Nomokanon
Nomokanon (srednjeveško grško Νομοκανον, latinizirano: Nomokanōn, iz grškega nomos - 'zakon' in kanon - 'pravilo') je zbirka cerkvenega prava, ki jo sestavljajo elementi civilnega in cerkvenega prava. Nomokanoni so del kanonskega prava Katoliških cerkva vzhodnega obreda (skozi vzhodnokatoliško kanonsko pravo) in Vzhodne pravoslavne cerkve.
Bizantinski nomokanoni
[uredi | uredi kodo]Nomokanon Ivana III. Sholastika
[uredi | uredi kodo]Avtorstvo prvega nomokanona, napisanega v 6. stoletju, se z nekaj negotovosti pripisuje konstantinopelskemu patriarhu Ivanu III. Sholastiku. Nomokanon ima približno 550 vnosov, urejenih v 50 naslovih. Avtor je kasneje sestavil izvleček iz Justinijanovih Novel v 87 poglavjih,[1][2] ki se nanašajo na cerkvene zadeve. Vsakemu od 50 naslovov so bila dodana besedila cesarskih zakonov o isti temi z 21 dodatnimi poglavji, ki so bila skoraj vsa izposojena iz Ivanovih 87 poglavij.[3]
Nomokanon v štirinajst naslovih
[uredi | uredi kodo]Drugi nomokanon je iz obdobja vladavine bizantinskega cesarja Heraklija (610–641), ko je latinščino kot uradni jezik cesarske pisarne nadomestila grščina. Nastal je s spojitvijo zbirke Justinijanovega cesarskega prava Collectio tripartita in Kanonske sintagme (cerkveni kanoni). Zbirka je kasneje postala znana kot Nomokanon v štirinajst naslovih.
Fotijev nomokanon
[uredi | uredi kodo]Nomokanon v štirinajst naslovih je bil dolgo cenjen in je prešel tudi v Rusko pravoslavno cerkev, vendar ga je postopoma izpodrinil Fotijev nomokanon, objavljen leta 883.
Fotij, carigrajski patriarh iz 9. stoletja, je bil velik in sistematičen prevajalec vzhodne cerkve in imel podoben položaj kot Gracijan na zahodu. Fotijev monokanon v dveh delih je bil kronološko urejena zbirka sinodičnih kanonov in revizija Nomokanona v štirinajst poglavjih in je še vedno klasičen vir starodavnega cerkvenega prava Grške pravoslavne cerkve.[4]
Vseboval je Nomokanon v 14 naslovih z dodatkom 102 kanonov Trulanskega koncila, 17 kanonov Carigrajskega koncila iz leta 861[5] in tri kanone, ki jih je Fotij nadomestil s tistimi iz Carigrajskega koncila iz leta 869.
Celotno Fotijevo zbirko je okoli leta 1170 komentiral Teodor Balsamon,[6] grški patriarh Antiohije, ki je prebival v Carigradu. Fotijev nomokanon je nadomestil Pedalion (grško Πεδαλιον, 'krmilo'), nekakšen corpus juris Vzhodne pravoslavne cerkve, ki ga je leta 1800 natisnil patriarh Neofit VII.
Fotijev nomokanon je ohranjen v pravu Vzhodne pravoslavne cerkve in je vključen v Sintagmo, ki sta jo izdala Rallis in Potlis v Atenah v letih 1852–1859.[7]
Nomokanon Svetega Save
[uredi | uredi kodo]Nomokanon Svetega Save, srbsko Zakonopravilo ali Savino Zakonopravilo, je bil prva srbska ustava in najvišji zakonik v Srbski pravoslavni cerkvi. Dokončan je bil leta 1219. Bil je zbornik zbornik civilnega prava, ki je temeljil na rimskem[8][9] in cerkvenem pravu, ki je temeljilo na kanonih ekumenskih zborov. Osnovni namen Kanona Svetega Save je bil urediti delovanje mlade srbske kraljevine in srbske cerkve.
V času dinastije Nemanjić (1166–1371) vladarji srbske srednjeveške države niso imeli zakonika, ki bi urejal odnose v državi in cerkvi. Vladali so z enkratnimi pravnimi akti in odloki. Da bi se rešil ta problem in uredil pravni sistem, je Sveti Sava po pridobitvi cerkvene neodvisnosti Srbije leta 1219 sestavil svoje Zakonopravilo.
Zakonopravilo je bilo kasneje sprejeto tudi v Bolgariji, Romuniji in Rusiji in bilo natisnjeno v Moskvi v 17. stoletju. Rimsko-bizantinsko pravo je bilo torej z Zakonopravilom presajeno v Vzhodno Evropo. V Srbiji so ga šteli za zakonik božjega prava in ga prenesli v Dušanov zakonik.
Med srbsko vstajo je leta 1804 je duhovnik Matija Nenadović določil Nomokanon svetega Save za zakonik osvobojene Srbije. Kanon je bil leta 1844 vključen tudi v srbski civilni zakonik. Zakonopravilo se še vedno uporablja v Srbski pravoslavni cerkvi kot najvišji cerkveni zakonik.
Sirsko izročilo
[uredi | uredi kodo]Nomokanone sirske Cerkve Vzhoda so napisali naslednji avtorji:
- Išoʿboht (8. stoletje): Zbirka zakonov (perzijsko)
- Gabrijel iz Basre (pozno 9. stoletje): Zbirka razsodb (sirsko)
- Elija ibn Ubaid (zgodnje 10. stoletje): Arabski nomokanon (arabsko)
- Ibn al-Tajib (11. stoletje): Zakon krščanstva (arabsko)
- Abdišo bar Brikha (umrl 1318): Nomokanon (sirsko)
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Voellus in Henri Justell. "Bibliotheca juris canonici", Pariz, 1661, II, str. 449.
- ↑ Jean Baptiste Francois Pitra. "Juris ecclesiastici Græcorum historia et monumenta", Rim, 1864, II, str. 385
- ↑ Voellus and Justellus, op. cit., II, 603.
- ↑ Justin Taylor, essay "Canon Law in the Age of the Fathers" (published in Jordan Hite, T.O.R., & Daniel J. Ward, O.S.B., "Readings, Cases, Materials in Canon Law: A Textbook for Ministerial Students, Revised Edition" (Collegeville, MN: The Liturgical Press, 1990), str. 61
- ↑ »Photian Synods of Constantinople (861, 867, 879)«. The Catholic Encyclopedia. Zv. 4. New York: Robert Appleton Company. 1908. Pridobljeno 24. oktobra 2013.
- ↑ Nomocanon with Balsamon's commentary in Voellus and Justellus, II, 815; P. G., CIV, 441.
- ↑ P. G., loc. cit.; Beveridge, "Synodicon", Oxford, 1672.
- ↑ »S. P. Scott: The Civil Law«. Pridobljeno 14. avgusta 2018.
- ↑ »::: The Roman Law Library ( Last Update : July 20, 2012 )«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. avgusta 2012. Pridobljeno 10. maja 2010.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Bojanin, Stanoje (2021). »The Byzantine Penitential Nomocanon in the Serbian and South Slavic Early Modern Printed and Manuscript Book« (PDF). Byzanz und das Abendland VII. Studia Byzantino-Occidentalia. Budapest: Eötvös József Collegium. str. 31–49.
- Vlasto, A. P. (1970) The Entry of the Slavs into Christendom: An Introduction to the Medieval History of the Slavs Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-10758-7.
- The Late Medieval Balkans: A Critical Survey from the Late Twelfth Century
Herbermann, Charles, ur. (1913). »Nomocanon«. Catholic Encyclopedia. New York: Robert Appleton Company.
