Virus hepatitisa C
| Hepatitis C virus | ||||||
|---|---|---|---|---|---|---|
 Posnetek virusa hepatitisa C z elektronskim mikroskopom. Merilo: črna črtica = 50 nm
| ||||||
| Razvrstitev virusov | ||||||
| ||||||
| Tipska vrsta | ||||||
| virus hepatitisa C |
Virus hepatitisa C (VHC, angl. HCV) je virus iz rodu hepacivirusov in je povzročitelj hepatitisa C.[1] Je majhen virus RNK, velikosti 55–65 nm, z virusno ovojnico in pozitivno usmerjeno enojnoverižno RNK iz družine flavirusov.
Zgradba
[uredi | uredi kodo]
Virus hepatitisa C vsebuje dednino v obliki RNK, obdano z ikozaedričnim beljakovinskim plaščem ter še z lipidno ovojnico. V lipidni ovojnici sta prisotni dve vrsti virusnih glikoproteinov, E1 in E2.[2]
Genom
[uredi | uredi kodo]
Dedni zapis virusa hepatitisa C se nahaja v sredici v obliki pozitivno usmerjene enojnovijačne RNK. Genom meri 9600 nukleotidov z enim odprtim bralnim okvirjem.[3] S prevajanjem nastane en beljakovinski produkt, ki se nato nadalje cepi na manjše aktivne beljakovine.
Na 5'- in 3'-koncu RNK se nahajata neprevajalni regiji (angl. UTR), ki se ne prevedeta v beljakovino, pomembni pa sta za proces prevajanja in podvojevanja virusne RNK. 5'-UTR ima vezavno mesto za ribosom[4] (IRES – angl. internal ribosome entry site = notranje ribosomsko vezavno mesto), kjer se začne prevajanje zelo dolge beljakovine, ki vsebuje okoli 3000 aminokislin. Ta dolgi preprotein se nato s celičnimi in virusnimi proteazami razcepi na 10 manjših beljakovin, ki omogočajo virusno podvojevanje v gostiteljevi celici in združevanje virusnih komponent v zrele virusne delce.[5]
Strukturne beljakovine, ki jih proizvaja virus hepatitisa C, so: protein sredice (angl. core protein), E1 in E2; nestrukturne pa NS1, NS2, NS3, NS4A, NS4B, NS5A in NS5B.
Podvojevanje
[uredi | uredi kodo]Podvojevanje virusa hepatitisa C poteka v več korakih. Poteka zlasti v hepatocitih, kjer po ocenah vsaka okužena celica dnevno proizvede 50 virionov (virusnih delcev), kar izračunano pomeni skupno bilijon nastalih virionov. Razmnožuje se lahko tudi v enojedrnih celicah v periferni krvi, kar naj bi povzročalo številne imunološke motnje pri kronično okuženih bolnikih. Virus ima številne genotipe ter naglo mutira zaradi pogostih napak pri delovanju virusne od RNK odvisne RNK-polimeraze. Mutacije povzročajo hiter nastanek številnih virusnih variant, ki jih nekateri imenujejo virusne kvazivrste.[6] Vstop v celico poteka preko zapletenih interakcij virusa z molekulami na površini gostiteljeve celice (CD81, receptor LDL, SR-BI, DC-SIGN, klavdin-1 in okludin).[7][8]
V jetrni celici se VHC posluži znotrajceličnega ustroja gostiteljeve celice za pomoč pri lastnem podvojevanju.[9] S prevajanjem virusnega genoma nastane samo ena vrsta virusne beljakovine, ki meri okoli 3011 aminokislin. Nastali poliprotein se z virusnimi in celičnimi proteazami proteolitično cepi in s tem nastanejo 3 strukturne in 7 nestrukturnih beljakovin. Premik bralnega okvirja v core regiji lahko povzroči nastanek proteina ARFP.[10]
Virus hepatitisa C zapisuje 2 proteazi, cisteinsko avtoproteazo NS2 in serinsko proteazo NS3-4A. Beljakovine NS omogočijo vključitev virusnega genoma v replikacijski kompleks. Podvojevanje RNK poteka s pomočjo od RNK odvisne RNK-polimeraze NS5B, ki povzroči sintezo negativno usmerjene RNK. Le-ta nato služi kot matrica za nastanek nove kopije pozitivno usmerjene virusne RNK. Nastale kopije genoma se lahko prevajajo, nadalje podvajajo ali zapakirajo v nove virusne delce. Na novo nastali virusni delci zapustijo celico.
Genotipi
[uredi | uredi kodo]Na osnovi genetskih razlik med izolati virusa hepatitisa C se le-ta razvršča v sedem genotipov (1–7) s številnimi podtipi znotraj posameznega genotipa (podtipe označujejo s podpisanimi črkami).[11] Podtipe nadalje razvrščajo v kvazivrste na osnovi njihove genetske raznolikosti. Porazdelitev genotipov se po svetu geografsko razlikuje. Na primer, v Severni Ameriki prevladuje genotip 1a, sledijo mu 1b, 2a, 2b in 3a. V Evropi je prevladujoč genotip 1b, sledijo mu 2a, 2b, 2c in 3a. Genotipa 4 in 5 se nahajata korajda izključno le v Afriki. Genotipi so klinično pomembni in napovedujejo potencialni odziv na zdravljenje z interferonom ter potrebno trajanje zdravljenja. Genotipa 1 in 4 se slabše odzivata na zdravljenje z interferonom kot pa genotipi 2, 3, 5 in 6.[12]
Okužba z enim genotipom virusa ne zagotavlja imunosti proti drugim genotipom, možna pa je hkratna okužba z dvema različnima genotipoma. V večini takih primerov eden od genotipskih sevov izloči drugega iz gostitelja v kratkem časovnem obdobju. To odpira možnost izpodrivanja na zdravljenje neodzivnih sevov s sevi, ki so na zdravljenje bolje odzivni.[13]
Genotip 6 je najpogostejši genotip v Aziji in predstavlja okoli 1/3 vseh primerov okužbe.[14]
Cepivo
[uredi | uredi kodo]Za razliko od hepatitisa A in B trenutno cepivo proti okužbi s hepatitisom C ni na voljo.[15]
Viri
[uredi | uredi kodo]- ↑ http://lsm1.amebis.si/lsmeds/novPogoj.aspx?pPogoj=virus[mrtva povezava]; Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 15. 1. 2012.
- ↑ Op De Beeck A; Dubuisson J (2003). »Topology of hepatitis C virus envelope glycoproteins«. Rev. Med. Virol. 13 (4): 233–241. doi:10.1002/rmv.391. PMID 12820185.
- ↑ Kato N (2000). »Genome of human hepatitis C virus (HCV): gene organization, sequence diversity, and variation«. Microb. Comp. Genomics. 5 (3): 129–51. PMID 11252351.
- ↑ Jubin R (2001). »Hepatitis C IRES: translating translation into a therapeutic target«. Curr. Opin. Mol. Ther. 3 (3): 278–287. PMID 11497352.
- ↑ Dubuisson J (2007). »Hepatitis C virus proteins«. World J. Gastroenterol. 13 (17): 2406–2415. PMID 17552023.
- ↑ Bartenschlager R; Lohmann V (Julij 2000). »Replication of hepatitis C virus«. J. Gen. Virol. 81 (Pt 7): 1631–48. PMID 10859368.
- ↑ Zeisel, M.; Barth, H.; Schuster, C.; Baumert, T. (2009). »Hepatitis C virus entry: molecular mechanisms and targets for antiviral therapy«. Frontiers in bioscience : a journal and virtual library. 14 (8): 3274–3285. Bibcode:2009CNSNS..14.3274H. doi:10.1016/j.cnsns.2008.11.006. PMC 3235086. PMID 19273272.
- ↑ Kohaar, I.; Ploss, A.; Korol, E.; Mu, K.; Schoggins, J.; O'Brien, T.; Rice, C.; Prokunina-Olsson, L. (2010). »Splicing diversity of the human OCLN gene and its biological significance for hepatitis C virus entry«. Journal of Virology. 84 (14): 6987–6994. doi:10.1128/JVI.00196-10. PMC 2898237. PMID 20463075.
- ↑ Lindenbach B; Rice C (2005). »Unravelling hepatitis C virus replication from genome to function«. Nature. 436 (7053): 933–938. doi:10.1038/nature04077. PMID 16107832.
- ↑ Branch, A. D.; Stump, D. D.; Gutierrez, J. A.; Eng, F.; Walewski, J. L. (2005). »The Hepatitis C Virus Alternate Reading Frame (ARF) and Its Family of Novel Products: The Alternate Reading Frame Protein/F-Protein, the Double-Frameshift Protein, and Others«. Seminars in Liver Disease. 25 (1): 105–117. doi:10.1055/s-2005-864786. PMID 15732002.
- ↑ Nakano, Tatsunori (Oktober 2011). »An updated analysis of hepatitis C virus genotypes and subtypes based on the complete coding region«. Liver International. doi:10.1111/j.1478-3231.2011.02684.x.
- ↑ Simmonds, Peter; Bukh, Jens; Combet, Christophe; Deléage, Gilbert; Enomoto, Nobuyuki; in sod. (2005). »Consensus proposals for a unified system of nomenclature of hepatitis C virus genotypes«. Hepatology. 42 (4): 962–973. doi:10.1002/hep.20819.
- ↑ Laskus T; Wang LF; Radkowski M; Vargas H; Nowicki M; Wilkinson J; Rakela J (2001). »Exposure of hepatitis C virus (HCV) RNA-positive recipients to HCV RNA-positive blood donors results in rapid predominance of a single donor strain and exclusion and/or suppression of the recipient strain«. Journal of virology. 75 (5): 2059–2066. doi:10.1128/JVI.75.5.2059-2066.2001. PMC 114790. PMID 11160710.
- ↑ Anonymous (1997) Hepatitis C. Wkly Epidemiol Rec 72(10):65-69
- ↑ Yu CI; Chiang BL (2010). »A new insight into hepatitis C vaccine development«. J. Biomed. Biotechnol. 2010: 548280. doi:10.1155/2010/548280. PMC 2896694. PMID 20625493.
