Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino
| Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino | |
 | |
| Podeljeno za | odkritja na področjih fiziologije ali medicine, ki so najbolj koristila človeštvu |
| Podeljuje | Nobelov zbor Karolinskega inštituta/Nobelov sklad |
| Mesto | Stockholm, Švedska |
| Prvič | 1901 |
| Uradna spletna stran | |
|---|---|
Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino (švedsko Nobelpriset i fysiologi eller medicin, včasih poslovenjeno tudi kot Nobelova nagrada za fiziologijo in medicino ali samo Nobelova nagrada za medicino[1]) je ena od Nobelovih nagrad, ki jih od leta 1901 podeljuje švedski Nobelov sklad za odkritja na področjih fiziologije in medicine.
Kemik in industrialec Alfred Nobel se je zanimal za eksperimentalno fiziologijo in je v svoji oporoki predvidel podeljevanje nagrad na tem področju, konkretno za odkritja, ki so v preteklem letu »najbolj koristila človeštvu«. To je ena od petih nagrad, financirana iz sklada, ki ga je zapustil v ta namen. Izbiro nagrajencev je prepustil Karolinskemu inštitutu. Kot pri ostalih nagradah nagrajence nominirajo akademiki in nekdanji nobelovci z vsega sveta, podeljuje pa jih Nobelov sklad (Karolinski inštitut je pri izbiri od njega neodvisen) na ceremoniji 10. decembra vsako leto, na kateri izbranci prejmejo nagrado iz rok švedskega kralja. Denarni del nagrade, ki se izplačuje iz Nobelove zapuščine (odvisen od finančnega stanja sklada, trenutno okrog 10 milijonov kron oz. milijon evrov), spremlja zlat medaljon z njegovim portretom in plaketa.
Sprva je nagrajence izbiral ves profesorski zbor Karolinskega inštituta, leta 1977 pa bi moral zaradi sprememb v švedski zakonodaji kot javna ustanova javno razkriti nominirance, kar bi bilo proti pravilom sklada, po katerih morajo biti nominacije tajne še 50 let po podelitvi nagrade. Zato je bil ustanovljen Nobelov zbor (Nobelförsamlingen vid Karolinska Institutet), ki ga sestavlja 50 profesorjev inštituta, a je v pravnem smislu ločena ustanova. Ta zdaj presoja nominacije in izbira nagrajence. Leta 1968 je bil dodan pogoj, da si lahko vsako od nagrad delijo največ trije prejemniki.
Skladno z osnovno idejo nagrad komite izbira raziskovalce, ki so prispevali temeljna odkritja namesto tistih, ki so ta odkritja uspešno prenesli v prakso. Tako denimo v nasprotju s pričakovanjem javnosti nista prejela nagrade Jonas Salk in Albert Sabin, ki sta razvila učinkoviti cepivi proti otroški paralizi, temveč so jo prejeli John F. Enders, Thomas H. Weller in Frederick C. Robbins za odkritje, da se lahko virus povzročitelj razmnožuje v laboratorijski kulturi opičjih celic, kar je omogočilo razvoj cepiva. Po drugi strani je pomen temeljnih odkritij v znanosti včasih težko predvideti, zato je postalo običajno, da raziskovalec prejme nagrado več desetletij po svojem prelomnem odkritju, ko postane njegov pomen očiten. Najbolj izstopajoč primer je Francis Peyton Rous, ki je prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino leta 1966, 55 let po odkritju, da lahko virusi sprožijo rakave spremembe pri poskusnih živalih. Zaradi tega imajo večjo možnost za prejem dolgoživi posamezniki in številna pomembna odkritja niso bila deležna priznanja za časa odkriteljevega življenja. Nobelove nagrade se namreč ne podeljujejo posthumno, edina izjema je imunolog Ralph M. Steinman, ki je umrl tri dni pred razglasitvijo nagrajencev leta 2011, a je bila sprejeta odločitev, da ostane prejemnik, saj Nobelov zbor za njegovo smrt ni vedel in so ga izbrali že pred tem, le razglasili še ne.[2] Poleg tega je odbor v letih od ustanovitve sprejel več spornih odločitev o prejemnikih, zlasti od leta 1968, ko je bilo izpuščenih več pomembnih članov ekip, ki so prispevale k prepoznanim odkritjem.
V devetih letih nagrade niso bile podeljene (1915–1918, 1921, 1925, 1940–1942), to se je največkrat zgodilo med prvo in drugo svetovno vojno. Leta 1939 jo je bil prisiljen zavrniti odkritelj antibakterijskega delovanja učinkovine prontosil, Gerhard Domagk, saj je Adolf Hitler prepovedal državljanom Tretjega rajha sprejemanje Nobelovih nagrad po tistem, ko je nagrado za mir prejel disident Carl von Ossietzky. Domagk je lahko medaljo in plaketo prevzel šele po padcu nacizma, leta 1947, denarni del nagrade pa je po pravilih podeljevalca medtem prešel nazaj v Nobelov sklad in do njega ni bil več upravičen.
Seznam prejemnikov[3]
[uredi | uredi kodo]1901
[uredi | uredi kodo]1902
[uredi | uredi kodo]- za raziskave malarije
1903
[uredi | uredi kodo]- za zdravljenje kožne tuberkuloze s svetlobo
1904
[uredi | uredi kodo]- za raziskave fiziologije prebavnega sistema
1905
[uredi | uredi kodo]- za odkritje povzročitelja tuberkuloze
1906
[uredi | uredi kodo]Camillo Golgi, Santiago Ramón y Cajal
- za raziskave živčnega sistema
1907
[uredi | uredi kodo]Charles Louis Alphonse Laveran
- za raziskave patogenih praživali
1908
[uredi | uredi kodo]Ilja Iljič Mečnikov, Paul Ehrlich
- za raziskave imunskega sistema
1909
[uredi | uredi kodo]- za raziskave ščitnice
1910
[uredi | uredi kodo]- za raziskave na področju celične biologije, predvsem beljakovin in nukleinskih kislin
1911
[uredi | uredi kodo]1912
[uredi | uredi kodo]- za raziskave spajanja krvnih žil in presajanja organov
1913
[uredi | uredi kodo]- za odkritje anafilakse
1914
[uredi | uredi kodo]- za raziskave preddvornega aparata srednjega ušesa
1919
[uredi | uredi kodo]- za odkritje dopolnitev imunskega sistema
1920
[uredi | uredi kodo]- za odkritje mehanizma motorične regulacije kapilar
1922
[uredi | uredi kodo]Archibald Vivian Hill, Otto Fritz Meyerhof
- za raziskave mišic, posebej njihovega ustvarjanja toplote in povezave med porabo kisika ter presnovo mlečne kisline
1923
[uredi | uredi kodo]Frederick Grant Banting, John James Rickard Macleod
- za odkritje inzulina
1924
[uredi | uredi kodo]- za odkritje mehanizma elektrokardiograma
1926
[uredi | uredi kodo]- za obrazložitev Spiroptera carcinoma in umetno sprožitev raka v živali.
1927
[uredi | uredi kodo]- za zdravljenje paralize z okužbo z malarijo
1928
[uredi | uredi kodo]- za raziskave tifusa
1929
[uredi | uredi kodo]Christiaan Eijkman, sir Frederick Gowland Hopkins
- za odkritje različnih vitaminov
1930
[uredi | uredi kodo]- za odkritje človeških krvnih skupin
1931
[uredi | uredi kodo]- za raziskave citokromov pri celičnem dihanju
1932
[uredi | uredi kodo]sir Charles Scott Sherrington, Edgar Douglas Adrian
- za raziskave nevronov, vključujoč dejstvo, da se močnejši dražljaji odražajo v večji frekvenci živčnih impulzov
1933
[uredi | uredi kodo]- za odkritje pomena kromosomov pri dednosti
1934
[uredi | uredi kodo]George Hoyt Whipple, George Richards Minot, William Parry Murphy
- za odkritje jetrne terapije za slabokrvnost
1935
[uredi | uredi kodo]- za odkritje organizacijskih centrov v zgodnjem razvoju organizmov
1936
[uredi | uredi kodo]sir Henry Hallett Dale, Otto Loewi
- za raziskave prenosa živčnih impulzov prek nevrotransmiterjev
1937
[uredi | uredi kodo]Albert von Szent-Györgyi de Nagyrapolt
- za opis vitamina C in odkritje, da se kisik pri celičnem dihanju združuje z vodikom
1938
[uredi | uredi kodo]Corneille Jean François Heymans
- za obrazložitev, kako telo meri krvni tlak in vsebnost kisika v krvi in podatke prenaša v možgane
1939
[uredi | uredi kodo]- za odkritje sulfonamida Prontosil, prvega zdravila proti bakterijskim okužbam
1943
[uredi | uredi kodo]Henrik Carl Peter Dam, Edward Adelbert Doisy
- za odkritje vitamina K in njegove kemične zgradbe
1944
[uredi | uredi kodo]Joseph Erlanger, Herbert Spencer Gasser
- za odkritje različnih oblik živčnih vlaken
1945
[uredi | uredi kodo]sir Alexander Fleming, Ernst Boris Chain, sir Howard Walter Florey
- za odkritje penicilina in njegovih lastnosti pri zdravljenju nalezljivih bolezni
1946
[uredi | uredi kodo]- za odkritje, da lahko rentgenski žarki povzročijo mutacije
1947
[uredi | uredi kodo]Carl Ferdinand Cori, Gerty Cori, Bernardo Alberto Houssay
- za odkritje, kako se glikogen v telesu pretvarja v glukozo in učinke hipofiznega hormona na presnavljanje sladkorjev
1948
[uredi | uredi kodo]- za odkritje insekticida DDT
1949
[uredi | uredi kodo]Walter Rudolf Hess, Antonio Caetano De Abreu Freire Egas Moniz
- Hess za zapis različnih funkcij srednjih možganov; Moniz za odkritje terapevtskega učinka lobotomije
1950
[uredi | uredi kodo]Edward Calvin Kendall, Tadeus Reichstein, Philip Showalter Hench
- za odkritje hormonov nadledvične skorje ter njihove zgradbe in funkcije
1951
[uredi | uredi kodo]- za razvoj cepiva proti rumeni mrzlici
1952
[uredi | uredi kodo]- za odkritje streptomicina, prvega antibiotika proti tuberkulozi
1953
[uredi | uredi kodo]Hans Adolf Krebs, Fritz Albert Lipmann
- Krebs za odkritje ciklusa citronske kisline (Krebsovega cikla) pri celičnem dihanju; Lipman za odkritje in raziskave koencima A
1954
[uredi | uredi kodo]John Franklin Enders, Thomas Huckle Weller, Frederick Chapman Robbins
- za prikaz gojenja virusov otroške paralize v epruveti
1955
[uredi | uredi kodo]- za raziskave encimov, posebno oksidacijskih
1956
[uredi | uredi kodo]André Frédéric Cournand, Werner Forßmann, Dickinson W. Richards
- za prikaz vstavitve katetra v srce in raziskovanje številnih srčnih bolezni
1957
[uredi | uredi kodo]- za odkritje sintetičnih zdravil, denimo antihistaminov, ki zaustavljajo delovanje bioloških aminov
1958
[uredi | uredi kodo]George Wells Beadle, Edward Lawrie Tatum, Joshua Lederberg
- za prikaz, da geni usmerjajo samostojne korake v metabolizmu
1959
[uredi | uredi kodo]- za sintezo nukleinskih kislin RNK in DNK
1960
[uredi | uredi kodo]sir Frank Macfarlane Burnet, Peter Brian Medawar
- za odkritje, da se imunski sistem zarodka nauči razlikovati med sabo in drugimi
1961
[uredi | uredi kodo]- za pojasnitev ušesnega polža
1962
[uredi | uredi kodo]Francis Harry Compton Crick, James Dewey Watson, Maurice Wilkins
- za odkritje molekulske zgradbe DNK
1963
[uredi | uredi kodo]sir John Carew Eccles, Alan Lloyd Hodgkin, Andrew Fielding Huxley
- za opis električnega prenosa impulzov po živcih
1964
[uredi | uredi kodo]Konrad Emil Bloch, Feodor Lynen
- za raziskave holesterola in presnove maščobnih kislin
1965
[uredi | uredi kodo]François Jacob, André Lwoff, Jacques Monod
- za odkritje obveščevalne RNK, ribosomov in genov, ki upravljajo izražanje drugih genov
1966
[uredi | uredi kodo]Peyton Rous, Charles Brenton Huggins
- Rous za odkritje virusov, ki povzročajo tumorje; Huggins za odkritje zdravljenja raka na prostati s hormoni
1967
[uredi | uredi kodo]Ragnar Granit, Haldan Keffer Hartline, George Wald
- za opis različnih tipov svetlobno občutljivih celic v očesu in kako svetloba vpliva nanje
1968
[uredi | uredi kodo]Robert W. Holley, Har Gobind Khorana, Marshall W. Nirenberg
- za opis genetskega koda in njegovega delovanja pri sintezi beljakovin
1969
[uredi | uredi kodo]Max Delbrück, Alfred D. Hershey, Salvador E. Luria
- za raziskave razmnoževanja in genetike virusov
1970
[uredi | uredi kodo]sir Bernard Katz, Ulf von Euler, Julius Axelrod
- za raziskave nevrotransmiterjev
1971
[uredi | uredi kodo]- za odkritje delovanja hormonov, posebej epinefrina, prek sekundarnih prenašalcev
1972
[uredi | uredi kodo]Gerald M. Edelman, Rodney R. Porter
- za odkritje kemične zgradbe protiteles
1973
[uredi | uredi kodo]Karl von Frisch, Konrad Lorenz, Nikolaas Tinbergen
- za raziskave socialnega vedenja živali, posebej razlago čebeljega plesa in kako se mlade ptice navežejo na svojo mater
1974
[uredi | uredi kodo]Albert Claude, Christian de Duve, George E. Palade
- za opis zgradbe in funkcije organelov v celici
1975
[uredi | uredi kodo]David Baltimore, Renato Dulbecco, Howard Martin Temin
- za opis delovanja virusa tumorja na genetski material celice
1976
[uredi | uredi kodo]Baruch S. Blumberg, Daniel Carleton Gajdusek
- Za odkritja o novih mehanizmih izvora in širjenja nalezljivih bolezni
1977
[uredi | uredi kodo]Roger Guillemin, Andrew V. Schally, Rosalyn Yalow
- Guillemin in Schally za delo na peptidnih hormonih, ki jih proizvajajo možgani; Yalow za oblikovanje Yalow-Bersonove metode za meritev neznatnih količin peptidnih hormonov, ki uporabljajo protitelesa
1978
[uredi | uredi kodo]Werner Arber, Daniel Nathans, Hamilton O. Smith
- za odkritje restrikcijskih encimov, ki so koristni v molekularni biologiji
1979
[uredi | uredi kodo]Allan M. Cormack, Godfrey N. Hounsfield
- za razvoj računalniško podprte tomografije
1980
[uredi | uredi kodo]Baruj Benacerraf, Jean Dausset, George D. Snell
- za odkritje genov poglavitnega histokompatibilnostnega kompleksa, ki kodirajo molekule celične površine, pomembne za ločevanje lastnih in tujih antigenov v imunskem sistemu
1981
[uredi | uredi kodo]Roger W. Sperry, David H. Hubel, Torsten N. Wiesel
- Sperry za raziskovanje možganskih hemisfer; Hubel in Wiesel za raziskovanje obdelovanja vizualnih informacij v možganih
1982
[uredi | uredi kodo]Sune K. Bergström, Bengt I. Samuelsson, John R. Vane
- za odkritje prostaglandinov
1983
[uredi | uredi kodo]- za odkritje mobilnih genetskih elementov ali transposonov v koruzi
1984
[uredi | uredi kodo]Niels K. Jerne, Georges J.F. Köhler, César Milstein
- za teorije o specifičnosti v razvoju in regulaciji imunskega sistema ter odkritje mehanizma nastanka monoklonskih protiteles
1985
[uredi | uredi kodo]Michael S. Brown, Joseph L. Goldstein
- za opis uravnavanja presnove holesterola
1986
[uredi | uredi kodo]Stanley Cohen, Rita Levi-Montalcini
- za odkritje rastnega faktorja
1987
[uredi | uredi kodo]- za odkritje, kako je genetsko ustvarjena velika raznolikost protiteles
1988
[uredi | uredi kodo]sir James W. Black, Gertrude B. Elion, George H. Hitchings
- Black za razvoj beta blokatorjev in blokatorjev sprejemnikov histamina-2; Elion in Hitchings za razvoj zdravil za zdravljenje raka in preprečitve transplantacijske zavrnitve ; Hitchings za razvoj različnih antibiotikov
1989
[uredi | uredi kodo]J. Michael Bishop, Harold E. Varmus
- za odkritje celičnega izvora retrovirusnih onkogenov
1990
[uredi | uredi kodo]Joseph E. Murray, E. Donnall Thomas
- za raziskave transplantacije organov in celic
1991
[uredi | uredi kodo]- za odkritje postopkov, ki pokažejo, da v celični membrani obstajajo ionski kanali in omogočajo raziskovanje njihovih lastnosti
1992
[uredi | uredi kodo]Edmond H. Fischer, Edwin G. Krebs
- za odkritje, kako se uporablja fosforilizacija proteinov za uravnavanje bioloških procesov
1993
[uredi | uredi kodo]Richard J. Roberts, Phillip A. Sharp
- za odkritje, da geni v evkariotih niso sosednje vrvice, temveč vključujejo introne in da spajanje obveščevalne RNA z namenom uničenja teh intronov lahko poteka v drugačnih smereh, ki dajejo različne proteine iz enakega zaporedja DNK
1994
[uredi | uredi kodo]Alfred G. Gilman, Martin Rodbell
- za odkritje G proteinov in njihove vloge pri prenašanju signalov v celicah
1995
[uredi | uredi kodo]Edward B. Lewis, Christiane Nüsslein-Volhard, Eric F. Wieschaus
- za odkritje genov, vključenih v razvojnem postopku vinske mušice - the homeobox genes
1996
[uredi | uredi kodo]Peter C. Doherty, Rolf M. Zinkernagel
- za opis uporabe molekul MHC pri belih krvničkah za odkrivanje in uničevanje z virusi okuženih celic
1997
[uredi | uredi kodo]- za odkritje prionov, kužnih delcev proteinov
1998
[uredi | uredi kodo]Robert F. Furchgott, Louis J. Ignarro, Ferid Murad
- za odkritje signalnih lastnosti dušikovega oksida
1999
[uredi | uredi kodo]- za odkritje, da na novo sintetizirani proteini vključujejo "naslove", ki jih usmerjajo na pravo lokacijo znotraj celice
2000
[uredi | uredi kodo]Arvid Carlsson, Paul Greengard, Eric R. Kandel
- Carlsson za dokaz, da je dopamin nevrotransmiter v možganih, katerega pomanjkanje se izraža s simptomi Alzheimerjeve bolezni; Greengard za prikaz delovanja nevrotransmiterjev na celico, pri čemer aktivirajo centralno molekulo, znano kot DARPP-32; Kandel za opis delovanja krato- in dolgoročnega spomina na molekulski ravni
2001
[uredi | uredi kodo]Leland H. Hartwell, R. Timothy Hunt, Paul M. Nurse
- za odkritje ciklina in od ciklina odvisne kinaze, osrednjih molekul v regulaciji celičnega cikla
2002
[uredi | uredi kodo]Sydney Brenner, H. Robert Horvitz, John E. Sulston
- za ugotovitev natančnega vrstnega reda, v katerem se celice v črvu C. elegans delijo in odmirajo, ter za razjasnitev procesa apoptoze oziroma programirane celične smrti
2003
[uredi | uredi kodo]Paul Christian Lauterbur in sir Peter Mansfield
- za svoji odkritji, povezani s slikanjem z magnetno resonanco
2004
[uredi | uredi kodo]- za svoji odkritji olfaktornih receptorjev in organizacije olfaktornega sistema
2005
[uredi | uredi kodo]Barry J. Marshall in Robin Warren
- za odkritje bakterije Helicobacter pylori in njene vloge pri razjedi na želodcu in dvanajstniku
2006
[uredi | uredi kodo]Andrew Z. Fire in Craig C. Mello
2007
[uredi | uredi kodo]Mario Capecchi, Martin Evans in Oliver Smithies
- za odkritja na področju ciljanja genov
2008
[uredi | uredi kodo]Harald zur Hausen, Françoise Barré-Sinoussi in Luc Montagnier
- za odkritja virusov, ki povzročajo nevarne človeške bolezni - zur Hausen za odkritje humanega papiloma virusa in njegove vloge pri raku materničnega vratu, Barré-Sinoussi in Montagnier pa za odkritje virusa HIV
2009
[uredi | uredi kodo]Elizabeth Blackburn, Carol W. Greider in Jack W. Szostak
- za odkritje, kako so kromosomi zaščiteni s telomerami, in encima telomeraze
2010
[uredi | uredi kodo]- za razvoj oploditve in vitro
2011
[uredi | uredi kodo]Bruce Beutler, Jules Hoffmann in Ralph Steinman
- Beutler in Hoffmann za odkritja na področju aktivacije prirojene imunosti, Steinman za odkritje dendritičnih celic in njihove vloge pri specifični imunosti
2012
[uredi | uredi kodo]John B. Gurdon in Šinja Jamanaka
- za odkritje, da je možno zrele celice reprogramirati tako, da postanejo pluripotentne
2013
[uredi | uredi kodo]James Rothman, Randy Schekman in Thomas C. Südhof
- za odkritja mehanizmov regulacije vezikularnega transporta, pomembnega transportnega sistema v naših celicah
2014
[uredi | uredi kodo]John O'Keefe, May-Britt Moser in Edvard I. Moser
- za odkritje celic, ki predstavljajo sistem pozicioniranja v možganih
2015
[uredi | uredi kodo]William C. Campbell, Satoši Omura in Joujou Tu
- Campbell in Omura za odkritja novih terapij proti okužbam z zajedavskimi glistami, Tu za odkritje nove terapije proti malariji.
2016
[uredi | uredi kodo]- za odkritja mehanizmov avtofagije.
2017
[uredi | uredi kodo]Jeffrey C. Hall, Michael Rosbash in Michael W. Young
- za odkritje molekularnih mehanizmov, ki nadzirajo cirkadiani ritem.
2018
[uredi | uredi kodo]James P. Allison in Tasuku Hondžo
- za odkritje terapije za raka z inhibicijo negativne imunske regulacije.
2019
[uredi | uredi kodo]William Kaelin Jr., Peter J. Ratcliffe, Gregg L. Semenza
- za odkritja, kako celice zaznavajo in se prilagajajo na dostopnost kisika.
2020
[uredi | uredi kodo]Harvey J. Alter, Michael Houghton, Charles M. Rice
- za odkritje virusa hepatitisa C.
2021
[uredi | uredi kodo]David Julius, Ardem Patapoutian
- za odkritje receptorjev za temperaturo in dotik.
2022
[uredi | uredi kodo]- za odkritja v povezavi z genomi izumrlih homininov in evolucije človeka.
2023
[uredi | uredi kodo]- za njuna odkritja glede modifikacij nukleotidnih baz, ki so omogočila razvoj učinkovitih mRNA cepiv proti Covidu-19.
2024
[uredi | uredi kodo]- za odkritje mikro-RNA in njene vloge v regulaciji genov po prepisovanju.
Sklici in opombe
[uredi | uredi kodo]- ↑ »Nobelova nagrada za medicino za odkritje recikliranja celic«. MMC RTV-SLO. 3. oktober 2016. Pridobljeno 4. septembra 2017.
- ↑ Orange, Richard (3. oktober 2011). »Nobel jury left red faced by death of laureate«. The Telegraph. Pridobljeno 9. oktobra 2011.
- ↑ Imena nagrajencev in citati so s spletne strani Nobelovega sklada.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Feldman, Burton (2001). The Nobel prize: a history of genius, controversy, and prestige. Arcade Publishing. ISBN 1-55970-592-2.
- Levinovitz, Agneta Wallin; Ringertz, Nils, ur. (2001). The Nobel Prize: The First 100 Years. Imperial College Press & World Scientific Publishing. ISBN 981-02-4664-1.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]- Nobelprize.org (angleško)
- Graf deleža prejemnikov po državljanstvu in državi rojstva.
