Papež Pij VI.

Pij VI.
Papež Pij VI. Pompeo Batoni (1707–1787) olje na lesu; naslikano 1775 (National Gallery of Ireland)
Izvoljen	15. februar 1775 (izvoljen)
Začetek papeževanja	22. februar 1775 (21. februarja posvečen, 22. februarja umeščen in kronan)
Konec papeževanja	29. avgust 1799 vladal 24 let, 167 dni
Predhodnik	Klemen XIV.
Naslednik	Pij VII.
Redovi
Duhovniško posvečenje	1758
Škofovsko posvečenje	22. februar 1775 posvečevalec Giovanni Francesco Albani
Povzdignjen v kardinala	26. april 1773 imenoval Klemen XIV.
Položaj	250. papež
Osebni podatki
Rojstvo	Giovanni Angelo Braschi 25. december 1717({{padleft:1717|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:25|2|0}})[…] Cesena, Papeška država
Smrt	29. avgust 1799({{padleft:1799|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:29|2|0}})[…] (81 let) Valence, Prva francoska republika
Pokopan	Bazilika Svetega Petra
Narodnost	Italijan
Vera	katoličan
Starši	grof Marco Aurelio Tommaso Braschi grofica Anna Teresa Bandi
Prejšnji položaj	poročevalec pri apostolski signaturi (1758–59) kardinal-duhovnik pri Sant’Onofrio (1773–75)
Alma mater	jezuitski zavod v Ceseni Univerza v Ferrari
Podpis
Insignije
Grb osebe Papež Pij VI.
(latinsko Floret in Domo Domini angleško It blossoms in the house of God slovensko: Cveti v Gospodovi hiši
Drugi papeži z imenom Pij Catholic-hierarchy.org

Papež Pij VI. ( latinsko Pius VI; italijansko Pio VI; rojen kot Giovanni Angelo Braschi), italijanski rimskokatoliški duhovnik, škof in kardinal, * 25. december 1717, Cesena, † 29. avgust 1799

Papež je bil med letoma 1775 in 1799; istočasno je bil tudi vladar Papeške države.

Življenjepis

Poreklo in mladost

Kardinal Braschi okrog 1773

Giovanni Angelo Braschi se je rodil v Ceseni na božični dan leta 1717 kot najstarejši od osmih otrok grofa Marca Aurelia Tommasa Braschija in Ane Tereze Bandi.

Njegovi bratje in sestre so bili: Felice Silvestro, Giulia Francesca, Cornelio Francesco, Maria Olimpia, Anna Maria Costanza, Giuseppe Luigi in Maria Lucia Margherita.

Njegova babica po materini strani je bila grofica Cornelia Zangheri Bandi.

Dva dni pozneje, 27. decembra, je bil krščen v Ceseni in dobil krstno ime Angelo Onofrio Melchiorre Natale Giovanni Antonio.

Njegova botra sta bila grof Fabio Locatelli in grofica Bianchini Fantaguzzi.

Po očetovi smrti - 2. julija 1759, je nasledil še naslov "Falcinskih grofov" (conte di Falcino).

Šolal se je v jezuitskem zavodu v Ceseni ter komaj sedemnajstleten dosegel doktorat „utriusque iuris“ – iz cerkvenega in civilnega prava ter nadaljeval študije na Univerzi v Ferrari.

Cerkvene službe

Pred duhovništvom

• 1735-1753: tajnik kardinala Tommasa Ruffa; v tem obdobju:
  • 1740-1753: avditor za primestno škofijo Ostia in Velletri, z bivališčem v poslednjem mestu;
• Študijski pomočnik in nato tajni komornik Benedikta XIV..

Po mašniškem posvečenju

• Septembra 1758 postane osebni prelat Njegove svetosti; potem ga Klemen XIII. imenuje za člana Vrhovnega sodišča signature (14. september);
• September 1759: civilni avditor in tajnik kardinala kamerlenga Carla Rezzonica, nečaka papeža Klemena XIII.;
• 1762: svetovalec kardinalskega zbora glede na Index;
• 22. september 1766: vrhovni zakladničar Apostolske kamere;
• 10. maj 1773: kardinal duhovnik pri Sant'Onofrio;
• opat pri Santa Maria di Valdiponte blizu Perugie itd.;
• 15. februar 1775: izvoljen za rimskega papeža.

Papež

Izvolitev

Braschi je prejel podporo tistih, ki niso marali jezuitov, a so verjeli, da bo nadaljeval politiko Klemena XIV. in ohranil določbe njegovega odloka "Dominus ac Redemptor" (1773), s katerim je razpustil red. Po drugi strani pa so jezuitom naklonjeni zelanti verjeli, da je na skrivaj naklonjen redu in pričakovali, da bo popravil krivice, ki so jih jezuiti pretrpeli v prejšnjem pontifikatu. Braschi se bo po izvolitvi soočil s temi različnimi pričakovanji, tako da mu bo praktično nemogoče zadovoljiti katero koli stran.

Kardinal Braschi je bil 15. februarja 1775 izvoljen za papeža in si je nadel ime »Pij VI.«. V škofa ga je 21. februarja 1775 posvetil kardinal Gian Francesco Albani; naslednjega dne pa ga je okronal kardinal protodiakon Alessandro Albani. .

Sveto leto

Pij VI. odpira svetoletna vrata (spominska medalja 1775)

Francesco Guardi: Beneški dož obišče papeža v Rimu
Olje na platno, druga polovica 18. st. Milano, zasebna zbirka

Francesco Guardi (1712- 1793) Papež Pij VI. blagoslavlja Benečane okrog 1773

V stoletju razsvetljenstva ne preseneča, ne čudi in ne pohujšuje, če je bilo med romarji, ki so se naravnost kazali v javnosti, opaziti vplivne osebnosti, ki razen krsta niso imele na sebi nič krščanskega; spoštovanje do Cerkve in papeža je bilo le navidezno in je prikrivalo zasmeh ali celo upor. „Najbolj krščanski“ kralj Francije, „najbolj katoliški“ cesar Avstrije, „najbolj pobožni“ kralj Neaplja so zgled, kako je možno pokleniti pred papežem na Trgu svetega Petra in ga potem poniževati prek svojih odposlancev in ministrov v postopanju in srečanju.

Začetek svetega leta je navadno sovpadal z Božičem: tokraj je manjkal tako papež kot škrlatniki, ki so bili zaprti v konklavu, ko je 22. septembra 1774 umrl Klemen XIV. – pa so se šele po 135 dneh zedinili v kandidatu. Giannangelo Braschi je bil izvoljen 15. februarja 1775, sveta vrata pa je odprl 26. februarja.

Rim je obiskal tudi najmlajši sin Marije Terezije in brat Jožefa II., Maksimilijan, ki ga je papež sprejel z veliko dobrohotnostjo v upanju, da bo omehčal njegovega nepopustljivega brata – ki pa tudi pozneje, ko ga je papež osebno obiskal na Dunaju, ni poznal usmiljenja; šele ob naknadnem obisku v Rimu se je imperator malce omehčal – popolnoma pa po bitki proti Turkom, ko jo je pošteno skupil in je v tem videl Božjo kazen za svoje praganjanje redovnikov in Katoliške Cerkve: šele takrat je preklical večino svojih proticerkvenih odlokov.

Če odmislimo te hinavske posvetne veličine, pa je bilo to jubilejno leto eno od najbolj pobožnih. Čeprav je novi papež v začetku romarje zbegal s pudranjem las po takratni modi, je kmalu pokazal svojo globoko krščansko zavest, ter pripravljenost celo na mučeništvo.

Nič čudnega, da je celo enciklopedist D’Alambert menil, da je to sveto leto za dvajset let odložilo revolucijo; njegov somišljenik Voltaire pa je vzkliknil:

„Še eno tako sveto leto – pa bo konec naše filozofije!“

Razsvetljenstvo omejuje cerkveno delovanje

Papeštvu so razsvetljeni, absolutistični evropski vladarji skoraj popolnoma omejili vpliv in možnost delovanja; najprej so z njegovo pomočjo (1773) uspeli zatreti Družbo Jezusovo, nato pa so prišli na udar tudi ostali, zlasti kontemplativni redovi – papeška najmočnejša opora. Krščanski – vsaj po imenu – vladarji, ki so nekdaj bili papeški zavezniki, so postali njegovi nasprotniki in so tekmovali, kako bodo Cerkev podredili svojim ozkim načrtom.

Jožefinizem v Avstriji

13. oktobra 1781 je Jožef II. objavil svoj tolerančni patent; z njim se je začela cela vrsta odlokov, s katerimi se je pravzaprav končalo obdobje protireformacije; s temi odloki o strpnosti so namreč tudi v avstrijskih deželah dobili protestanti, pravoslavci, Judi in druge nekatoliške manjšine pravico do svobodnega delovanja. Po drugi strani pa so hudo omejevali cerkveno svobodo, kajti »nepotrebni« samostani so bili razpuščeni, škofijske meje so bile ponovno začrtane, semenišča pa postavljena pod državni nadzor. Z nadaljnimi odloki je Jožef II. zatrl romanja in procesije, ki jih je razsvetljenstvo smatralo za praznoverne. Jožef je bil pod vplivom febronianizma, ki je zagovarjal omejitev papeške oblasti na račun neomejene vladarjeve oblasti, v Avstriji znan po njem kot jožefinizem; Cerkev pa je tod - čisto drugače kot v Franciji - vseeno ostala bogata in vplivna, vendar takorekoč popolnoma podrejena državi.

Potovanje na Dunaj prek slovenskih dežel

Papež Pij VI. obišče Jožefa II. 2. maja 1782 na Dunaju

Papež Pij VI. se je mudil tudi v Sloveniji. V nameri, da bi cesarja Jožefa II. poskušal omehčati glede ukinjanja samostanov, je leta 1782, v letu Jožefove izdaje odloka, odpotoval na Dunaj.

Najprej se je ustavil v Gorici in Vipavi.

10. marca je prispel v Ljubljano, kjer se je zadržal 7 dni. Bival je v hiši križniškega reda, to je v današnjih Križankah. Pred hišo je bila stalno navzoča velika množica ljudi. Tu je sprejel tudi ljubljanskega škofa Karla Herberštajna, s katerim se nista preveč razumela zaradi škofove podpore cesarjevim reformam, ki so bile za Cerkev večinoma škodljive. Pij VI. je zato odklonil Herberštajnovo povabilo, naj med bivanjem v Ljubljani stanuje v škofijski palači poleg stolnice. Ljubljančani so papeža z navdušenjem sprejeli in so pred njegovim stanovanjem vztrajno čakali na blagoslov.

V Knežje mesto se je papež pripeljal 17. marca 1782 in tam prenočil.

»Stanoval je v drugem nadstropju sedanje svetovavnice, tadašne grof Grosove hiše. Pripovedujejo, da je papež tukaj, ko je poldne odzvonilo, v svoji sobi okno odperl ino je blagoslovil veliko množico ljudstva, ki se je bila pred hišoj sbrala. Od tod se je papež drugi dan naprej v Gradec odpeljal.« 

Hiša, ki jo omenja Orožen, je današnji celjski Muzej novejše zgodovine ali, kakor jo Celjani še poznajo, rotovž, mestna hiša na Prešernovi ulici nasproti Marijine cerkve.

18. marca pa je papež s spremstvom prispel v Maribor; pred gradom so ga pričakali grof Janez Cobenzl, sekovski škof Jožef Arco, grof Henrik Brandis in častna četa tamkajšnje vojaške posadke. Za papeževo prehrano je v Mariboru skrbel kuhar z dunajskega dvora s štirimi pomočniki. Prenočil je papež v mariborskem mestnem gradu pri grofu Brandisu. Na Jožefovo, 19. marca, je papež zjutraj maševal v grajski kapeli Loretske Matere Božje, o čemer še danes priča spominska plošča v notranjosti kapele. Po maši je iz lože podelil apostolski blagoslov zbrani množici na Grajskem trgu.

V papeževem spremstvu sta bila tudi dunajski nuncij Giuseppe Garampi in grof Janez Cobenzl, ki ga je cesar poslal papežu naproti do državne meje. Celo odpravo je tvorilo 16 voz z 80 konji. V dopoldanskih urah pa se je odpravil proti Gradcu; na Dunaj je prispel 22. marca. Potovanje Pija VI. od Rima do Dunaja je trajalo 24 dni.

Papež pri cesarju Jožefu ni izposloval ničesar; zgodovinarji to pripisujejo največ ministru Kaunitzu, ki naj bi bil cesarjev zli duh in se mu na papeževa pisma ter pritožbe ni zdelo vredno niti odgovarjati. Čeprav je obisk minil z vsemi častmi in vso potrebno oskrbo, je cesar takoj, ko je papež odpotoval, ukazal ukiniti nov samostan. Z Dunaja se ni več vračal čez Štajersko, ampak čez Bavarsko: cesar je dal ukiniti prav tisti samostan, v katerem je papež prenočil.

Francoska revolucija

V mnogo težjem položaju pa se je znašla Cerkev v Franciji, kjer so se vrstili ukrepi za omejevanje njenega delovanja in celo za njeno uničenje. Namesto krščanskega bogoslužja se je najprej širilo brezboštvo; nato je vodstvo - zlasti Robespierre - vsiljevalo češčenje človeškega Razuma ter zamenjalo judovsko-krščanski teden z dekado - tednom desetih dni. Sledili so si odloki, ki so v času terorja hoteli krščanstvo popolnom iztrebiti.

V Franciji je revolucija zaplenila cerkveno premoženje. S civilno ustavo (1790) je nova vlada od duhovščine zahtevali prisego zvestobe novemu režimu, a papež je 10. marca 1791 uradno obsodil napade revolucionarjev na Cerkev, ki se z Napoleonovim prihodom niso zmanjšali: 1796 je vdrl na ozemlje Papeške države, Rim pa je zasedel 15. februarja 1798, ko je bila razglašena republika. Marca 1799 so starega in bolnega papeža ujeli Francozi in ga odgnali v Francijo, kjer je umrl naslednjega avgusta.

Ob izbruhu francoske revolucije 1789 je bil Pij VI. priča zatiranju Katoliške Cerkve v Franciji ter zaplembi papeških in cerkvenih posesti v Avignonu. Nahujskana drhal je vdirala v cerkve in sežigala ter uničevala zgodovinske in verske dragocenosti, kot so relikvije, slike in kipe - češ da jih "žrtvuje na oltar domovine". Papež je temu oporekal, vendar so tudi njegov odlok in njegovo podobo vstajniki zažgali v Palais Royal v Parizu.

Zato ne čudi, da je papež na to dogajanje gledal kot znak nasprotovanja družbenemu redu, ki ga je določil Bog, in tudi kot zaroto proti Cerkvi. V času protiverskega divjanja je obsodil tako Deklaracijo o pravicah človeka in državljana kot tudi Civilno ustavo duhovščine; obenem je podprl zvezo proti revoluciji, ki pa ni uspela in je imela za Papeško državo, kakor tudi za samo papeževo osebo pogubne posledice.

Med drugimi je izdal v zvezi s temi dogodki tudi več brevov, ki pa so naleteli na gluha ušesa - med drugimi: Quod aliquantum (10. marca 1791), Charitas quae ter Cum populi (13. april 1791)

Leto 1791 je pomenilo konec diplomatskih odnosov s Francijo in papeški nuncij Antonio Dugnani je bil zaradi tega odpoklican v Rim. Eden od razlogov za prekinitev je bil zaseg papeških posesti v Franciji, ki je končal 516-letno papeško vladavino v Avignonu.

Francoski kralj Ludvik XVI. je bil usmrčen z giljotino 21. januarja 1793, zoper kar je papež brezuspešno ostro oporekal; njegova hči Marie Thérèse je zaprosila Rim za kanonizacijo svojega očeta; Pij VI. je bil temu naklonjen ter je pokojnega kralja 17. junija 1793 na srečanju s kardinali pozdravil kot mučenca, kar je dalo upanje na uspešnost postopka.

Leta 1820, dve desetletji po smrti Pija VI., je Rimska kurija (Kongregacija svetih obredov) ustavila postopek, saj je bilo nemogoče dokazati, da je kralj umrl zaradi verskih in ne političnih razlogov. Pij VI. je menil, - ne brez razloga - da je bila glavna usmeritev revolucije proti katoliški veri in samemu Ludviku XVI.

Zapisal pa je, da so francoski revolucionarji odpravili "monarhijo, najboljšo od vseh vladavin".

Delovanje

Družba Jezusova

Po izvolitvi je Pij VI. ukazal izpustitev Lovrenca Riccija, vrhovnega generala Družbe Jezusove, ki je brez sodbe čemel v Angelskem gradu, vendar je Ricci umrl preden je odlok stopil v veljavo.

Morda je prav Pij VI. pomagal jezuitom, da so ubežati razpadu ter se uspešno naselili v Belorusiji in Šleziji. Leta 1792 je papež nameraval vsesplošno ponovno vzpostaviti jezuite kot najuspešnejši branik proti idejam francoske revolucije, vendar tega ni izpeljal.

Marijine sestre

Kot omenjeno, je 19. marca 1782, na potovanju na Dunaj, papež Pij VI. prisostvoval maši v grajski kapeli Loretske Matere Božje v Mariboru.

Grofova hči Marija Jožefa Brandis (redovno ime Leopoldina) je v tej kapeli zaslišala Božji klic in se 1837 odločila, da postane redovnica. Pozneje je ustanovila red Marijinih sester čudodelne svetinje.

Druga dejavnost

17. avgusta 1775 je papež Pij VI. s papeškim odlokom razglasil pristnost prikazovanj Naše Gospe iz Šiluve.

Pij VI. je podpiral razvoj katoliške cerkve v Združenih državah Amerike. Ameriško duhovščino je osvobodil izpod jurisdikcije apostolskega vikarja v Angliji, in novembra 1789 postavil prvi ameriški škofovski sedež v Baltimoru.

Pij VI. je v 23 konzistorijih povišal 73 kardinalov.

Med svojim pontifikatom ni posvetil nobenega svetnika, ampak je za blažene razglasil skupno 39 posameznikov.

Papež je tudi denarništvo papeških držav postavil na veliko bolj trdne temelje. Pija se najbolj spominjamo v povezavi s širitvijo Vatikanskih muzejev s Pij-Klementinskim muzejem, ki je nastal na predlog njegovega predhodnika Klemena XIV.; in s poskusom izsušitve Pontskih močvirij,; uspešno pa je Pij VI. izsušil močvirja v bližini Citta della Pieve, Perugie in Spoleta. Obnovil je tudi Via Appia. Pij VI. je prav tako poglobil in razširil pristanišča Terracina in Porto d'Anzio, glavno središče papeške trgovine. Pij je bil velik pokrovitelj umetnosti in humanistike; dodal je tudi novo zakristijo Baziliki sv. Petra.

Dela

• »Documenta Catholica Omnia« (v latinščini). Cooperatorum Veritatis Societas. Pridobljeno 6. decembra 2011.

Okrožnice

condemning the errors of Johann Valentin Eybel (1741-1805), also known as “Febronianism”

(italijansko)

No.	Naslov (latinsko)	Naslov (angleški prevod)	Vrsta, kraj, vsebina	Datum
1.	Inscrutabile Divinae	Inscrutable	Okrožnica o težavah papeževanja (Rim)	25. december 1775
2.	Summa Dei		bula (Rim)	25. december 1775
3.	Suprema dispositione	papeška bula	Opatija v Saint-Dié kot škofijski sedež	1777
4.	Nuper pro		breve (Rim)	6. marec 1779
5.	Super soliditate	Johann Valentin Eybel (1741-1805)	bula, ki obsoja febronijanizem (Rim)	28. november 1786
6.	Quod aliquantum		breve (Rim)	10. marec 1791
7.	Cum populi		breve (Rim)	13. april 1791
8.	Charitas quae	Charity (breve)	Civilna prisega v Franciji	13. april 1791
9.	Adeo nota		okrožnica (Rim)	23. april 1791
10.	Quo luctu		breve (Terracina)	4. maj 1791
11.	Ancorché antichissimo		kirograf (Rim)	5. november 1791
12.	In gravissimis		okrožnica (Rim)	19. marec 1792
13.	Novae hae litterae		okrožnica (Rim)	19. marec 1792
14.	Ubi communis		breve (Rim)	4. april 1792
15.	Dum nos		okrožnica (Rim)	19. april 1792
16.	Quo fluctu		breve (Rim)	30. maj 1792
17.	Ubi lutetiam		okrožnica (Rim)	13. junij 1792
18.	Ignotae nemini		okrožnica (Rim)	21. november 1792
19.	Quae causa		breve (Rim)	24. november 1792
20.	Perpensis circumstantiis		izjava (Rim)	10. december 1792
21.	Quare lacrymae		O umoru Ludvika XVI. (nagovor Rim)	17. junij 1793
22.	Ad nostras manus		okrožnica (Rim)	31. julij 1793
23.	Auctorem fidei		bula (Rim)	28. avgust 1794
24.	Christi Ecclesiae		bula (Rim)	30. december 1797
25.	Constantiam vestram		breve (San Cassiano)	10. november 1798
26.	Cum nos superiori		bula (Florenca)	13. november 1798
27.	Quoties animo		breve	13. avgust 1799
28.	Super soliditate Petrae		breve (Rim)	28. november 1786

Smrt in spomin

Odstavitev pod Napoleonom

Smrt papeža Pija VI.

Grobnica papeža Pija VI.

Doprsni kip papeža Pija VI. v Stolnici svetega Apolinarija

Napis na kipu Pija VI. v Valencijski stolnici

Leta 1796 so enote francoskih republikancev pod poveljstvom Napoleona napadle Italijo in premagale papeške čete. Francozi so zasedli Ancono in Loreto. Pij VI. je zaprosil za mir, ki je bil sklenjen v Tolentinu 19. februarja 1797. Francozi so kradli po Rimu dragocene umetnine in jih odnašali v Francijo; zato so 28. decembra 1797 izbruhnili nemiri, v katerih je bil ubit general Duphot. Odšel je namreč z Jožefom Bonapartom kot del francoskega veleposlanstva v Rim. Njegov umor je bil nova pretveza za napad.

General Berthier je odkorakal v Rim, vanj brez odpora vstopil 10. februarja 1798 in z razglasitvijo Rimske republike zahteval od papeža, da se odpove svoji zemeljski oblasti.

Ko je papež to zavrnil, so ga ujeli in 20. februarja odpeljali iz Vatikana v Sieno, od tam pa v Certoso blizu Firenc. Francoska razglasitev vojne Toskani je privedla do njegove odstavitve. Spremljal ga je Španec Pedro Gómez Labrador, markiz Labradorja, ko je potoval prek Parme, Piacenze, Torina in Grenobla.

Smrt v ječi

Ker zaradi starosti in bolezni ni mogel nadaljevati potovanja proti Parizu, so ga tu zaprli v trdnjavo Valence. Vse napore in poniževanja je potrpežljivo prenašal in le nekaj dni pred svojo smrtjo zapisal:

Italijanski izvirnik	Slovenski prevod
„Le tante tribolazioni che troppo Ci hanno colpito, Ci avrebbero soprafatto se la grazia di Gesù Cristo non Ci avesse aiutato.“	„Tolikere stiske, ki so nas prehudo prizadele, bi nas premagale, če nam ne bi pomagala milost Jezusa Kristusa.«

Avstrijci so ga dvakrat brezuspešno poskušali med potovanjem osvoboditi. V trdnjavi-ječi je torej umrl šest tednov po svojem prihodu, 29. avgusta 1799. Valence je mestece na obali reke Rone, okrog sto kilometrov južno od Lyona.

Mestni uradnik Jean-Louis Chauveau je poslal poročilo direktoriju „o smrti omenjenega Giovannija Angela Braschija, ki je opravljal dolžnost papeža “, s pripombo, „da je pokojni papež bil zadnji“.

Pij VI. je torej vladal dlje kot kateri koli papež dotlej (1775–1799): 24 let, 6 mesecev in 15 dni (8,962 dni), medtem ko je danes po dolžini pontifikata na 5. mestu.

Papež Pij VI. je umrl v ječi, v izgnanstvu v Franciji. Rim so tedaj zasedala Napoleonova krdela in on je računal, da bo s papeževo smrtjo konec ne le Papeške države, ampak tudi papeštva in s tem tudi katoliške Cerkve.

Pokop brez pogreba

Telo Pija VI. je bilo balzamirano, vendar je bilo pokopano na pokopališču Sv. Katarine šele 30. januarja 1800, potem ko je Napoleon videl politično prednost pri pokopu pokojnega papeža v prizadevanjih, da bi katoliško Cerkev vrnil v Francijo. Njegovo spremstvo je nekaj časa vztrajalo, da naj bi izpolnili njegovo zadnjo željo ter ga pokopali v Rimu, takrat za avstrijskimi črtami. Prav tako so preprečili civilno-ustavnemu škofu, da bi predsedoval pogrebu, kot so takrat zahtevali francoski zakoni, tako da sploh ni bilo pogreba. Ta spor glede umeščanja škofov je uredil konkordat iz 1801.

Telo Pija VI. so odpeljali iz Valence 24. decembra 1801 in ga pokopali v Rimu 19. februarja 1802; šele takrat je bil Pij VI. deležen katoliškega pogreba, ki se ga je udeležil njegov naslednik Papež Pij VII.. Marmornat spomenik klečečega papeža je oblikoval Canova. Na podnožju beremo:

Latinski izvirnik	Slovenski prevod
Pius VI Braschius Caesenas - Orate pro eo	Pij VI. Braschi Cesenski - Molite zanj!

Ponovni pokop

Z odlokom papeža Pija XII. leta 1949 so bili posmrtni ostanki Pija VI. prestavljeni v Marijino kapelo pod Baziliko svetega Petra v Vatikanskih jamah; položili so jih v starodavni marmorni sarkofag.

Napis na steni nad zabojnikom se glasi:

Latinsko besedilo	Slovenski prevod
MORTALES PII VI EXVVIAS QVEM INIVSTVM CONSVMPSIT EXILIVM PIVS XII PONT. MAX. HEIC DIGNE COLLOCARI AC MARMOREO ORNAMENTO ARTE HISTORIAQVE PRAESTANTISSIMO DECORARI IVSSIT A. MCMXXXXIX	Posmrtni ostanki Pija VI., ki je dotrpel v krivičnem izgnanstvu, so bili leta 1949 po naročilu Pija XII. položeni semkaj in okrašeni z umetnostno-zgodovinsko odličnim marmornatim okrasjem.

Spomin

Srce je vrnjeno Franciji

Truplo so za časa njegovega naslednika Pija VII. prenesli v Baziliko sv. Petra v Rimu; srce je pa papež velikodušno odstopil Stolnici sv. Apolinarija v Valenci, kjer ga v mavzoleju še danes hranijo; o tem priča napis v latinščini:

PIVS VI PONT.[IFEX] MAX.[IMUS] (latinski izvirnik)	Vrhovni Mostodelec Pij VI. (slovenski prevod)
DIE 29 AVGVSTI 1799 VALENTIÆ ALLOBROGORVM PIENTISSIME OBI[V]IT CVIVS CORPVS IN CŒMETERIO S.CATHARINÆ DEPOSITVM ROMAM DIE 29 DECEMB. 1802 TRANSLATVM IN BASILICA VATICANA IVXTA B.[ASILICA]PETRI CONFESSIONEM REQVIESCIT PRÆCORDIA EIVS PII VII MVNIFICIENTIA VALENTINÆ CATHEDRALI DIE 29 MARTII 1803 CONCESSA IN HOC MARMORE DIE 25 OCT. 1811 INCLVSA RELIGIOSE SERVANTVR	29. avgusta 1799 je najpobožneje umrl v Alobroški Valenciji njegovo truplo so položili na Pokopališče sv. Katarine prenesli v Rim 29. decembra 1802 ter mu podelili v Vatikanski baziliki blizu Konfesije počivališče. Srce in notranjost je velikodušno odstopil Pij VII. Stolnici v Valenciji dne 29. marca 1803. 25. oktobra 1811 pa so jih pobožno shranili v ta marmor.

V literaturi

Dolga avdienca pri Piju VI. je eden najobsežnejših prizorov v De Sadovi povesti Juliette, objavljeni leta 1798. Juliette poučuje papeža – ki ga najpogosteje naslavlja kar z "Braschi" – v dolgoveznem samogovoru, da poseduje celo vrsto domnevnih nenravnosti, ki so jih zagrešili njegovi predhodniki.

Nič nepričakovanega od "razsvetljenega" zagovornika svobodne ljubezni in vsemogočih spolnih perverznosti - tudi pedofilije in umora dečkov - brez kakršnihkoli moralnih ovir ali kazni. V „Justine“ govori namreč o poštenem dekletu, ki ji prav zato v življenju vse gre po zlu; medtem pa je njena sestra „Juliette“ njeno pravo nasprotje – ki pa ji v življenju gre vse po sreči. Obojni povesti: Justine in Juliette, je objavil De Sade anonimno. Napoleon je ukazal njunega avtorja – ki je zaradi nemoralnih spisov bil več v zaporih kot na svobodi – zapreti brez sodbe in je tako odsedel še zadnjih 13 let svojega življenja.

Max Horkheimer in Theodor Adorno označujeta 1947 „Juliette“ kot utelešeno miselnost razsvetljenstva, ki "demonizira katolištvo kot najsodobnejšo mitologijo - in skupaj s tem civilizacijo kot celoto in to bogoskrunstvo opravlja „razsvetljeno in učinkovito“.

Ocena

Paskvin

Papeža Pija VI. je Paskvin označil za obotavljavca, češ da:

Pasquino (italijanski izvirnik)	Paskvin (slovenski prevod)
Clemente XIII diceva sempre no. Clemente XIV diceva sempre sì. Pio VI dice sempre sì e no.	Klemen XIII. je pravil vedno ne. Klemen XIV. je pravil vedno da. Pij VI. pa pravi vedno da in ne.

Zmedeni časi

Papež je bil postavljen v splet okoliščin, ki so onemogočale njegovo duhovno upravljanje Cerkve. Francozi so ga ujeli in ga od marca 1799 gnali iz mesta v mesto proti Franciji. Osemdesetletni papež je imel napad možganske kapi, zaradi katere je ohromel ter ni mogel hoditi; vendar je dajal videz pogumne in mirne vdanosti. Nepričakovano tolažbo mu je prineslo čaščenje, ki mu ga je izkazovalo francosko ljudstvo. 14. julija je dosegel Valence v jugovzhodni Franciji in bil tam zaprt do svoje smrti, 28. avgusta (vsi drugi viri navajajo kot smrtni dan 29. avgust 1799). To je pomenilo najnižje dno papeškega ugleda v sodobnem času.

Glej tudi

• seznam italijanskih rimskokatoliških nadškofov
• Seznam italijanskih kardinalov
• Seznam papežev
• Seznam papeških okrožnic
• Papeška država
• Francoska revolucija
• Napoleonove vojne
• Razsvetljenstvo

Nadaljnje branje

(slovensko)

• Metod Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989, 0013798400, CIP 262.13(091); 929:262.13; Opremil Julijan Miklavčič, ilustracije iz različnih virov, 318 strani.
• Adalbert Rebić, Adalbert, Drago Bajt: Splošni religijski leksikon: A-Ž. Modrijan, Ljubljana 2007 (COBISS)
• Berta Golob: Plemenita po rodu, plamteča v sočutju: življenje in delo m. Leopoldine Brandis Celjska Mohorjeva družba, Celje 2015 (COBISS) ISBN 978 961 278 236 8
• Eva Demmerle: Habsburžani. Cankarjeva založba, Ljubljana 2013 (COBISS) ISBN 978 961 231 922 9
• Leto svetnikov I-IV (Maks Miklavčič in Jože Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).

(angleško)

• Wendy J. Reardon: The Deaths of the Popes: Comprehensive Accounts, Including Funerals, Burial Places and Epitaphs. McFarland 2004.
• Richard P. McBrien: Lives of the Popes. San Francisco 2000.

• O'Malley, John W (2009). A History of the Popes: From Peter to the Present. Government Institutes.
• Kelly, J.N.D. (1986). The Oxford History of the Popes. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-282085-3.
• George L. Williams: Papal Genealogy: The Families and Descendants of the Popes. McFarland & Company 1998. p. 114
• John N.D. Kelly: Gran Dizionario Illustrato dei Papi, p. 700
• Ludwig von Pastor: "History of the Popes vol. XXXIV", London 1941

(nemško)

• Franz Xaver Seppelt–Klemens Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
• Päpste und Papsttum. Herder Lexikon (=HLP). Redaktion: Bruno Steimar. Herder, Freiburg – Basel – Wien 2016.
• Lexikon für Theologie und Kirche (=LThK) I-X, 2.völlig neu bearbeitete Auflage, Herder, Freiburg – Basel – Wien 1957-1967.
• A. Ender: Die Geschichte der Katholischen Kirche, Denziger, Einsiedeln-Waldshut-Köln (Denziger Brothers NewYork-Cincinnati-Chicago) 1900.
• Lortz, Joseph (1950). »116 &«. Geschichte der Kirche (15. und 16. Auflage). Aschendorffsche Verlagsbuchhandlung.
• August Franzen: Pregled povijesti Crkve, Prevedel Josip Ritig, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (Izvirnik v nemščini: A. Franzen: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968, Druga pregledana in dopolnjena izdaja).

(italijansko)

• Gaetano, Moroni (1811). »volume 2«. Dizionario di erudizione storico-ecclesiastica da San Pietro sino ai nostri giorni. Tipografia Emiliana Venezia.
• Rendina, Claudio (1993). I papi. Storia e segreti (v italijanščini). Rome: Newton Compton. ISBN 9788854132603.
• Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
• Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
• Biagia Catanzaro, Francesco Gligora: Breve Storia dei papi, da San Pietro a Paolo VI. Istituto enciclopedico universale, Padova 1975.
• Piero Bargellini: Mille Santi del giorno. Vallecchi, Firenze 10.izd. 2000, ponatis 2007.
• John N.D. Kelly, Gran Dizionario Illustrato dei Papi, Casale Monferrato (AL), Edizioni Piemme S.p.A., 1989, ISBN 88-384-1326-6

(madžarsko)

• Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
• Jenő Gergely (1982). A pápaság története. Kossuth könyvkiadó, Budimpešta. str. 456. ISBN 963 09 1863 3.
• Gergely Jenő: A pápaság története. Kossuth Könyvkiadó, 1982. ISBN 963-09-1863-3
• Konrád Szántó OFM: A katolikus Egyház története (1. in 2. del). Ecclesia, Budapest 1983 in 1985.
• B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.

(francosko)

• John Norman Davidson Kelly: Dictionaire des papes. Brepols 1996.
• Frédéric Schoell: Cours d'histoire moderne des États européens, Paris, 1830-1834, en 46 volumes.
• Schoell, Maximilien Samson Frédéric (1834). »46 knjig (44. knjiga)«. V Duncker et Humblot Berlin, A. Pihan de la Forest Paris (ur.). Cours d’histoire des états européens, depuis le rouleversement de l’empire Romain d’occident jusqu’en 1789. Librairie Gide Paris.

Zunanje povezave

(slovensko)

• 18. marca 1782 je iz Celja v Maribor pripotoval Papež Pij VI (Spominčice) - RTV SLO Piše Stane Kocutar 18. marec 2019 ob 06:12 MMC RTV SLO, Radio Maribor
• Papeži, ki so nas imeli radi (slovenskenovice.si) Objavljeno 05. april 2015 20.36 Piše: Primož Hieng

(angleško)

• Pope Pius VI - Encyclopedia Volume - Catholic Encyclopedia - Catholic Online
• Ott, Michael. "Pope Pius VI." The Catholic Encyclopedia. Vol. 12. New York: Robert Appleton Company, 1911. Pridobljeno 29. avg. 2022
• Pius VI pope Britannica
• Pope Pius VI – Papal Artifacts
• Heart of Pope Pius VI – Valence, France - Atlas Obscura
• Pope Pius VI, Apostolic Constitution “Auctorem Fidei” (1794) – Novus Ordo Watch
• piusvi-auctorem-fidei.pdf (novusordowatch.org) Auctorem fiedei Okrožnica zoper zmote Pistojske sinode (1786)

(nemško)

• Papst Pius VI. 1775-1799 - Münzen, Medaillen und Papiergeld 2015/11/19 - Realized price: EUR 100 - Dorotheum

(hrvaško)

• 29. kolovoza 1799. umro papa Pio VI – zarobljenik francuskih revolucionara – narod.hr

(italijansko)

• PIO VI, papa in "Dizionario Biografico" (treccani.it) di Marina Caffiero - Dizionario Biografico degli Italiani - Volume 84 (2015)
• Pio VI in "Dizionario di Storia" (treccani.it 2011)
• Pio VI papa nell'Enciclopedia Treccani – Enciclopedia on line
• PIO VI in "Enciclopedia dei Papi" (treccani.it) di Marina Caffiero - Enciclopedia dei Papi (2000)
• PIO VI papa in "Enciclopedia Italiana" (treccani.it) di Rosario Russo - Enciclopedia Italiana (1935)
• Papa Pio VI - Cathopedia, l'enciclopedia cattolica
• I sei papi di Belli - Giuseppe Gioachino Belli (beniculturali.it) a cura di Marina Morena) Archivio di Stato di Roma pagina creata il 10/11/2014

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik:  Saverio Canale	Papeški vrhovni zakladničar 22. september 1766-26. april 1773	Naslednik:  Guglielmo Pallotta
Predhodnik:  Carlo Caprara	nadarbeni opat pri Santa Maria di Valdiponte 22. oktober 1767-20. marec 1773	Naslednik:  Giovanni Ottavio Bufalini
Predhodnik:  Luigi Macchi	nadarbeni opat v Subiacu 20. marec 1773-20. februar 1798	Naslednik:  Papež Benedikt XV.
Predhodnik:  Giovanni Battista Mesmer	kardinal-duhovnik pri Sant'Onofrio 10. maj 1773-15. februar 1775	Naslednik:  Marcantonio Marcolini
Predhodnik:  Klemen XIV.	Papež 1775–1799	Naslednik:  Pij VII.