Pogovor:Vesolje

Neskončno?

V članku je rečeno:

Ne vemo ali je Vesolje prostorsko končno ali neskončno, čeprav je večina teoretikov trenutno naklonjena neskončnemu Vesolju. Če je Vesolje končno, se lahko vprašamo, kaj je onstran njega. Če rečemo "nič", s tem nismo odgovorili, kajti "nič" je tudi prostor. Če pa je Vesolje neskončno, si moramo predstavljati nekaj kar si prav gotovo ne moremo. Rečemo lahko le, da je Vesolje morda "končno", a neomejeno.

To ni nujno res. Če si kdaj igral PacMana, je zanimiv pojav, da greš z možicem do skrajnega levega dela zaslona, pojaviš pa se na desnem. Podobno je lahko vesolje ukrivljeno v sebi in ni nujno, da bi bilo vloženo v evklidski 3D prostor. To, da si nečesa ne znamo dobro predstavljati ni nek argument, saj je pravzaprav vse v zvezi z vesoljem in osnovnimi delci precej čudno. :-) --romanm 23:59, 24 feb 2004 (CET)

Se strinjam (seveda zgornje niso moje besede - samo grob prevod). Tudi drugi pojavi kot je npr. singularnost tej predstavi ne ubežijo, čeprav enako kot si ti zapisal, nam predstave velikokrat otežujejo stvari. Pri PacManu se vrednost ekranske spremenljivke x=~800 spremeni v x=0 in piksel je osvetljen zdaj na levi strani. Potem, če prepotuješ sklenjeno pot v takšnem Vesolju, se vrneš nazaj zrcaljen - kot so to radi povedali. Podobna težava nastopi, če se slučajno znajdeš v hiperkocki... :-) Odgovor je hipervesolje, ha, ha. Tu se stekajo gravitacijske singularnosti v prostor-času, bla, bla... --XJam 00:27, 25 feb 2004 (CET)

To stekanje gravitacijskih singularnosti sem povzel po eni od zadnjih epizod Vesoljskih stez: DP9 kjer sta Jadzia in, mislim da, Chief O'Brien iskala izhod IZ črvine v sektor Γ. Ustvarjalci serije so prikazali skoraj nepredstavljivo, da so se v nekem končnem kanalu stekali izhodi (in vhodi) iz (v) »hipervesolij«...

Če mene kdo vpraša kaj je Vesolje, ne bi znal odgovoriti. Moje znanje ni nič kaj večje od tiste znane srednjeveške alegorije na prostor, ko možicelj gleda "ven" iz našega 'znanega' Vesolja. Kar pa se mi zdi veliko, je spoznanje fizike druge polovice 20. stoletja o 'delovanju' (in možnostih) pojma kvantnih fluktuacij, oziroma, da je vse nastalo iz nič, kot to povzamemo laiki. Ta ideja mi je 'bližje' od tiste, da je vse nastalo iz matematične točke v Prapoku... Tudi do tega (sicer nikoli končnega) spoznanja (in predstave) se bo človek prav gotovo dokopal. Res pa je tudi, da si res ne znam nekako predstavljati na hitro prostora ukrivljenega samega vase. Pa tudi dodatnih razsežnosti, ki so jih pridelale novejše kozmološke teorije, ne. Fizika, ki 'proizvaja' modele o naravi tudi ni vedno čista matematika. --XJam 01:02, 25 feb 2004 (CET)

Ena fina knjiga za predstavo o ukrivljenosti prostora je Weeks: Oblika prostora, DMFA, 1999. Izvirnik sem prebral pred leti, ampak po spominu je "fora" ta, da si moraš samo predstavljati, kaj se dogaja, ko kam greš, in kaj vidiš; ne da preveč poskušaš povezati to s tem, kar misliš, da je prostor. Seveda pa jo je pisal matematik (topolog), zato je precej možno, da nima povezave z realnim svetom. :-) --romanm 08:52, 25 feb 2004 (CET)

Mogoče pa ima prav zaradi tega edino možno povezavo s stvarnim svetom. Topologija je čudovita (in velikokrat presenetljiva) veda. Moraš potem biti le mravljica na Möbiusovem traku in ne zunanji opazovalec.

Ja, pa seveda na vzporedna vesolja ne smemo pozabiti. In sedaj, SCD - novi nastavak svemirske epopeje Zvijezdane staze: Dubok svemir devet... :-) --XJam 01:25, 25 feb 2004 (CET)

'Nastavak' se je srečno končal. Kyra in dr. Bashir sta uspešno prešla iz vzporednega V v 'naše' V. Pa tudi Paulijevo izključitveno načelo niso kršili - sicer ne vem zakaj. Verjetno 'naša' Kyra ni identično enaka Kyri v VV, zato se nista anihilirali - ali še kaj hujšega. --XJam 11:25, 25 feb 2004 (CET)

"Nič" sploh ni nujno, da je tudi prostor. Nikjer ni pogojeno, da je fizikalen prostor neskončen. Jaz pri fiziki v neskončnost ne verjamem. To je podobno kot, kdaj je vesolje nastalo? In ko nekako definiramo čas nastanka, potem marsikdo vpraša, kaj pa je bilo prej. Ampak sploh ni nujno, da je kaj bilo prej, saj je lahko čas nastal skupaj z vesoljem, in pred nastankom vesolja sploh ni bilo časa. Torej čas pred nastankom vesolja ne obstaja in tako vprašanje sploh nima smisla. Zanimivo, da tudi neskončen prostor ni nujno, da je povsod. Kaj je torej tam, kjer ni prostora. Logičen sklep bi bil: kje pa je to, tam?

Matematika je druga pesem. Vemo, kako prostori izgledajo tam in najenostavnejši matematični prostor sploh ni nujno, da ima dimenzije, metriko, normo,... Lahko pa ima čisto drugačno definirano bazo (dimenzije) in metriko od nam "domačega" fizikalnega (evklidskega) prostora. --193.77.157.221 19:25, 9. maj 2008 (CEST)

Čeprav fizikalne neskončnosti nihče ne prepoveduje. Vprašanje je tudi na kakšni stopnji je (današnja) znanost in koliko je sploh oddaljena od smiselnih vprašanj. Morda je kakšen fizik strun že našel odgovor, pa se ga morda sploh ne zaveda. Nedavno umrli Wheeler je rad povedal, da fiziki radi naredijo čim hitreje napake. Ne vem pa tudi ali je s svojim aparatom Wheeler napadal tudi (fizikalno) neskončnost. Ali holografski pogled na Vesolje pri tem kaj pomaga? Vprašanje je tudi ali je matematika lahko res tako oddaljena od stvarnosti, saj bi lahko bili matematična (mislim kot trirazsežni prostor) in fizikalna neskončnost identično enaki?

Ne mi zdaj pokvariti fizikalnega veselja. Meni je bilo namreč vedno strašno všeč, ko smo nastavili mega sistem enačb in potem začeli reševati. Pri fiziki potem običajno najdemo kup rešitev, ki so 0 in jih odmislimo, ker nas te ne zanimajo, ter drug kup rešitev ki so neskončne ali imaginarne. Profesor je potem ponavadi izjavil: "S tem naj se kar matematiki matrajo, mi pa na te pozabimo. To ne obstaja." Zakaj bi stvari komplicirali bolj kot že so? --193.77.157.221 20:15, 9. maj 2008 (CEST)

Seveda nikakor ne želim pokvariti veselja. Na eni strani je lahko veselje tudi fizikalna neskončnost. Veselje je že to, da se o tem človek sploh vpraša - mar ne? Vprašanje je sicer (sila) preprosto, odgovor pa verjetno ne. Ja, fiziki radi odpravljajo neskončnost(i). Verjetno pa ne vsi. --xJaM 20:35, 9. maj 2008 (CEST)

Pripomba

Če je Vesolje končno, se lahko vprašamo, kaj je onstran njega. Če rečemo »nič«, s tem nismo odgovorili, kajti »nič« je tudi prostor.

Nič nikakor ni prostor, niti prazen prostor. Če je vesolje vsa materija s časom in prostorom vred, potem zunaj njega ni nič. Seveda si nič enako težko predstavljamo, kot si predstavljamo neskončno.

Roman

Pravzaprav je v tem primeru »zunaj Vesolja« oksimoron, ker »zunaj« preprosto ne obstaja. (Še en Roman.) --romanm 12:13, 9 jul 2004 (CEST)

Verjetnost nastanka Vesolja

Roger Penrose je izračunal verjetnost ...

Hm, XJaM, vsaj vir mi povej za te verjetnosti. Zanima ma predvsem tista, da se znajdem na Marsu in tista z mišjo na Soncu! --AndrejJ 19:04, 3 dec 2004 (CET)

Nekje na spletu. Zdajle pa ne vem. Pa oprosti za tako dolg odgovor. Sam brez predpriprave ne znam pokazati, da to res velja. Morda pa sploh ni težko, ali pač. --xJaM 23:30, 1 oktober 2005 (CEST)

Živimo skupaj s snovjo in energijo

Zveni kot, da ljudje nismo iz snovi.

Bojan, če meniš, da tako zveni, kar popravi stavek, da ne bo zvenel tako. S tem bo naša enciklopedija le še boljša. Pa podpiši se s štirimi 'tildami', kot smo navajeni. Saj veš --~~~~ ali pa imaš zgoraj en gumb, pa spodaj v svetlomodri orodni škatlici pod 'Podpis'. --xJaM 23:33, 1 oktober 2005 (CEST)

Sem dopolnil, da smo tudi sami snovni. Upam, da je sedaj boljše. --xJaM 23:41, 1 oktober 2005 (CEST)