Pojdi na vsebino

Samostan Quedlinburg

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Cesarski samostan Quedlinburg
Reichsstift Quedlinburg
936–1802/3
Grb Samostan Quedlinburg
Grb
Grad in samostan Quedlinburg
Grad in samostan Quedlinburg
Statuscesarski samostan
Glavno mestoQuedlinburg
Vladavolilna kneževina
Zgodovinska dobaSrenji vek, zgodnja moderna doba
• ustanovitev samostana
936
• Zgornjesaški krog (‘’Obersächsischer Reichskreis’’)
1500
• reformacija
1539
• Sekularizacija v Prusiji
1802/3
• vključena v Saško

1816
Predhodnice		 Naslednice
Vojvodina Saška Vojvodina Saška
Kraljevina Prusija
Danes del Nemčija

Samostan Quedlinburg (nemško Stift Quedlinburg or Reichsstift Quedlinburg) je bila hiša posvetnih kanonistk (Frauenstift) v Quedlinburgu na ozemlju današnje Saški - Anhaltu v Nemčiji.[1][2][3] Ustanovljena je bila leta 936 na pobudo svete Matilde, vdove vzhodnofrankovskega kralja Henrika Ptičarja, v njegov spomin.[4] Več stoletij je uživalo to mesto in njegove opatinje velik ugled in vpliv. Samostan Quedlinburg je bil cesarska posest in eden od približno štiridesetih samoupravnih cesarskih samostanov Svetega rimskega cesarstva. Ukinjen je bil leta 1802/3. Cerkev, znana kot samostanska cerkev svetega Servacija, zdaj uporablja luteranska evangeličanska cerkev v Nemčiji.

Grad, samostan, cerkev in okoliške stavbe so izjemno dobro ohranjeni in so mojstrovine romanske arhitekture.[5] Posledično in zaradi njihovega zgodovinskega pomena so bile stavbe leta 1994 vpisane na Unescov seznam svetovne dediščine.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Nekdanja samostanska cerkev svetega Servacija v Quedlinburgu, sedaj luteranska cerkev

Samostan Quedlinburg jena grajskem hribu Quedlinburg leta 936ustanovil kralj Oton I. Veliki, na zahtevo svoje matere kraljice Matilde, kasneje kanonizirane kot sveta Matilda, v čast njenega pokojnega moža, Otonovega očeta, kralja Henrika Ptičarja in kot njegov spomenik. Henrik je bil tukaj pokopan, tako kot Matilda.[6][7]

"Kaiserlich freie weltliche Reichsstift Quedlinburg" ("Svobodna posvetna cesarska opatija Quedlinburg"), kot je bil njen polni slog do njene razpustitve leta 1802, je sestavljala lastniška cerkev cesarske družine, ki ji je bil priključen kolegij posvetnih kanonistkv (Stiftsdamen), skupnost neporočenih hčera visokega plemstva in vladarskih hiš, ki so šle v samostan a niso postale nune.[8] Največje in najvidnejše ustanove te vrste so bile Essenski samostan, samostan Gandersheim, samostan Gernrode, Kölnski samostan in samostan v Herfordu, v slednjem je mlado kraljico Matildo vzgojila babica, opatinja.[9] S prizadevanji kraljice Matilde je samostan Quedlinburg postal eno izmed šolskih središč zahodne Evrope.[9]

Zahvaljujoč svojim cesarskim povezavam je nova fundacija pritegnila bogate donacije in je kmalu postala bogata in uspešna skupnost. Cerkveno je bil samostan izvzet iz jurisdikcije pristojne škofije, škofa iz Halberstadta in ni bil podvržen nobenemu nadrejenemu, razen papežu. Škofje iz Halberstadta so bili ves čas vpleteni v spor z opatinjami, saj so trdile, da imajo duhovno jurisdikcijo nad opatijo na podlagi podrejenosti žensk moškim.

Opatinja je imela, kot vodja cesarskega samostana, sedež in glas v cesarskem zboru. Sedela je na klopi prelatov Porenja cerkvene klopi kolegija vladajočih knezov.[10]

Med reformacijo je samostan postal protestantski pod opatinjo Ano II. (grofico Stolberg). V času nemške mediatizacije leta 1802 in 1803 je bil cesarski samostan sekulariziran, njegovo ozemlje, posesti in podložnike pa je prevzelo kraljestvo Prusija kot kneževina Quedlinburg. Med letoma 1807 in 1813 je pripadal kratkotrajni francoski marionetni državi Kraljevini Vestfaliji.

Donacije

[uredi | uredi kodo]

Ozemlja

[uredi | uredi kodo]
Ozemlja samostana Quedlinburg okoli 1750

V prvih desetletjih po ustanovitvi je bila skupnost nagrajena s številnimi zemljiškimi darovi, zlasti od cesarske družine. Njihove so bile tudi vse poznejše posesti (tj. prej neobdelana zemlja) v neposredni bližini, poleg tega pa so pridobili veliko bolj oddaljene posesti, kot je 170 kilometrov oddaljeni Soltau, ki ga je leta 936 podaril Oton I.

Med drugim premoženjem je imel samostan tudi naslednje:

  • Cerkev svetega Mihaela ob jami Volkmarskeller (blizu Blankenburga na Harzu) je leta 956 podaril Oton I. (kasneje jo je opatinja Beatrix II. zamenjala za samostan Michaelstein)
  • Leta 974 je bila pridobljena krajina Duderstadt v jugovzhodni Spodnji Saški, ki jo je samostan posedoval 262 let. Vas Breitenfeld bei Duderstadt je pripadala samostanu do razpustitve. [11]
  • 3. julija 993 je cesar Oton III. izvršil darilo, s katerim je podelil lastništvo Potsdama, o katerem je to prvi dokumentarni zapis. Dejanje označuje prelomnico v boju za pridobitev ozemlja vzhodno od Labe, od koder je vzhodno frankovsko gospostvo zavrnilo slovanski upor leta 983.
  • Leta 999 je provinca Gera prišla v roke samostana. Leta 1209 je opatinja imenovala upravitelja Weida za upravljavca ozemlja.
  • Darovi cesarja Otona I.: leta 936 25 posestev; leta 937 dve posesti; leta 944 eno posestvo; leta 946 dve posesti; leta 954 eno posestvo; leta 956 11 posestev in leta 961 sedem posestev.
  • Darila cesarja Otona II.: leta 974 in leta 979 eno posestvo; leta 985 pet posestev.
  • Darila cesarja Otona III.: leta 992 tri posesti; leta 993 dve posesti; leta 995 štiri posesti; leta 999 eno posestvo.
  • Kasnejše pridobitve so obsegale več kot 150 posestev. [12]

Zakladnica

[uredi | uredi kodo]

Samostan je dobil tudi številne darove dragocenih knjig, rokopisov in liturgičnih predmetov, ki so bili shranjeni v zakladnici. Nemška komisija za UNESCO opisuje zaklad kot »najbolj dragocen srednjeveški cerkveni zaklad« poleg Aachna in Halberstadta.[13]

Ob koncu druge svetovne vojne je nekaj najbolj dragocenih predmetov ukradel ameriški vojak Joe Tom Meador, vključno z relikviarijem svetega Servacija, iz časa Karla Plešastega; Samuhelov Evangeliarij iz 9. stoletja (Samuhel Evangeliar), tiskan Evangeliarij svetega Wiperta (Evangelistar aus St Wiperti) iz leta 1513 in liturgični slonokoščen glavnik. Ukradeni predmeti so se ponovno pojavili leta 1987 in bili po številnih sodnih postopkih leta 1993 vrnjeni cerkvi.

Najslavnejši iluminirani rokopis, povezan z mestom, fragment Quedlinburg Itala iz 5. stoletja, ki je bil nekoč v cerkvi, je bil premaknjen v muzej v Berlinu in ni bil ukraden. Fragment Quedlinburg Itala (Berlin, Staatsbibliothek Preussischer Kulturbesitz, Cod. theol. lat. fol. 485) je fragment šestih listov iz velikega iluminiranega rokopisa iz 5. stoletja starolatinskega prevoda Itala delov Prve Samuelove knjige Stare zaveze. Verjetno so ga izdelali v Rimu v letih 420 ali 430. Je najstarejši ohranjeni ilustrirani svetopisemski rokopis in je od leta 1875 do 1876 v Berlinski državni knjižnici. Strani so velike približno 305 x 205 mm.

Fragmente so našli od leta 1865 dalje (dva leta 1865, dva leta 1867, enega leta 1887) in jih ponovno uporabili v vezavah različnih knjig, ki so bile vezane v 17. stoletju v mestu Quedlinburg, kjer je bil velik cesarski samostan, kjer je rokopis verjetno preživel velik del svojega življenja.

  • Quedlinburg Itala 1 Kralji poglavje 15
    Quedlinburg Itala 1 Kralji poglavje 15
  • ++Quedlinburg Itala fragment ilustracije besedila poglavja 15 prve Samuelove knjige
    ++Quedlinburg Itala fragment ilustracije besedila poglavja 15 prve Samuelove knjige

Anali

[uredi | uredi kodo]

Samostan je znan tudi kot dom Quedlinburških analov (latinsko Saxonicae Annales Quedlinburgenses, nemško Quedlinburger Annalen)), ki se je začela leta 1008 in končala leta 1030 v samostanu, zelo verjetno pa jih je napisala pisateljica.

Quedlinburg je bil glede na njegove povezave s cesarsko družino in bližino Magdeburga, cesarskega središča, zelo primeren za zbiranje informacij o aktualnih političnih zadevah. Anali se večinoma ukvarjajo z zgodovino Svetega rimskega cesarstva.[14]

Cerkvena stavba

[uredi | uredi kodo]
Unescova svetovna dediščina
Uradno imeCollegiate Church of St. Servatius
DelCollegiate Church, Castle, and Old Town of Quedlinburg
cesta romanike
KriterijKulturni: iv
Referenca515
Vpis1994 (18 zasedanje)

Samostanska cerkev se včasih v nemščini imenuje Quedlinburger Dom (stolnica v Quedlinburgu), čeprav nikoli ni bil sedež škofa. Posvečena je svetemu Servaciju iz Tongerena in svetemu Denisu in je pomembna romanska stavba.

Zgodovina stavbe

[uredi | uredi kodo]

Gradnja triladijske bazilike na ostankih treh predhodnic se je začela pred letom 997 in končala leta 1021. Neposredna predhodnica, v kateri je bil Henrik I. prvotno pokopan leta 936 pred glavnim oltarjem, je bila majhna triladijska cerkev z ozkima stranskima ladjama. Leta 961 so ostanke svetega Servacija pripeljali iz Maastrichta v Quedlinburg.[15]

Bazilika je bila posvečena leta 997. Požar leta 1070 je povzročil hudo škodo. Stavba je bila obnovljena v prvotni obliki, in ponovno posvečena leta 1129 v navzočnosti Lotarja III. Cerkev vsebuje arhitekturno posebnost, znano kot niedersächsischer Stützenwechsel (spodnjesaško menjavanje slopov in stebrov).

Kasnejše spremembe so vključevale nov kor (okoli 1320), južno steno transepta (1571) in južno steno ladje (1708).

V letih 1863–82 so bila opravljena pomembna obnovitvena dela. Zahodni stolpi so bili obnovljeni. V tem času je bila dodana tudi prižnica, kripta pa je dobila novo pročelje. Leta 1936–9 je bil kor spremenjen, da bi bil bolj primeren kot nacistično svetišče. Gotska stavba je bila notranje vrnjena v romanski slog. Cerkev je bila ponovno posvečena leta 1945; obnovitvena dela na nekaterih delih cerkve potekajo vse do danes.

Danes

[uredi | uredi kodo]

Uporablja jo luteranska evangeličanska cerkev v Nemčiji.

Od leta 1994 je cerkev na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Je tudi določena postaja na turistični poti Romanska cesta.

Grobnice

[uredi | uredi kodo]
Heinrich Himmler in drugi visoki uslužbenci SS v kripti, 2. julij 1938

Henrik Ptičar, nemški kralj in njegova žena Matilda sta pokopana v kripti cerkve. Pod nacisti je Heinrich Himmler, SS raichsführer, večkrat prišel v Quedlinburg, da je imel v kripti slovesnost ob obletnici kraljeve smrti 2. julija. Začelo se je leta 1936, 1000 let po Henrikovi smrti. Himmler ga je imel za »prvega nemškega kralja« in njegovo grobnico razglasil za mesto romanja za Nemce. Leta 1937 so bili kraljevi ostanki ponovno spravljeni v nov sarkofag. [16]

Druge grobnice:

  • Adelaide I., opatinja, princesa iz Otonske dinastije
  • Beatrice I. Frankonska, opatinja, hči cesarja hči cesarja Henrika III.
  • Adelaide II. Salijska, opatinja, hči cesarja Henrika III.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Hans-Erich Weirauch: Die Güterpolitik des Stiftes Quedlinburg im Mittelalter. In: Sachsen und Anhalt, 13; (Magdeburg 1937) p117–181.
  2. ↑ Hans-Erich Weirauch: Der Grundbesitz des Stiftes Quedlinburg im Mittelalter. In: Sachsen und Anhalt, 14; (Magdeburg 1938); p203–295.
  3. ↑ Jan Gerchow (Hrsg.): Essen und die sächsischen Frauenstifte im Frühmittelalter. Essener Forschungen zum Frauenstift 2; (Essen, 2003).
  4. ↑ The "Later Life" of Queen Mathilda Page 99
  5. ↑ »Collegiate Church, Castle and Old Town of Quedlinburg«. UNESCO World Heritage Centre. United Nations Educational, Scientific, and Cultural Organization. Pridobljeno 25. junija 2022.
  6. ↑ The "Later Life" of Queen Mathilda Page 126
  7. ↑ Vgl. die Aufstellung bei Manfred Mehl: Die Münzen des Stiftes Quedlinburg. Hamburg 2006, S. 42–49.
  8. ↑ The term "secular" ("weltlich") refers to the fact that they took no formal religious vows and were bound to no monastic order. In the Middle Ages and the early modern period these Frauenstifte were important facilities for the care of unmarried and widowed noblewomen. The Stiftsdamen or "canonesses" were often learned, and skilled at artistic works.
  9. ↑ 9,0 9,1 Sanctity and Power: The Dual Pursuit of Early Medieval Women, Suzanne F. Wemple, Becoming Visible: Women in European History, ed. Renate Bridenthal, Claudia Koonz and Susan Stuard, (Houghton Mifflin Company, 1987), 139.
  10. ↑ G. Benecke, Society and Politics in Germany, 1500-1750, Routledge & Kegan Paul and University of Toronto Press, London, Toronto and Buffalo, 1974, Appendix III.
  11. ↑ cf. the deeds of grant in the digitised municipal archive of Duderstadt at: »Archived copy«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. oktobra 2007. Pridobljeno 21. oktobra 2007.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: arhivirana kopija kot naslov (povezava)
  12. ↑ cf. the presentation by Manfred Mehl: Die Münzen des Stiftes Quedlinburg. Hamburg, 2006, pp. 42-49.
  13. ↑ »Quedlinburg(German)«. Deutsche UNESCO-Kommission. Pridobljeno 23. maja 2016.
  14. ↑ Warner, David A., ur. (2001). Ottonian Germany: The Chronicon of Thietmar of Merseburg. Manchester: Manchester University Press. str. 43. ISBN 0-7190-4926-1.
  15. ↑ Antz, Christian, ur. (2001). Strasse der Romanik (v nemščini). Verlag Janos Stekovics. ISBN 3-929330-89-X.
  16. ↑ Janssen, Karl-Heinz (19. oktober 2000). »Himmlers Heinrich(German)« (PDF). Die Zeit. Pridobljeno 24. maja 2016.
  • Gerchow, Jan (ed.), 2003: Essen und die sächsischen Frauenstifte im Frühmittelalter. Essener Forschungen zum Frauenstift 2. Essen.
  • Giese, Martina (ed.), 2004: Die Annales Quedlinburgenses. Hanover: Monumenta Germaniae Historica, Scriptores Rerum Germanicarum In Usum Scholarum Separatim Editi, vol. 72.
  • Heydenreuter, Reinhard, 1993: Kunstraub. Die Geschichte des Quedlinburger Stiftsschatzes. Munich.
  • Honan, William H., 1997: Treasure Hunt. A New York Times Reporter Tracks the Quedlinburg Hoard. New York.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Kremer, Marita, 1924. Die Personal- und Amtsdaten der Äbtissinen des Stifts Quedlinburg bis zum Jahre 1574. Leipzig (= Phil. Diss. Univ. Leipzig 1924).
  • Wilberg, Max, 1906, repr. 1987. Regententabellen: Eine Zusammenstellung der Herrscher von Ländern aller Erdteile bis zum Beginn des 20. Jahrhunderts. Original edition Frankfurt/Oder, reproduced in facsimile by Transpress VEB Verlag für Vehrkehrswesen, Berlin. ISBN 3-344-00094-2

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Samostan Quedlinburg.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Samostan_Quedlinburg&oldid=6277512«