Pojdi na vsebino

Quia maior

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Quia maior
Papež Inocenc III.
Vrsta pogodbePapeška bula
KontekstPoziv Evropi na peto križarsko vojno
Datum podpisaapril 1213
PodpisnikiPapež Inocenc III.
Jezikilatinščina

Quia maior je papeška bula, ki jo je aprila 1213 izdal papež Inocenc III. Papež je v njej predstavil križarsko vojno kot moralno obveznost vseh kristjanov in predstavil svoj načrt, kako ponovno zavzeti Jeruzalem in preostalo Sveto deželo, ki sta bila v posesti muslimanov. Bula je najdaljša od treh listin, povezanih s križarskimi vojnami, ki jih je Inocenc izdal v istem mesecu. Postavila je temelje za peto križarsko vojno, ki jo je uradno odobril četrti lateranski koncil novembra 1215. Quia maior od takrat zgodovinarji priznavajo za eno od najpomembnejših srednjeveških papeških bul, povezanih s križarskimi vojnami.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Quia maior se pogosto omenja kot bula,[1] natančneje papeška bula, čeprav je bil izraz "bula" uveden šele v 15. stoletju in se tehnično nanaša na bulo ali pečat, pritrjen na spodnji del listine in ne na listino kot tako.[2]

Osnutek bule z naslovom Quoniam maior je vključen v Kroniko Burharda Ursperškega, sestavljeno leta 1229 ali 1230.[3] Končno različico Quia maior je izdal papež Inocenc III. med 19. in 29. aprilom 1213[4] kot del svoje kampanje za združevanje vseh kristjanov, da se pridružijo novi križarski vojni.[5] Na Inocenca so zlasti vplivala dela Bernarda iz Clairvauxa, čigar poudarjanje povezave med odrešenjem in vojaško službo Kristusu je čutiti tudi v Quia maior.[6]

Kopije listine so bile poslane v Ancono, na Češko, v Bremen, Kalabrijo, Köln, Dalmacijo, Anglijo, Francijo, Genovo, Ogrsko, Irsko, Lund, Mainz, Milano, Norveško, Poljsko, Raveno, Salzburg, Sardinijo, Škotsko, Švedsko, Trier in Toskano.[7] V svojem kasnejšem dopisovanju z več nemškimi kleriki jih je Inocenc pozival, naj "z veliko skrbnostjo in pozornostjo do podrobnosti posredujejo naprej točno to, kar vsebuje enciklika".[8]

Poleg Quia maior je Inocenc napisal še dve krajši okrožnici, Pium et sanctum in Vineam Domini,[9] povezani s križarskimi vojnami, ki sta bili v istem mesecu poslani v skoraj vse cerkvene province v Evropi.[10] Peto križarsko vojno je uradno odobril Četrti lateranski koncil približno dve leti kasneje novembra 1215.[8] Med papeževim načrtom za vojno v Quia maior in koncilskim ediktom z naslovom Ad liberandum so velike razlike. Preklic odpustkov za tiste, ki so sodelovali v albižanski križarski vojni, je bil v Ad liberandum nadomeščen s potrditvijo njihovih zaobljub.[11]

Vsebina

[uredi | uredi kodo]

Listina, napisana v latinščini, se začne z besedami "Quia maior... " ("Ker je večji...").[10] Uvodni del se sklicuje na Mateja 16:24 in njegov poziv sledilcem Jezusa Kristusa, naj "vzamejo križ".[12] Inocenc je trdil, da križarska vojna ponuja priložnost za duhovno obnovo, saj je "starodavni pripomoček Jezusa Kristusa za odrešitev njegovih vernikov, ki ga je načrtoval obnoviti v teh dneh".[13] Poleg tega je Inocenc trdil, da se "nič ne more upirati njegovi volji". Bog bi se lahko odločil, da z božanskim ukazom sam ponovno zavzame Jeruzalem, vendar se je namesto tega odločil kristjane postaviti pred preizkus vere.[14] Zavrnitev podpore križarski vojni bi povzročila prekletstvo na Sodni dan.[8]

Inocenc je ugotavljal, da je Sveta dežela pred vzponom islama pripadala kristjanom.[15] Mohameda je prepoznal kot "psevdopreroka"[16] in "zver apokalipse"[17][18] in trdil, da je prišel čas za začetek nove križarske vojne proti muslimanom.[15][19] Kristjani so dolžni osvoboditi svoje sovernike, ki jih "držijo perfidni Saraceni v strašni ječi".[19] Poleg tega je trdil, da so križarske države neposredno ogrožene zaradi prisotnosti muslimanov na gori Tabor,[15] s katere "bi zlahka zavzeli bližnje mesto Akro in nato brez kakršnega koli odpora vso deželo".[20]

Inocenc je obljubljal odpuščanje grehov tako udeležencem križarske vojne v Sveti deželi kot tudi tistim, ki niso mogli osebno na križarsko vojno, ampak so "odkupili svoje zaobljube z denarjem".[21] Ti ljudje bi morali biti oproščeni plačila obresti na vsa svoja posojila, ki so jih najeli v ta namen.[15] Inocenc je priporočil posvetnim oblastem, naj judovske posojilodajalce prisilijo upoštevati to odločitev.[22] Da bi dopolnil prostovoljne vojne napore, je Inocenc pozval posvetne oblasti, naj zagotovijo "dogovorjeno število bojevnikov in tri leta pokrivajo njihove stroške". Obalna mesta bi morala zagotoviti pomorsko podporo.[22]

Po drugi strani je nameraval papež preklicati odpustke vsem udeležencem križarskega pohoda v Španijo kot del rekonkviste in udeležencem albižanske križarske vojne v južni Franciji. Izzjema so bili udeleženci iz teh regij.[23] Po navodilih iz kanona, ki ga je sprejel Tretji lateranski koncil, je Inocenc kristjanom prepovedal prodajo orožja, železa in lesa muslimanom, kakor tudi piratstvo proti muslimanom.[17]

Enciklika navaja več praktičnih ciljev, ki bi jih bilo treba izpolniti pred križarsko vojno, kot je imenovanje križarskih pridigarjev in organiziranje mesečnih molitev ter ločenih spokorniških procesij za moške in ženske.[13][24] Križarski davek ni omenjen, vendar Inocenc uvaja smernice za zbiranje "prostovoljnih darov" v cerkvah.[11] Enciklika zapoveduje tudi vsakodnevno petje psalmov 69 in 79 pri maši,[5][25] ki bi ga spremljal obhajajoči duhovnik z recitacijo molitve na temo križarske vojne z naslovom Deus quis admirabili.[26]

Zapuščina

[uredi | uredi kodo]

Quia maior so zgodovinarji pogosto navajali kot eno najpomembnejših srednjeveških papeških enciklik o križarskih vojnah.[1] Po besedah Thomasa W. Smitha "predstavlja ključni kamen v našem razumevanju tega, kako je papeštvo organiziralo križarsko gibanje v 13. stoletju in se ukvarjalo z njim".[14] Opisovali so jo tudi kot Inocencovo "veliko križarsko encikliko"[27] in "klasični papeški dokument križarskega opomina".[13]

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 Smith 2019, str. 2.
  2. ↑ Smith 2017, str. 51.
  3. ↑ Smith 2019, str. 8.
  4. ↑ Smith 2019, str. 7.
  5. ↑ 5,0 5,1 Smith 2017, str. 5.
  6. ↑ Powell 1986, str. 17.
  7. ↑ Cole 1991, str. 107.
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 Cole 1991, str. 104.
  9. ↑ Smith 2017, str. 6.
  10. ↑ 10,0 10,1 Bird, Peters & Powell 2014, str. 107.
  11. ↑ 11,0 11,1 Powell 1986, str. 46.
  12. ↑ Smith 2019, str. 5.
  13. ↑ 13,0 13,1 13,2 Watt 1995, str. 120.
  14. ↑ 14,0 14,1 Smith 2019, str. 3.
  15. ↑ 15,0 15,1 15,2 15,3 Smith 2019, str. 6.
  16. ↑ Smith 2019, str. 13.
  17. ↑ 17,0 17,1 Cole 1991, str. 106.
  18. ↑ Whatley 2018, str. 58.
  19. ↑ 19,0 19,1 Cole 1991, str. 105.
  20. ↑ Cassidy-Welch 2019, str. 115.
  21. ↑ Smith 2019, str. 18.
  22. ↑ 22,0 22,1 Powell 1986, str. 21.
  23. ↑ Smith 2019, str. ;19–20.
  24. ↑ Cassidy-Welch 2019, str. 111.
  25. ↑ Bysted 2015, str. 249.
  26. ↑ Cole 1995, str. 176.
  27. ↑ Tyerman 2007, str. 477.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Bird, Jessalynn; Peters, Edward; Powell, James M. (2014). Crusade and Christendom: Annotated Documents in Translation from Innocent III to the Fall of Acre, 1187–1291. University of Pennsylvania Press. ISBN 9780812223132.
  • Bysted, Ane (2015). The Crusade Indulgence: Spiritual Rewards and the Theology of the Crusades, c. 1095–1216. Brill. ISBN 9789004280434.
  • Cassidy-Welch, Megan (2019). War and Memory at the Time of the Fifth Crusade. Penn State University Press. ISBN 9780271085142.
  • Cole, Penny J. (1991). The Preaching of the Crusades to the Holy Land, 1095–1270. The Medieval Academy of America. ISBN 0915651033.
  • Cole, Penny J. (1995). »Purgatory and Crusade in St Gregory's Trental«. The International History Review. 17 (4): 713–725. doi:10.1080/07075332.1995.9640727.
  • Powell, James M. (1986). Anatomy of a Crusade. University of Pennsylvania Press. ISBN 0812213238.
  • Smith, Thomas W. (2017). Curia and Crusade: Pope Honorius III and the Recovery of the Holy Land (1216–1227). Brepols Publishers. ISBN 9782503552972.
  • Smith, Thomas W. (2019). »How to craft a crusade call: Pope Innocent III and Quia maior (1213)« (PDF). Historical Research. 92 (255): 2–23. doi:10.1111/1468-2281.12258. S2CID 159827202.
  • Tyerman, Christopher (2007). God's War: A New History of the Crusades. Penguin UK. ISBN 9780140269802.
  • Watt, J. A. (1995). »The papacy«. V David Abulafia; Rosamond McKitterick (ur.). The New Cambridge Medieval History. Zv. 5. Cambridge University Press. str. 107–163. ISBN 9780521362894.
  • Whatley, Laura J. (2018). »Crusading for (Heavenly) Jerusalem: A Noble Woman, Devotion, and the Trinity Apocalypse«. V Elisa A. Foster; Julia Perratore; Steven Rozenski (ur.). Devotional Interaction in Medieval England and Its Afterlives. Brill. str. 49–79. ISBN 9789004365834.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Quia_maior&oldid=6317581«