Polienski antimikotiki
Polienski antimikotiki so skupina protiglivičnih učinkovin, med katere sodijo na primer amfotericin B, nistatin in natamicin.
![](http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/4/49/Amphotericin_B_new.svg/300px-Amphotericin_B_new.svg.png)
![](http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/a/a7/Nystatin.png/300px-Nystatin.png)
![](http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/a/a3/Natamycin.svg/300px-Natamycin.svg.png)
Zgradba[uredi | uredi kodo]
Molekula polienskih antimikotikov sestoji iz velikega obročnega sistema s številnimi konjugiranimi dvojnimi vezmi (zato se imenujejo polieni) na eni strani obroča in s številnimi hidroksilnimi skupinami na drugi strani. Pogosto je na molekulo vezana tudi d-mikozaminska struktura (vrsta aminoglukozida).[1] Konjugirane dvojne vezi značilno močno absorbirajo v UV/VIS območju elektromagnetnega spektra, kar je osnova za zaznavanje z UV/VIS-spektroskopijo in zaradi česar so običajno rumeno obarvani.
Izvor[uredi | uredi kodo]
Polienske antimikotike proizvajajo določene vrste streptomicet.
Mehanizem delovanja[uredi | uredi kodo]
Poleinski antimikotiki se vežejo na ergosterol v celični membrani glivne celice in povzročijo, da membrana postane prepustna in posledično pride do celične smrti.