Onufrij Veliki
Sveti Onufrij Veliki | |
---|---|
puščavnik | |
Rojstvo | 320 |
Smrt | 400 Spodnji Egipt |
Čaščenje | Rimskokatoliška cerkev Pravoslavje |
God | 12. junij (zahodno krščanstvo) 25. junij (Srbska pravoslavna cerkev) |
Atributi | dolgi lasje, krzno, obleka iz listja, hostija, kelih, molek, krona, žezlo in križ |
Zavetnik | München, tkalci, živine |
Sveti Onufrij Veliki, (grško:Ονούφριος) krščanski puščavnik in asket, * ?, † 12. junij 400 Egipt, velja za edinega puščavskega meniha, ki mu na Zahodu priznavajo posebno češčenje.
Onufrij, sin nekega egiptovskega plemenskega velikaša, je šestdeset let živel popolnoma sam v puščavi in se pri tem držal stroge askeze. Ko je začutil, da bo umrl, je bil ob njemu asket Pafnucij, ki je pozneje tudi napisal njegov življenjepis (Vita).
Češčenje/običaji
[uredi | uredi kodo]V koptski cerkvi je Onufrijevo češčenje izkazano že v 7. stoletju. S križarji je prišlo na Zahod, kjer so Onufrija zelo častili. Škofiji München in Braunschweig hranita njegove relikvije.
Upodobitve svetnika
[uredi | uredi kodo]Onufrij velja za enega najpomembnejših asketov in se pojavlja povsod, kjer so upodobljeni puščavski očetje. Uprizarjajo ga z dolgimi lasmi, oblečenega v krzno ali listje, tudi po vsem telesu poraščenega z lasmi. Kot atribute ima pri sebi hostijo, kelih s hostijo, molek, palico, krono, žezlo in križ.
Cerkve
[uredi | uredi kodo]Na slovenskem je bila Onufiju Velikemu posvečena cerkev nekdanjega benediktinskega samostana na Krogu nad Drnico, delujočega do 1957.
Sklici
[uredi | uredi kodo]
Viri
[uredi | uredi kodo]- Schauber, Vera, Schindler, Michael: Svetniki in godovni zavetniki, Ljubljana, Založba Mladinska knjiga, 1995 (COBISS)