Pojdi na vsebino

Ototoksičnost

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ototoksičnost
Specialnostotorinolaringologija, avdiolog uredi v wikpodatkih
Klasifikacija in zunanji viri
MKB-10H91.0
DiseasesDB2874
eMedicineent/699

Ototoksičnost je strupeno delovanje na receptorje in živce v notranjem ušesu.[1] Običajno sta prizadeta koščeni polž ali slušni živec, včasih tudi preddvor ušesa. Po navadi gre za neželeni učinek zdravil; med ototoksična zdravila sodijo antibiotiki (kot je aminoglikozidni gentamicin), diuretiki zanke (kot je furosemid) in zdravila proti raku, ki vsebujejo platino (npr. cisplatin). Tudi številni nesteroidni antirevmatiki, kot je meloksikam, izkazujejo ototoksično delovanje. Posledice so lahko izguba sluha, motnje ravnotežja ali oboje. Gre bodisi za prehodne in povratne motnje ali pa je stanje ireverzibilno in trajno.

Ototoksična zdravila

[uredi | uredi kodo]

Antibiotiki

[uredi | uredi kodo]

Antibiotiki iz aminoglikozidne skupine, kamor sodita gentamicin in tobramicin, lahko povzročita škodljive učinke na koščenega polža v ušesu; mehanizem ni pojasnjen.[2] Možna razlaga je ta, da je antibiotik veže na receptorje NMDA v koščenem polžu in poškoduje živce zaradi ekscitotoksičnosti (premočno vzburjenje nevronov).[3] Aminoglikozidi lahko spodbudijo tudi nastanek reaktivnih kisikovih zvrsti, kar lahko poškoduje celice v koščenem polžu.[4] Enkrat dnevno odmerjanje[5] in sočasna aplikacija N-acetilcisteina[6] naj bi ščitila pred ototoksičnim delovanjem aminoglikozidnih antibiotikov. Ototoksični učinek gentamicina se uporablja tudi v terapevtske namene, in sicer pri Menierovi bolezni; gentamicin poškoduje notranje uho in tako ustavi napade vrtoglavice, vendar hkrati povzroči tudi trajno gluhoto.[7]

Makrolidne antibiotike, vključno z eritromicinom, prav tako povezujejo z reverzibilnimi ototoksičnimi učinki.[8] Mehanizem,ki privede do tega učinka, naj bi bil motnja ionskega transporta v vaskularni striji.[8] Dodatni dejavniki tveganja so motnje ledvic, motnje jeter in nedavna presaditev organa.[8]

Diuretiki zanke

[uredi | uredi kodo]

Furosemid, učinkovino iz skupine diuretikov zanke, povezujejo prav tako z ototoksičnimi učinki, predvsem pri odmerkih, višjih od 240 mg na uro.[9] Sorodna učinkovina etakrinska kislina je tudi deloma ototoksična.[8] Bumetanid predstavlja v primerjavi s furosemidom manjše tveganje za poškodbe notranjega ušesa.[8]

Citostatična zdravila

[uredi | uredi kodo]

Citostatike, ki vsebujejo platino (vključno s cisplatinom in karboplatinom), povezujejo s škodljivimi učinki na koščenega polža in s tem izgube visokofrekvenčnega sluha in povzročanjem tinitusa (zvenenja v ušesih).[10] Ototoksične učinke redkeje opažajo pri sorodni spojini oksaliplatin.[11] S siplatinom povzročena ototoksičnost je odvisna od odmerka; značilno se pojavlja pri odmerkih nad 60 mg/m2 in kaže, da je pogostejša pri odmerjanju enkrat na dva tedna v primerjavi z odmerjanjem vsak teden.[10] Cisplatin in sorodne učinkovine se absorbirajo v dlačnice (celice v koščenem polžu) in povzročijo nastanek reaktivnih kisikovih zvrsti, kar posledično poškoduje celice.[12] Manjša pogostnost ototoksičnih neželenih učinkov pri oksaliplatinu naj bi bila posledica manjšega privzema spojine v te celice.[11] Za poskus preprečevanja s cisplatinom povzročene ototoksičnosti so uporabljali aminofostin, a Ameriško društvo kliničnih onkologov odsvetuje rutinsko dajanje te učinkovine.[13]

Tudi alkaloide rožnatega zimzelena, kot je vinkristin, povezujejo s povzročanjem reverzibilne ototoksičnosti.[8]

Druge snovi

[uredi | uredi kodo]

Ototoksične učinke so opazili pri kininu in težkih kovinah, kot sta živo srebro in svinec.[8] Tudi visoki odmerki aspirina in drugih salicilatov naj bi povzročali tinitus in poslabšanje sluha v obeh ušesih, učinki pa izzvenijo po prenehanju uporabe teh zdravil.[8] V zadnjem času se pojavlja sum, da lahko poslabšanje sluha povzročajo tudi zdravila proti erektilni disfunkciji (Viagra, Levitra in Cialis).[14]

Simptomi

[uredi | uredi kodo]

Simptomi vključujejo delno ali popolno izgubo sluha, vrtoglavico in tinitus.[8]

Zdravljenje

[uredi | uredi kodo]

Specifičnega zdravljenja ni na voljo. Kadar so posledice ototoksičnega delovanja hujše od tveganja zaradi prekinitve terapije z zdravilom, je treba zdravljenje z ototoksičnim zdravilom prekiniti.[8]

Viri

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ http://lsm1.amebis.si/lsmeds/novPogoj.aspx Arhivirano 2011-02-11 na Wayback Machine., vpogled 28. 9. 2010.
  2. ↑ Dobie RA; Black FO; Pezsnecker SC; Stallings VL (Marec 2006). »Hearing loss in patients with vestibulotoxic reactions to gentamicin therapy«. Archives of Otolaryngology--Head & Neck Surgery. 132 (3): 253–257. doi:10.1001/archotol.132.3.253. PMID 16549744. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. avgusta 2011. Pridobljeno 28. septembra 2010.
  3. ↑ Basile AS; Huang JM; Xie C; Webster D; Berlin C; Skolnick P (december 1996). »N-methyl-D-aspartate antagonists limit aminoglycoside antibiotic-induced hearing loss«. Nature Medicine. 2 (12): 1338–1343. doi:10.1038/nm1296-1338. PMID 8946832.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  4. ↑ Wu WJ; Sha SH; Schacht J (2002). »Recent advances in understanding aminoglycoside ototoxicity and its prevention«. Audiology & Neuro-otology. 7 (3): 171–4. doi:10.1159/000058305. PMID 12053140.
  5. ↑ Munckhof WJ; Grayson ML; Turnidge JD (april 1996). »A meta-analysis of studies on the safety and efficacy of aminoglycosides given either once daily or as divided doses«. The Journal of Antimicrobial Chemotherapy. 37 (4): 645–663. doi:10.1093/jac/37.4.645. PMID 8722531.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  6. ↑ Tepel M (Avgust 2007). »N-Acetylcysteine in the prevention of ototoxicity«. Kidney International. 72 (3): 231–2. doi:10.1038/sj.ki.5002299. PMID 17653228.
  7. ↑ Perez N; Martín E; García-Tapia R (Marec 2003). »Intratympanic gentamicin for intractable Ménière's disease«. The Laryngoscope. 113 (3): 456–464. doi:10.1097/00005537-200303000-00013. PMID 12616197.
  8. ↑ 8,00 8,01 8,02 8,03 8,04 8,05 8,06 8,07 8,08 8,09 Roland, Peter S. (2004). Ototoxicity. Hamilton, Ont: B.C. Decker. ISBN 1-55009-263-4.
  9. ↑ Voelker JR; Cartwright-Brown D; Anderson S; in sod. (Oktober 1987). »Comparison of loop diuretics in patients with chronic renal insufficiency«. Kidney International. 32 (4): 572–578. doi:10.1038/ki.1987.246. PMID 3430953.
  10. ↑ 10,0 10,1 Rademaker-Lakhai JM; Crul M; Zuur L; in sod. (Februar 2006). »Relationship between cisplatin administration and the development of ototoxicity«. Journal of Clinical Oncology : Official Journal of the American Society of Clinical Oncology. 24 (6): 918–924. doi:10.1200/JCO.2006.10.077. PMID 16484702.[mrtva povezava]
  11. ↑ 11,0 11,1 Hellberg V; Wallin I; Eriksson S; in sod. (Januar 2009). »Cisplatin and oxaliplatin toxicity: importance of cochlear kinetics as a determinant for ototoxicity«. Journal of the National Cancer Institute. 101 (1): 37–47. doi:10.1093/jnci/djn418. PMC 2639295. PMID 19116379.
  12. ↑ Rybak LP; Whitworth CA; Mukherjea D; Ramkumar V (april 2007). »Mechanisms of cisplatin-induced ototoxicity and prevention«. Hearing Research. 226 (1–2): 157–167. doi:10.1016/j.heares.2006.09.015. PMID 17113254.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  13. ↑ Hensley ML; Hagerty KL; Kewalramani T; in sod. (Januar 2009). »American Society of Clinical Oncology 2008 clinical practice guideline update: use of chemotherapy and radiation therapy protectants«. Journal of Clinical Oncology. 27 (1): 127–145. doi:10.1200/JCO.2008.17.2627. PMID 19018081.[mrtva povezava]
  14. ↑ http://www.fda.gov/NewsEvents/Newsroom/PressAnnouncements/2007/ucm109012.htm
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Ototoksičnost&oldid=6273997«