Palaestina Salutaris
Palaestina III Salutaris επαρχία Τρίτη Παλαιστίνης | |||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 300–636 | |||||||||
 Palaestina Salutaris znotraj Vzhodne škofije, leto 400. | |||||||||
| Status | vazalna država | ||||||||
| Glavno mesto | Petra | ||||||||
| Zgodovinska doba | pozna antika | ||||||||
• ustanovitev | 300 | ||||||||
| 612–628 | |||||||||
| 636 | |||||||||
| |||||||||
| Danes del |  Izrael Egipt Jordanija Saudova Arabija | ||||||||
Palaestina Salutaris ali Palaestina Tertia je bila bizantinska (vzhodno rimska) provinca, ki je pokrivala območje Negeva (ali Edoma), Sinaja (razen severozahodne obale) in jugozahod Transjordanije, južno od Mrtvega morja. Pokrajina, ki je bila del Vzhodne škofije, se je med Dioklecijanovimi reformami leta 300 pred našim štetjem odcepila od Arabie Petraee[1] in je obstajala do muslimanskih arabskih osvajanj v 7. stoletju.
Ozadje
[uredi | uredi kodo]Leta 105 so bila ozemlja vzhodno od Damaska in južno do Rdečega morja pripojena Nabatejskemu kraljestvu in preoblikovana v provinco Arabija s prestolnico Petro in Bostra (severno in južno). Provinco je leta 195 razširil Septimij Sever in domnevalo se je, da se je razdelila na dve provinci: Arabia Minor ali Arabia Petraea in Arabia Maior, obe sta bili podvrženi cesarskim legatom kot consularis, vsaka z legijo.
Nabatejci so do 3. stoletja prenehali pisati v aramejščini in namesto tega začeli pisati v grščini, do 4. stoletja pa so se deloma spreobrnili v krščanstvo, postopek, ki je bil končan v 5. stoletju.[2]
Petra je v pozni rimski vladavini hitro nazadovala, v veliki meri zaradi revizije morskih trgovskih poti. Leta 363 je potres porušil številne zgradbe in onesposobil vitalni sistem upravljanja z vodo.[3]
Območje je bilo v poznem rimskem cesarstvu organizirano kot del dioceze Vzhod (314), v katero je bila vključena skupaj s provincami Izavrija, Kilikija, Ciper (do leta 536), Eufratensis, Mezopotamija, Osroena, Fenicija in Arabia Petraea .
Bizantinska vladavina je v 4. stoletju prebivalstvu prinesla krščanstvo[4]. Kmetijstvo je baziralo v mestih, prebivalstvo je skokovito raslo. Pod Bizancem (od 390) so se obstoječe province razdelile v nove: Kilikija v Cilicia Prima, Cilicia Secunda; Siria Palaestina je bila razdeljena na Siria Prima, Siria Salutaris, Phoenice Lebanensis, Palaestina Prima, Palaestina Secunda, in v 6. stoletju tudi Palaestina Salutaris.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Palaestina Tertia je vključevala Negev, južno Transjordanijo, nekoč del Arabia Petraea in večji del Sinajskega polotoka s Petro kot običajno prebivališče guvernerja in sedež metropolitanske nadškofije. Palestina Tertia je bila znana tudi kot Palaestina Salutaris.[5] Po zgodovinarju H. H. Ben-Sassonu.[6]
Muslimanski Arabci so našli ostanke Nabatejcev Transjordanije in Negeva spremenjene v kmete. Njihove dežele so bile razdeljene med nova katanitska arabska plemenska kraljestva bizantinskih vazalov, arabskimi Ghasanidi in Himjariti, arabsko kraljestvo Kindah v Severni Arabiji, ki so tvorila dele province Bilad al Šam.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ The Transfer of the Negev, Sinai and Southern Transjordan from "Arabia" to "Palaestina", YORAM TSAFRIR, Israel Exploration Journal, Vol. 36, No. 1/2 (1986), pp. 77-86, https://www.jstor.org/stable/27926015
- ↑ Rimon, Ofra. »The Nabateans in the Negev«. Hecht Museum. Pridobljeno 7. februarja 2011.
- ↑ Glueck, Grace (17. oktober 2003). »ART REVIEW; Rose-Red City Carved From the Rock«. The New York Times. Pridobljeno 22. maja 2010.
- ↑ Mariam Shahin (2005). Palestine: A Guide. Interlink Books. ISBN 978-1-56656-557-8.
- ↑ »Roman Arabia«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 11. avgusta 2007.
- ↑ H.H. Ben-Sasson (1976). A History of the Jewish People. Harvard University Press. ISBN 0-674-39731-2.