle Kingdom. MET Publications 1978. str. 342–344 in 349–350.
  15. ↑ 15,0 15,1 Michel Dewachter. Le roi Sahathor et la famille de Neferhotep I. Revue d'égyptologie, ISSN 0035-1849 (1976) vol.28, str. 66–73
  16. ↑ Pascal Vernus. "Sur deux inscriptions du Moyen Empire (Urk. VII, 36 ; Caire JE. 51911)". Bulletin de la Société d'Égyptologie, Genève (BSEG) 13 (1989): 173–181.
  17. ↑ David Randall-MacIver, Leonard Woolley. Buhen. Philadelphia: University Museum 1911. str. 192, 201, 234.
  18. ↑ Dows Dunham, George Andrew Reisner, Noel F Wheeler. Uronarti, Shalfak, Mirgissa. Boston Museum of Fine Arts 1967. str. 163 in 172.
  19. ↑ Percy E. Newberry. Scarabs an introduction to the study of Egyptian seals and signet rings, with forty-four plates and one hundred and sixteen illustrations in the text. 1906. plošča X, No. 5 in str. 122.
  20. ↑ 20,0 20,1 Olga Tufnell. Studies on Scarab Seals, vol. II. Aris & Philips, Warminster, 1984. str. 142, 180, pečati No. 1788, 1803, 2898–2899, 3110–3116, 3118–3130.
  21. ↑ Jean Yoyotte. "Le Soukhos de la Maréotide et d'autres cultes régionaux du Dieu-Crocodile d'après les cylindres du Moyen Empire". Bulletin de l'Institut Français d'Archeologie Orientale (BIFAO) 56 (1957): 81–95. Arhivirano na Wayback Machine 6. oktobra 2014.
  22. ↑ Flinders Petrie. Buttons and Design Scarabs. 1925, str. XXIV, XXVI.
  23. ↑ Labib Habachi, Gerhard Haeny, Friedrich Junge. Elephantine IV: The Sanctuary of Heqaib. Philippe von Zabern, Mainz, 1985, str. 115.
  24. ↑ Flinders Petrie. A season in Egypt. 1888, XV.
  25. ↑ 25,0 25,1 25,2 25,3 Karl Richard Lepsius. Denkmäler aus Ägypten und Äthiopien. 1849, Tafel II, Band IV. str. 151, plošči g in h.
  26. ↑ Robert Delia. "New Rock Inscriptions of Senwosret III, Neferhotep I, Penpata, and Others at the First Cataract". Bulletin of the Egyptological Seminar (BES) 1992, 11 (1991): 5–22.
  27. ↑ 27,0 27,1 27,2 Jacques de Morgan, U. Bouriant, Georges Legrain, Gustave Jéquier, Alessandro Barsanti. Catalogue des monuments et inscriptions de l'Égypte antique, Tome I. 1894.
  28. ↑ Stela Kairo JE 35256, opis in analiza v Anthony Leahy. "A Protective Measure at Abydos in the Thirteenth Dynasty". Journal of Egyptian archaeology A. 75 (1989): 41–60.
  29. ↑ 29,0 29,1 Auguste Mariette-Bey. Karnak. Étude topographique et archéologique avec un appendice comprenant les principaux textes hiéroglyphiques découverts ou recueillis pendant les fouilles exécutées a Karnak. Leipzig, 1875, str. 45, pl. 8.
  30. ↑ Baker. Encyclopedia of the pharaohs.
  31. ↑ Jürgen von Beckerath. Handbuch der ägyptischen Königsnamen. Münchner ägyptologische Studien, Heft 49. Mainz. Philip von Zabern, 1999. str. 96-97. ISBN 3-8053-2591-6.
  32. ↑ Cairo CG 42022, M. Seidel. Die königlichen Statuengruppen, I, Hildesheim 1996. str. 112-113, pl. 28.
  33. ↑ 33,0 33,1 Georges Legrain. Statues et statuettes de rois et de particuliers. Le Caire, 1906, Tome I, GC 42022.
  34. ↑ Janine Bourriau. The Second Intermediate Period (c.1650-1550 BC). V Ian Shaw (urednik). The Oxford History of Ancient Egypt, 2000, Oxford University Press, ISBN 0-19-815034-2.
  35. ↑ Daphna Ben-Tor, James in Susan Allen. "Seals and Kings". Bulletin of the American Schools of Oriental Research (BASOR) 315 (1999): 47–73.
  36. ↑ Manfred Bietak. "Egypt and Canaan During the Middle Bronze Age". BASOR 281 (1991): 21–72, predvsem 38.
  37. ↑ Daphna Ben-Tor. "Scarabs, Chronology, and Interconnections: Egypt and Palestine in the Second Intermediate Period". Vol. 27 of Orbis biblicus et orientalis / Series archaeologica: Series archaeologica, Academic Press Fribourg 2007, ISBN 978-3-7278-1593-5.
  38. ↑ 38,0 38,1 William Stevenson Smith. Interconnections in the Ancient Near East: A Study of the Relationships Between the Arts of Egypt, the Aegean, and Western Asia. Yale University Press, 1965.
  39. ↑ N. Moeller, G. Maround, N. Ayers. "Discussion of Late Middle Kingdom and Early Second Intermediate Period History and Chronology in Relation to the Khayan Sealings from Tell Edfu". Ägypten und Levante XXI (2011): 87-121.
  40. ↑ Robert M. Porter. "The Second Intermediate Period according to Edfu". Goettinger Mizsellen 239 (2013): 75–80.
  41. ↑ Nicolas Grimal, François Larché. Cahiers de Karnak 12, fascicule 1, Centre franco-égyptien d'étude des temples de Karnak (2007).
  42. ↑ 42,0 42,1 42,2 42,3 William Kelley Simpson (urednik), Robert K. Ritner, Vincent A. Tobin, Jr. Edward Wente (prevajalci). Neferhotep Stela. The Literature of Ancient Egypt: An Anthology of Stories, Instructions, Stelae, Autobiographies, and Poetry; Third Edition, Yale University Press; 3rd Revised & enlarged edition (11. oktober 2003). ISBN 978-0-300-09920-1.
  43. ↑ Wolfgang Helck. Historisch-Biographische Texte der 2. Zwischenzeit undNeue Texte der 18. Dynastie. 2nd revised edition, Wiesbaden (1983), No. 32, str. 21–29.
  44. ↑ Pieper Max. Die grosse Inschrift des Königs Neferhotep in Abydos. Helsingfors: J.C. Hinrichs, 1929. V Mitteilungen der vorderasiatisch-aegyptischen Gesellschaft, vol. 32, issue 2.
  45. ↑ Wolfram Grajetzki. Late Middle Kingdom, 2013, UCLA Encyclopedia of Egyptology, 1(1). UCLA: Department of Near Eastern Languages and Cultures, nelc_uee_8764.
  46. ↑ Josef W., Wegner (2015). "A royal necropolis at south Abydos: New Light on Egypt's Second Intermediate Period". Near Eastern Archaeology 78 (2): 68–78.
  47. ↑ Dieter Arnold, Dorothea Arnold, Peter F. Dorman. The Pyramid of Senwosret I. MET Publications 1988, str. 37–40, 147–149.
  48. ↑ Metropolitan Museum of Art.
  49. ↑ Dawn Landua-McCormack. Dynasty XIII Kingship in Ancient Egypt: a study of political power and administration through an investigation of the royal tombs of the late Middle Kingdom. University of Pennsylvania 2008, str. 207 (dizertacija).
  50. ↑ F. Debono. "Expedition archeologique royale au desert oriental (Kef-Kosseir)". ASAE 51 (1951): 1-33.
  51. ↑ W.M.F. Albright. "An Indirect Synchronism between Egypt and Mesopotamia, cir. 1730 BC". BASOR 99 (1945).
Neferhotep I.
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Sobekhotep III. 		Faraon Egipta
18. ali 17. stoletje pr. n. št. 		Naslednik: 
Sobekhotep IV.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Neferhotep_I.&oldid=6197207«