Pojdi na vsebino

Neomicin

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Neomicin
Klinični podatki
Blagovne znamkeNeo-rx
AHFS/Drugs.commonograph
MedlinePlusa682274
Nosečnostna
kategorija
  • ZDA: D (dokazana škodljivost za plod)
Način uporabetopična in oralna uporaba
Oznaka ATC
Pravni status
Pravni status
  • ZDA: Rx-only [but OTC in Neosporin and similar ointments]
Farmakokinetični podatki
Biološka razpoložljivost/
Vezava na beljakovinenavedba ni smiselna
Presnovanavedba ni smiselna
Razpolovni čas2 do 3 h
Identifikatorji
  • (2RS,3S,4S,5R)-5-amino-2-(aminometil)-6-((2R,3S,4R,5S)-5-((1R,2R,5R,6R)-3,5-diamino-2-((2R,3S,4R,5S)-3-amino-6-(aminometil)-4,5-dihidroksitetrahidro-2H-piran-2-iloksi)-6-hidroksicikloheksiloksi)-4-hidroksi-2-(hidroksimetil)tetrahidrofuran-3-iloksi)tetrahidro-2H-piran-3,4-diol
Številka CAS
PubChem CID
IUPHAR/BPS
DrugBank
ChemSpider
UNII
KEGG
ChEBI
ChEMBL
ECHA InfoCard100.014.333 Uredite to na Wikipodatkih
Kemični in fizikalni podatki
FormulaC23H46N6O13
Mol. masa614,644 g/mol
3D model (JSmol)
  • O([C@H]3[C@H](O[C@@H]2O[C@H](CO)[C@@H](O[C@H]1O[C@@H](CN)[C@@H](O)[C@H](O)[C@H]1N)[C@H]2O)[C@@H](O)[C@H](N)C[C@@H]3N)[C@H]4O[C@@H]([C@@H](O)[C@H](O)[C@H]4N)CN
  • InChI=1S/C23H46N6O13/c24-2-7-13(32)15(34)10(28)21(37-7)40-18-6(27)1-5(26)12(31)20(18)42-23-17(36)19(9(4-30)39-23)41-22-11(29)16(35)14(33)8(3-25)38-22/h5-23,30-36H,1-4,24-29H2/t5-,6+,7+,8?,9+,10+,11-,12+,13+,14-,15+,16-,17+,18-,19+,20-,21+,22-,23-/m0/s1
  • Key:PGBHMTALBVVCIT-DPNHOFNISA-N

Neomicín je aminoglikozidni antibiotik, ki se uporablja za lokalno zdravljenje na površini telesa (v obliki krem in mazil[1]) ali v prebavilih, ker se ne absorbira v črevesu. Uporablja se tudi pri hepatični encefalopatiji, ker zmanjša bakterijsko tvorbo amonijaka v črevesu.[2]

Leta 1949 sta ga na univerzi Rutgers odkrila mikrobiolog Selman Waksman in njegov študent Hubert Lechevalier. V naravi ga proizvaja bakterija Streptomyces fradiae.[3]

Uporaba

[uredi | uredi kodo]

Neomicin se običajno uporablja v zdravilih za topično aplikacijo na površini telesa. Kot antibiotik preprečuje in zdravi bakterijske okužbe kože, ni pa učinkovit proti virusom in glivicam. Uporablja se tudi preroralno (z zaužitjem), običajno sočasno z drugimi antibiotiki. Neomicin se ne absorbira iz prebavil in se zato uporablja zaradi lokalnega delovanja, na primer pri hepatični encefalopatiji in hiperholesterolemiji. Zaradi antibiotičnega delovanja v črevesu zavira bakterije in posledično njihovo tvorbo amonijaka. Nizke ravni amonijaka v krvi preprečujejo hepatično encefalopatijo; v ta namen se neomicin uporablja na primer pred operativnimi posegi na prebavilih. Uporablja se tudi za zdravljenje bakterijskega preraščanja tankega črevesa. Neomicin se ne sme injicirati, saj je izrazito nefrotoksičen (škodljivo deluje na ledvice), tudi v primerjavi z drugimi aminoglikozidi. Izjemoma se v oblikah za injiciranje uporablja v nekaterih cepivih kot konzervans, vendar so tam njegove količine zelo majhne, običajno 0,025 mg na odmerek.[4]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. https://medlineplus.gov/druginfo/meds/a682274.html, vpogled: 11. 2. 2017.
  2. http://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5528848/neomicin?query=neomicin&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 11. 2. 2017.
  3. »The Nobel Prize in Physiology or Medicine 1952«. Nobel Foundation. Pridobljeno 29. oktobra 2008.
  4. Heidary, Noushin; Cohen, David E. (2005). »Hypersensitivity reactions to vaccine components«. Dermatitis. 16 (3): 115–120. PMID 16242081.