Pseudomonas syringae

Pseudomonas syringae
	; Kulture Pseudomonas syringae
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo:	Bacteria (bakterije);
Podkraljestvo:	Negibacteria;
Deblo:	Pseudomonadota;
Razred:	Gammaproteobacteria;
Red:	Pseudomonadales;
Družina:	Pseudomonadaceae;
Rod:	Pseudomonas;
Vrsta:	syringae;
Tipski sev
	ATCC 19310 ; CCUG 14279 ; CFBP 1392 ; CIP 106698 ; ICMP 3023 ; LMG 1247 ; NCAIM B.01398 ; NCPPB 281 ; NRRL B-1631
Patovari
	P. s. pv. aceris ; P. s. pv. aptata ; P. s. pv. atrofaciens ; P. s. pv. dysoxylis ; P. s. pv. japonica ; P. s. pv. lapsa ; P. s. pv. panici ; P. s. pv. papulans ; P. s. pv. persicae (Prunier, Luisetti &. Gardan) Young, Dye & Wilkie ; P. s. pv. pisi ; P. s. pv. syringae ; P. s. pv. morsprunorum

Pseudomonas syringae je paličasta, gramnegativna bakterija s polarnimi bički, uvrščena v rod Pseudomonas. Bakterija je en najpomembnejših in najbolj preučenih rastlinskih patogenov, do sedaj je bilo opisanih 60 različnih patovarov, ki okužujejo številne rastlinske vrste. ^[2]

Na podlagi analize sekvence 16S rRNA in filogenetski analizi 494 genomov iz rodu Pseudomonas, P. syringae ne tvori monofiletske vrste, temveč spada v širšo evolucijsko skupino, ki vključuje P. avellanae, P. savastanoi, P. amygdali in P. cerasi. Nadaljnja analiza analiza je pokazala da genom skupine P. syringae obsega 2944 jedrnih proteinov. Znotraj skupine je število proteinov nihalo med 4973 in 6026 (s povprečjem 5465), razmerje GC pa 58% in 59,3 % (s povprečjem 58,6 %).^[3]^[4]

Bakterija lahko raste na površini rastlin kot epifit ali znotraj rastlinskih tkiv kot endofit, slednji način rasti je vzrok za bolezenske spremembe rastlinskega tkiva (nekroza rastlinskega tkiva, ki je pogosto obdana s kloroznim tkivom).^[5] Patogenost bakterije je odvisna predvsem od sposobnosti izogibanja imunskemu odzivu rastlinskega gostitelja, kar bakterija doseže z uporabo efektorjev, ki so povezani s sistemom izločanja tipa 3 (ang. type 3 effectors – T3Es). Glavno vlogo pri izogibanju imunskemu odzivu rastline igra 5 efektorjev, ki predstavljajo jedrne efektorje, ki omogočijo P. syringae kolonizacijo apoplasta: ^[2]

AvrPtoB: zavira delovanje receptorjev za prepoznavanje vzorcev (ang. patern-recognising receptors – PRR) s čimer onemogoči prepoznavanje mikrobnih molekulskih vzorcev, ki sprožijo imunski odziv rastline.
HopE1: deluje na mikrotubule z zaviranjem z mikrotubuli povezanega proteina (MAP65).
HopG1: deluje na aktinske filamente z zaviranjem kinaze.
HopAM1: inducira hipersensitivnost na abscizinsko kislino, s čimer poveča virulenco v sušnih razmerah.
HopN1: deluje na kloroplastni protein fotosistema II podenoto Q (PsbQ).

P. syringae je sposobna sinteze proteinov, ki pospešujejo nukleacijo ledenih kristalov (ang. ice nucleation active proteins – INA), ki povzročijo, da voda v rastlinah zmrzne pri višjih temperaturah (od -1,8 °C do -3,8 °C), kar poškoduje rastlinsko tkivo in posledično omogoča bakteriji vstop v apoplast.^[6] Ti proteini igrajo pomembno vlogo tudi pri nastajanju oblakov ter snega, kjer bakterije služijo kot nukleacijska jedra za kondenzacijo vode in tvorbo ledenih kristalov.^[7]

P. syringae je pomemben modelni organizem za raziskovanje molekularnih interakcij med rastlinami in patogeni.^[8]

Sklici

↑ »Pseudomonas syringae pv. persicae (PSDMPE)[Overview]«. Global Database. EPPO (European and Mediterranean Plant Protection Organization). 28. januar 2001. Pridobljeno 22. marca 2022.
↑ ^2,0 ^2,1 Xin, Xiu-Fang; Kvitko, Brian; He, Sheng Yang (Maj 2018). »Pseudomonas syringae: what it takes to be a pathogen«. Nature Reviews Microbiology (v angleščini). Zv. 16, št. 5. str. 316–328. doi:10.1038/nrmicro.2018.17. ISSN 1740-1526. PMC 5972017. PMID 29479077.
↑ Nikolaidis, Marios; Mossialos, Dimitris; Oliver, Stephen G.; Amoutzias, Grigorios D. (24. julij 2020). »Comparative Analysis of the Core Proteomes among the Pseudomonas Major Evolutionary Groups Reveals Species-Specific Adaptations for Pseudomonas aeruginosa and Pseudomonas chlororaphis«. Diversity (v angleščini). Zv. 12, št. 8. str. 289. doi:10.3390/d12080289. ISSN 1424-2818.
↑ MCCLUNG, L. S. (1. julij 1985). »Bergey's Manual of Systematic Bacteriology, Volume 1.: Edited by Noel R. Krieg. The Williams & Wilkins Co., Baltimore, 1984, 964 pp. $80.00«. International Journal of Systematic Bacteriology. Zv. 35, št. 3. str. 408–408. doi:10.1099/00207713-35-3-408. ISSN 0020-7713.
↑ Hirano, S. S.; Upper, C. D. (september 2000). »Bacteria in the leaf ecosystem with emphasis on Pseudomonas syringae-a pathogen, ice nucleus, and epiphyte«. Microbiology and molecular biology reviews: MMBR. Zv. 64, št. 3. str. 624–653. doi:10.1128/MMBR.64.3.624-653.2000. ISSN 1092-2172. PMID 10974129.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
↑ Maki, Leroy R.; Galyan, Elizabeth L.; Chang-Chien, Mei-Mon; Caldwell, Daniel R. (september 1974). »Ice Nucleation Induced by Pseudomonas syringae«. Applied Microbiology (v angleščini). Zv. 28, št. 3. str. 456–459. doi:10.1128/am.28.3.456-459.1974. ISSN 0003-6919. PMC 186742. PMID 4371331. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. decembra 2022. Pridobljeno 15. decembra 2022.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
↑ Stopelli, Emiliano; Conen, Franz; Guilbaud, Caroline; Zopfi, Jakob; Alewell, Christine; Morris, Cindy E. (13. marec 2017). »Ice nucleators, bacterial cells and Pseudomonas syringae in precipitation at Jungfraujoch«. Biogeosciences (v angleščini). Zv. 14, št. 5. str. 1189–1196. doi:10.5194/bg-14-1189-2017. ISSN 1726-4170.
↑ Mansfield, John W. (november 2009). »From bacterial avirulence genes to effector functions via the hrp delivery system: an overview of 25 years of progress in our understanding of plant innate immunity«. Molecular Plant Pathology (v angleščini). Zv. 10, št. 6. str. 721–734. doi:10.1111/j.1364-3703.2009.00576.x. PMC 6640528. PMID 19849780.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)

[EPPOpersicae-1] »Pseudomonas syringae pv. persicae (PSDMPE)[Overview]«. Global Database. EPPO (European and Mediterranean Plant Protection Organization). 28. januar 2001. Pridobljeno 22. marca 2022.

[:0-2] 2,0 ^2,1 Xin, Xiu-Fang; Kvitko, Brian; He, Sheng Yang (Maj 2018). »Pseudomonas syringae: what it takes to be a pathogen«. Nature Reviews Microbiology (v angleščini). Zv. 16, št. 5. str. 316–328. doi:10.1038/nrmicro.2018.17. ISSN 1740-1526. PMC 5972017. PMID 29479077.

[3] Nikolaidis, Marios; Mossialos, Dimitris; Oliver, Stephen G.; Amoutzias, Grigorios D. (24. julij 2020). »Comparative Analysis of the Core Proteomes among the Pseudomonas Major Evolutionary Groups Reveals Species-Specific Adaptations for Pseudomonas aeruginosa and Pseudomonas chlororaphis«. Diversity (v angleščini). Zv. 12, št. 8. str. 289. doi:10.3390/d12080289. ISSN 1424-2818.

[4] MCCLUNG, L. S. (1. julij 1985). »Bergey's Manual of Systematic Bacteriology, Volume 1.: Edited by Noel R. Krieg. The Williams & Wilkins Co., Baltimore, 1984, 964 pp. $80.00«. International Journal of Systematic Bacteriology. Zv. 35, št. 3. str. 408–408. doi:10.1099/00207713-35-3-408. ISSN 0020-7713.

[5] Hirano, S. S.; Upper, C. D. (september 2000). »Bacteria in the leaf ecosystem with emphasis on Pseudomonas syringae-a pathogen, ice nucleus, and epiphyte«. Microbiology and molecular biology reviews: MMBR. Zv. 64, št. 3. str. 624–653. doi:10.1128/MMBR.64.3.624-653.2000. ISSN 1092-2172. PMID 10974129.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)

[6] Maki, Leroy R.; Galyan, Elizabeth L.; Chang-Chien, Mei-Mon; Caldwell, Daniel R. (september 1974). »Ice Nucleation Induced by Pseudomonas syringae«. Applied Microbiology (v angleščini). Zv. 28, št. 3. str. 456–459. doi:10.1128/am.28.3.456-459.1974. ISSN 0003-6919. PMC 186742. PMID 4371331. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. decembra 2022. Pridobljeno 15. decembra 2022.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)

[7] Stopelli, Emiliano; Conen, Franz; Guilbaud, Caroline; Zopfi, Jakob; Alewell, Christine; Morris, Cindy E. (13. marec 2017). »Ice nucleators, bacterial cells and Pseudomonas syringae in precipitation at Jungfraujoch«. Biogeosciences (v angleščini). Zv. 14, št. 5. str. 1189–1196. doi:10.5194/bg-14-1189-2017. ISSN 1726-4170.

[8] Mansfield, John W. (november 2009). »From bacterial avirulence genes to effector functions via the hrp delivery system: an overview of 25 years of progress in our understanding of plant innate immunity«. Molecular Plant Pathology (v angleščini). Zv. 10, št. 6. str. 721–734. doi:10.1111/j.1364-3703.2009.00576.x. PMC 6640528. PMID 19849780.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]

[8]