Rusko-turška vojna (1787–1792)
Rusko-turška vojna (1787–1792) | |||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
January Suchodolski: obleganje Očakova (1788) | |||||||||
| |||||||||
Udeleženci | |||||||||
|
| ||||||||
Poveljniki in vodje | |||||||||
Katarina II. Grigorij Potemkin Aleksander Suvorov Peter Rumjancev Nikolaj Repnin Fjodor Ušakov José de Ribas John Paul Jones Koča Anđelković (VU) Sidir Bili (ranjen) |
Abdul Hamid I. Koča Jusuf Paša Hasan Paša † Ajdoslu Mehmed Paša Šahbaz Geraj Šejk Mansur | ||||||||
Moč | |||||||||
neznano | neznano | ||||||||
Žrtve in izgube | |||||||||
59.000–72.000 mrtvih[1] 3.000–4000 mrtvih[1] | 116.000–130.000 mrtvih[1] |
Rusko-turška vojna (1787-1792) je bila neuspel poskus Omanskega cesarstva, da bi ponovno osvojilo ozemlje, ki ga je izgubilo v prejšnji rusko-turški vojni (1768–1774). Vojna je potekala sočasno z avstrijsko-turško vojno (1788–1791).
Ozadje
[uredi | uredi kodo]Maja in junija 1787 je Katarina II. Ruska v spremstvu svojega zaveznika, svetega rimskega cesarja Jožefa II., opravila zmagovito potovanje po Novi Rusiji in priključenem Krimu[2] Ti dogodki, govorice o Katarininem grškem načrtu[3] in trenja, ki so nastala zaradi medsebojnih očitkov o kršitvah Kučukkajnarškega mirovnega sporazuma, s katerim se je končala prejšnja vojna, so razburjali istanbulsko javno mnenje, britanski in francoski veleposlaniki pa so brezpogojno podprli osmansko vojno stranko.
Vojna
[uredi | uredi kodo]Leta 1787 so Osmani zahtevali, da se Rusi umaknejo s Krima in se odrečejo svojim posestim okoli Črnega morja,[4] kar je Rusija doživljala kot casus belli.[4] Rusija je 19. avgusta 1787 napovedala vojno Osmanskemu cesarstvu, Osmani pa so aretirali ruskega veleposlanika Jakova Bulgakova.[5] Osmanske priprave na vojno so bile pomanjkljive. Slabo izbran je bil tudi njen začetek, saj sta bili Rusija in Avstrija zdaj zaveznici.
Osmansko cesarstvo je vojno začelo z napadom na trdnjavi blizu Kinburna v južni Ukrajini.[6] Ruski general Aleksander Suvorov je septembra in oktobra 1787 odbil osmanska napada z morja in obranil Krim.[4][7] V Moldaviji je ruska vojska osvojila osmanski mesti Hotin in Iași.[6] 6. decembra sta kneza Grigorij Potemkin in Aleksander Suvorov po šestmesečnem obleganju osvojila tudi Očakov ob izlivu Dnepra.[4][6] Vse meščane Očakova so na Potemkinov ukaz pobili.[8]
Osmansko cesarstvo, ki je v vojni z Rusi doživelo niz porazov, je imelo proti avstrijski vojski pod poveljstvom Jožefa II. v Srbiji in Transilvaniji nekaj uspehov.[8]
Do leta 1789 so ruske in avstrijske sile izrinile osmansko vojsko iz Moldavije.[9] Stanje se je še poslabšalo, ko so Rusi pod Suvorovom 1. avgusta pri Fokšaniju premagali osmansko vojsko pod poveljstvom Koča Osman Paše.[4] Sledila je ruska zmaga 22. septembra pri Rimniku.[9] Suvorov je po zmagi dobil naslov rimniškega grofa.[4] Osmani so utrpeli velike izgube tudi v boji z Avstrijci pod generalom Gideonom E. von Laudonom, ko so poskušali napasti Bosno. Avstrijci so v protinapadu osvojili Beograd.[10]
Osmansko vojsko je dodatno izčrpala vstaja v Grčiji in jo prisilila na sklenitev premirja z Avstrijci.[11] Rusi so medtem nadaljevali z ofenzivo. Suvorov je decembra 1790 osvojil domnevno "neosvojljivo" osmansko trdnjavo Ismail na vhodu v Donavo.[11] Suvorov je po zmagi krenil na Konstantiopel (zdaj Istanbul) v upanju, da bodo Rusi lahko ustanovili krščansko cesarstvo.[4]
Dokončni poraz osmanske vojske pri Mačinu 9. julija 1791[4][12] je skupaj z ruskimi pomisleki glede vstopa Prusije v vojno[13] privedel do sklenitve premirja, podpisanega 31. julija 1791.[12]
Rusko zmago so zasenčili pokoli civilnega prebivalstva. Pojavile so se obtožbe, da je bil Suvorov med obleganjem Očakova pijan.[4] Nenehne govorice o njegovih dejanjih so se razširile in krožile do te mere, da so Suvorova leta 1791 prestavili na Finsko.[4]
Posledice
[uredi | uredi kodo]Mirovni sporazum, sklenjen v Iașiju 9. januarja 1792, je priznal rusko aneksijo Krimskega kanata iz leta 1783. Rusija je pridobila tudi Jedisan (Odesa in Očakov),[11] Dnester pa je postal mejna reka Ruskega cesarstva z Evropo. Meja z Azijo na reki Kuban je ostala nespremenjena.[12] Cilj osmanske vojne za povrnitev Krima ni bil dosežen. Če ne bi bilo francoske revolucije, bi bilo stanje Osmanskega cesarstva lahko še veliko slabše.[12]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ 1,0 1,1 1,2 »Victimario Histórico Militar«.
- ↑ Stone 1994, str. 134.
- ↑ Dowling 2015, str. 744.
- ↑ 4,00 4,01 4,02 4,03 4,04 4,05 4,06 4,07 4,08 4,09 Dowling 2014, str. 841.
- ↑ Cunningham 1993, str. 2.
- ↑ 6,0 6,1 6,2 Tucker 2011, str. 959.
- ↑ Tucker 2011, str. 863.
- ↑ 8,0 8,1 Tucker 2011, str. 959-960.
- ↑ 9,0 9,1 Tucker 2011, str. 963.
- ↑ Tucker 2011, str. 964.
- ↑ 11,0 11,1 11,2 Tucker 2011, str. 965.
- ↑ 12,0 12,1 12,2 12,3 Sicker 2001, str. 82.
- ↑ Tucker 2011, str. 966.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Bronza, Boro (2010). »The Habsburg Monarchy and the Projects for Division of the Ottoman Balkans, 1771-1788«. Empires and Peninsulas: Southeastern Europe between Karlowitz and the Peace of Adrianople, 1699–1829. Berlin: LIT Verlag. str. 51–62.
- Cunningham, Allan (1993). Ingram, Edward (ur.). Anglo-Ottoman Encounters in the Age of Revolution: Collected Essays. Frank Cass & Co. Ltd. ISBN 978-0714634944.
- Dowling, Timothy C., ur. (2014). Russia at War: From the Mongol Conquest to Afghanistan, Chechnya, and Beyond [2 volumes]. ABC-CLIO. ISBN 978-1598849486.
- Dowling, Timothy C., ur. (2015). Russia at War: From the Mongol Conquest to Afghanistan, Chechnya, and Beyond. ABC-CLIO. ISBN 978-1598849479.
- Sicker, Martin (2001). The Islamic World in Decline: From the Treaty of Karlowitz to the Disintegration of the Ottoman Empire. Praeger Publishers. ISBN 978-0275968915.
- Stone, Bailey (1994). The Genesis of the French Revolution: A Global Historical Interpretation. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 978-0521445702.
- Tucker, Spencer C. (2011). A Global Chronology Of Conflict. ABC-CLIO. ISBN 978-1851096671.