Osnutek:Železniška proga Lupoglav–Raša

Železniška proga Lupoglav-Raša (oznaka L213) je industrijski tir, ki se v Lupoglavu odcepi od glavne istrske proge Divača-Pula.

Leta 1948 se je zaradi velikih potreb povojne Jugoslavije po raškem premogu iz istrskih premogovnikov začela gradnja železnice od Lupoglava do Štalij (Raše), da bi se iz tamkajšnjega obsežnega premogovnika pospešil in pocenil prevoz premoga, ki so ga dotlej z ladjami odpremljali do Reke in Šibenika ter ga tam pretovarjali na železnico.

Gradnja je potekala v obliki deloma prostovoljnega in deloma prisilnega dela, za nastanitev delavcev pa so bila ob progi postavljena tri barakarska naselja. Proga se je gradila hitro in s številnimi pomanjkljivostmi, zato je po dokončanju 30. decembra 1951 redni tovorni promet stekel šele pol leta pozneje, potniški pa leta 1959.

Od Lupoglava, železniškega križišča na severu Istre, kjer se združita glavna puljska proga z juga in raška z vzhoda, se proga izpod kraškega roba pod planoto Čičarijo s 396 metrov nadmorske višine spusti prav do Jadranskega morja, v pristanišče Štalije-Bršica. Teče skozi slikovito, zaščiteno apnenčasto sotesko Vela draga in se v stalnem padcu 10–20 promilov po zahodnih obronkih gorskega masiva Učke mimo starodavne naselbine Kožljak spušča proti polju Čepić, ga obide in se priključi reki Raši, ki jo skozi samotno dolino, v kateri dvajset kilometrov ni nobenega naselja, v blagem padcu 5–10 promilov spremlja do pristanišča Štalije-Bršica pri Trgetu v Raškem zalivu.

Ob postaji Kožljak približno na polovici proge je bilo postavljeno obračališče, posebno po tem, da ga je poganjala lastna moč iz črpalke parne lokomotive. Od tod do morja se je lokomotiva s praznimi vagoni spuščala proti morju vzvratno, da bi lahko nazaj grede, naložena s premogom, vozila s čelom naprej in z maksimalnim izkoristkom moči; na končni postaji v Raši namreč ni obračališča. Za vožnjo po severnem, strmejšem delu proge navkreber se je kompoziciji pridružila še ena, doprežna lokomotiva, a sta težek vlak tudi dve skupaj vlekli s hitrostjo do 20 kilometrov na uro. Proga je sicer zgrajena z najmanjšim polmerom 300 metrov, ki omogoča hitrosti do 60 kilometrov na uro.

Na progi so bile naslednje postaje: Lupoglav, Učka, Šušnjevica, Kožljak, Kršan, Vetva, Most Raša (ter dve tovorni postaji na območju pristanišča Štalije-Bršica pri Trgetu). Med postajama Učka in Šušnjevica je bilo predvideno še izogibališče Boljun, sprva kot postajališče, a potniški vlaki tam niso ustavljali.

Zgrajena je bila prvovrstno za izkoriščanje visokokaloričnega premoga iz istrskih premogovnikov, ki se je uporabljal predvsem za obnovo v vojni porušene države, za delovanje tovarniških strojev, saj je takrat številne še gnala para, in za pogon lokomotiv Jugoslovanskih železnic širom po državi. Promet po železnici je že leta 1952 znašal 256.977 t, vrhunec pretovora izkopanega premoga pa je bil leta 1966, ko je znašal 600.080 t. Zaradi postopnega zapiranja raškega premogovnika in ukinjanja parne vleke lokomotiv v Jugoslaviji je promet na progi nato začel hitro upadati.[1]

Po letu 1979 se je promet z povečal z odprtjem pristanišča Štalije-Bršica za les in živino, k rasti so prispevali tudi cementarna Koromačno, termoelektrarna Plomin in kamnolomi ob progi; zaradi povečanega obsega prometa je bila leta 1980 posodobljena postaja Lupoglav. Z osamosvojitvijo Hrvaške se je promet ponovno zmanjšal, železnica se je krajši čas uporabljala za pretovarjanje nevarnih tovorov iz pristanišča Štalije-Bršica. Rednega potniškega prometa ni bilo več, izjema so bili vlaki za šolske in agencijske izlete. Januarja 2009 je slabo vzdrževanje proge privedlo do poleženja nasipa na odprtem tiru nad vasjo Faldovija, zaradi česar je proga trenutno zaprta za promet in se uporablja samo od Lupoglava do kamnoloma pri postaji Učka.

Graditev raške proge je pomenila začetek povezovanja istrskih železnic s preostankom hrvaškega železniškega omrežja, saj so edina povezava z njim Slovenske železnice. Leta 1951 so bila dela, kmalu po začetku, zaradi pomanjkanja sredstev ustavljena. Hrvaški predsednik Franjo Tuđman je leta 1993 ponovno slovesno odprl gradbišče, vendar je bila gradnja kmalu po začetku spet opuščena.[2]

Na progi v Veli dragi na vzhodnem pobočju Učke, ki je danes priljubljeno plezališče, so leta 2015 snemali film Winnetou.