Renovatio regni Francorum
Renovatio regni Francorum (slovensko Obnova frankovskega kraljestva) je bil moto več monarhov Karolinške, Gvidonidske in Otonske dinastije od 9. do 11. stoletja.[1] Služil je poudarjanju pomena etničnih Frankov in frankovske tradicije v večnacionalnih karolinških in otonskih cesarstvih.[2]
Moto je morda že leta 813 uporabil Karel Veliki, zagotovo pa ga je uporabil njegov naslednik Ludvik Pobožni na kovinskem pečatu med svojimi verskimi reformami. Prvotno se je nanašal na notranjo versko prenovo Frankovskega cesarstva. Moto so kasnejši Karolingi uporabljali le občasno.[1] Ludvikov mlajši sin Karel Plešasti ga je dal na začetku svoje vladavine na svoje kovance, verjetno zato, da bi pritegnil etnično frankovsko plemstvo svojega kraljestva.[3] Ko je leta 875 postal cesar, je na svojem novem pečatu združil očetovo formulo s formulo svojega starega očeta renovatio Romanorum imperii (obnova Rimskega imperija), da bi ustvaril nov moto: renovatio imperii Romani et Francorum (obnova Rimskega in Frankovskega cesarstva).[4] Moto renovatio regni Francorum so ponovno uporabili cesarji Karel Debeli (881–888), Gvido II. Spoletski (891–894), Lambert II. Spoletski (892–898) in Arnulf Koroški (896–899).[5][6]
Med letoma 1003 in 1007 je nemški kralj Henrik II. Sveti obudil moto za svoj program verske reforme. Moto je kazal tudi na njegovo povezanost s karolinško preteklostjo in enakost nemškega kraljestva z Bizantinskim cesarstvom. Henrik ga je uporabljal od izvolitve za nemškega kralja do kronanja za cesarja v Rimu. Bil je prvi necesar, ki je uporabil ta moto in s tem jasno izrazil "cesarsko" naravo nemškega kraljevanja.[5] Tradicionalno je sprejetje tega mota Henrika II. veljalo za zavestni prelom z njegovim predhodnikom Otom III., ki je bil naklonjen motu Karla Velikega renovatio Romanorum imperii. Zamisel, da je sprememba mota nakazovala nenadno spremembo vladarjevega političnega programa, je vprašljiva.[5]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ 1,0 1,1 Bernhardt 2001.
- ↑ Garipzanov 2008, str. 289.
- ↑ Garipzanov 2008, str. ;149–150.
- ↑ West-Harling 2018, str. 173.
- ↑ 5,0 5,1 5,2 Müller-Mertens 2000, str. 261.
- ↑ Zimmermann 1974, str. 397.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Althoff, Gerd (2003). Otto III. Prevod: Phyllis G. Jestice. University Park, PA: Pennsylvania State University Press.
- Bernhardt, John W. (2001). »Renovatio Regni Francorum«. V John M. Jeep (ur.). Medieval Germany: An Encyclopedia. New York and London: Garland. str. 470.
- Garipzanov, Ildar H. (2008). The Symbolic Language of Royal Authority in the Carolingian World (c.751–877). Leiden: Brill.
- Semmler, Josef (1990). »Renovatio Regni Francorum: Die Herrschaft Ludwigs des Frommen in Frankenreich 814–829/830«. V Peter Godman; Roger Collins (ur.). Charlemagne's Heir: New Perspectives on the Reign of Louis the Pious (814–840). Oxford: Clarendon. str. 125–159.
- Sot, M. Michel (2009). »Renovatio, renaissance et réforme à l'époque carolingienne: recherche sur les mots«. Bulletin de la Société nationale des Antiquaires de France. 2007 (2007): 62–72. doi:10.3406/bsnaf.2009.10725.
- West-Harling, Veronica (2018). »The Roman Past in the Consciousness of the Roman Elites in the Ninth and Tenth Centuries«. V Walter Pohl; Clemens Gantner; Cinzia Grifoni; Marianne Pollheimer-Mohaupt (ur.). Transformations of Romanness: Early Medieval Regions and Identities. De Gruyter. str. 173–194. doi:10.1515/9783110598384-013. hdl:10278/3702393. ISBN 9783110598384.
- Zimmermann, Harald (1974). »Imperatores Italiae« (PDF). V Helmut Beumann (ur.). Historische Forschungen für Walter Schlesinger. Cologne: Böhlau. str. 379–399.