Predloga:Izbrano/33. teden 2017

Lega Likije v Mali Aziji

Likija je bila geopolitična pokrajina v Anatoliji v sedanjih turških provincah Antalya in Muğla na obali Sredozemskega morja in Burdur v celinskem delu Anatolije. Iz staroegipčanskih in hetitskih zapisov iz pozne bronaste dobe je razvidno, da je bila naseljena s prebivalci, ki so govorili indoevropski jezik iz anatolske skupine jezikov. Prvi pisni dokumenti v likijščini, ki je kasnejša oblika luvijskega jezika, so zapisi na kamnih iz obdobja prisilne vključitve Likije v Ahemenidsko cesarstvo v železni dobi. V tem času je bilo število luvijskih govorcev zdesetkano in v Lidijo so se začeli priseljevati perzijsko govoreči priseljenci.

V perzijskih vojnah se je Likija vojskovala na perzijski strani, ko so Grki porazili Ahemenide, pa je bila nekaj časa svobodna. Po kratkem članstvu v Atenski zvezi se je sporazumno odcepila in postala neodvisna, nato je ponovno prišla pod perzijsko nadoblast, se ponovno uprla, doživela okupacijo karijskega kralja Mavzola, ponovno prišla pod Perzijce in po njihovem porazu v vojni z Aleksandrom Velikim prišla pod makedonsko oblast. Zaradi dotoka grških govorcev in velikega zmanjšanja števila likijskih, je bila pod Makedonci popolnoma helenizirana. Likijski jezik je izginil tako z napisov kot s kovancev.

Likija od poraza s Karijci kljub delno svobodnem statusu rimskega protektorata ni bila suverena država. Rimski cesar Klavdij je Lidijsko zvezo leta 43 pr. n. št. razpustil in Likijo kot provinco vključil v svoje cesarstvo. Kasneje je postala eparhija Vzhodnega oziroma Bizantinskega cesarstva. Grški jezik je kljub turškim vplivom ostal v Likiji pogovorni jezik vse do zgodnjega 2. tisočletja. Po propadu Bizantinskega cesarstva v 15. stoletju je Likija prišla pod osmansko oblast, kateri je po propadu cesarstva sledila Turška republika. Po pogajanjih o razmejitvi in izmenjavi prebivalcev med Grčijo in Turčijo leta 1923 so se Grki odselili. Preberite več ...