Pojdi na vsebino

Sandakšatru

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Sandakšatru
Kralj Kimercev
Vladanje640-okoli 630. let pr. n. št.
PredhodnikDugdami
Naslednikpo porazu Kimercev v vojni s Skiti in Lidijci je bil položaj ukinjen
Rojstvodatum neznan
Smrtdatum neznan
Vladarska rodbinaDugdamska dinastija
Religijaskitska religija (?)

Sandakšatru (akadsko 𒁹𒊓𒀭𒁖𒆳𒊒, Sandakšatru, novoasirsko 𒁹𒊓𒀭𒁖𒆳𒊒, Sandakšatru) ali Sandakuru[1] je bil zadnji znani kralj Kimercev, ki je vladal v 7. stoletju pr. n. št.

Zgodovinsko ozadje

[uredi | uredi kodo]
Asirski relief, ki prikazuje kimerske konjenike

V 8. in 7. stoletju pr. n. št. je obsežno gibanje nomadov iz evrazijskih step pripeljalo Skite v jugozahodno Azijo. Po Herodotu se je to gibanje začelo, ko so se Masageti[2] ali Isedoni[3] selili proti zahodu in prisilili Skite selitev na zahod čez reko Araks (Donava)[4] v Kaspijsko stepo, [3][2] od koder so se razselili Kimerci.[4]

Grško-rimska trditev, da so se Kimerci preko prelazov v Visokem Kavkazu preselili v zahodno Azijo pod pritiskom Skitov, ni dokazana in je časovno neskladna. Kimerci so v zahodni Aziji ostali dejavni večji del 7. stoletja pr. n. št.[5][3]

Vladanje

[uredi | uredi kodo]

Okoli leta 680 pr. n. št. so se Kimerci razdelili v dve skupini. Večina se je preselila na zahod v Anatolijo, medtem ko je manjša skupina ostala na vzhodu, na območju blizu Manejskega kraljestva in se kasneje preselila v Medijo.[6]

Sandakšatru je bil sin svojega predhodnika, kimerskega kralja Dugdamija, ki je z zahodno skupino Kimercev napadel in opustošil Frigijo in Lidijo, katere kralj Gig je med invazijo umrl. Dugdami se je večkrat spopadel tudi z Novoasirskim cesarstvom, ki je bilo takrat velesila v zahodni Aziji. Dugdami je leta 640 pr. n. št. umrl zaradi bolezni. Nasledil ga je Sandakšatru kot kralj zahodne kimerske horde.[7][8] Novi kralj je poskušal nadaljevati Dugdamijeve napade na Asirijo, vendar mu je spodletelo, tako kot njegovemu očetu.[9]

Likijski vojščaki na bojnem vozu
Tračanski konjenik, ki mu sledi pešak

Napadi na Lidijo

[uredi | uredi kodo]

Zahodni Kimerci so se skupaj s tračanskimi Treri, ki so v Anatolijo prišli preko Bosporja, do poznega 7. stoletja pr. n. št. selili po Anatoliji.[10][3] Leta 637 pr. n. št. so Sandakšatrovi Kimerci sodelovali v drugem napadu na Lidijo, ki so ga tokrat vodili Treri pod njihovim kraljem Kobosom in v zavezništvu z Likijci.[7] Med to invazijo v sedmem letu vladavine Gigovega sina Ardisa so bili Lidijci znova poraženi in že drugič izgubili svojo prestolnico Sarde, razen citadele. Ardis je bil v napadu morda ubit.[11] V drugem napadu Kimercev na Lidijo je bil morda ubit tudi Ardisov sin in naslednik Sadiat.[11]

Končni poraz Kimercev

[uredi | uredi kodo]

Po Dugdamijevi smrti je moč Kimercev hitro upadla. Kmalu po njihovih napadih na Lidijo so z asirsko odobritvijo[12] in v zavezništvu z Lidijci[13] v Anatolijo vdrli asirski zavezniki Skiti pod vodstvom svojega kralja Madija. Skiti so pregnali Trere iz Anatolije in premagali Kimerce, tako da niso več ogrožali Novoasirskega cesarstva. Skiti so po zmagah razširili svojo oblast v osrednjo Anatolijo,[14] dokler jih niso v 600. letih pr. n. št. pregnali Medijci iz zahodne Azije.[7][8] Kimerce so dokončno porazile Madijeve sile.

Strabon prav zanj trdi, da je dokončno porazil Kimerce in pregnal Trere iz Anatolije. Herodot iz Halikarnasa in Polijan v nasprotju z njim trdita, da je to opravil Gigov pravnuk Aliat II. Lidijski.[9][15][3]

Posledice

[uredi | uredi kodo]
Lidijski konjeniki

Kimerci so po dokončnem porazu verjetno ostali v Kapadokiji.[8] Armensko ime Kapadokije, Gamirk, je morda izpeljano iz imena Kimercev.[16] Skupina Kimercev je morda nekaj časa obstajala tudi v Troadi,[16] dokler jih ni dokončno premagal Aliat II. Lidijski.[17] Ostanke Kimercev so sčasoma asimilirali prebivalci Anatolije, [3] dokler niso povsem izginili iz zgodovine.[8]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Sandak-šatru [CIMMERIAN RULER, SON OF TUGDAMMI] (RN)«. Open Richly Annotated Cuneiform Corpus. University of Pennsylvania. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. julija 2022. Pridobljeno 29. julija 2024.
  2. ↑ 2,0 2,1 Olbrycht, Marek Jan (2000). »Remarks on the Presence of Iranian Peoples in Europe and Their Asiatic Relations«. V Pstrusińska, Jadwiga; Fear, Andrew (ur.). Collectanea Celto-Asiatica Cracoviensia. Kraków: Księgarnia Akademicka. str. 101–104. ISBN 978-8-371-88337-8.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 3,5 Olbrycht, Marek Jan (2000). »The Cimmerian Problem Re-Examined: the Evidence of the Classical Sources«. V Pstrusińska, Jadwiga; Fear, Andrew (ur.). Collectanea Celto-Asiatica Cracoviensia. Kraków: Księgarnia Akademicka. ISBN 978-8-371-88337-8.
  4. ↑ 4,0 4,1 Sulimirski & Taylor 1991, str. 553.
  5. ↑ Diakonoff 1985, str. 93.
  6. ↑ Ivantchik 1993, str. 57-94.
  7. ↑ 7,0 7,1 7,2 Spalinger, Anthony J. (1978). »The Date of the Death of Gyges and Its Historical Implications«. Journal of the American Oriental Society. 98 (4): 400–409. doi:10.2307/599752. JSTOR 599752. Pridobljeno 25. oktobra 2021.
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 8,3 Tokhtas’ev 1991.
  9. ↑ 9,0 9,1 Ivantchik 1993, str. 95-125.
  10. ↑ Diakonoff 1985, str. 89-109.
  11. ↑ 11,0 11,1 Dale, Alexander (2015). »WALWET and KUKALIM: Lydian coin legends, dynastic succession, and the chronology of Mermnad kings«. Kadmos. 54: 151–166. doi:10.1515/kadmos-2015-0008. S2CID 165043567. Pridobljeno 10. novembra 2021.
  12. ↑ Grousset, René (1970). The Empire of the Steppes. Rutgers University Press]. str. 9. ISBN 0-8135-1304-9.
  13. ↑ Diakonoff 1985, str. 126.
  14. ↑ Phillips, E. D. (1972). »The Scythian Domination in Western Asia: Its Record in History, Scripture and Archaeology«. World Archaeology. 4 (2): 129–138. doi:10.1080/00438243.1972.9979527. JSTOR 123971. Pridobljeno 5. novembra 2021.
  15. ↑ Ivantchik 2006, str. 151.
  16. ↑ 16,0 16,1 Sulimirski & Taylor 1991, str. 559.
  17. ↑ Leloux, Kevin (2018). La Lydie d'Alyatte et Crésus: Un royaume à la croisée des cités grecques et des monarchies orientales. Recherches sur son organisation interne et sa politique extérieure (PDF) (PhD). Zv. 1. University of Liège. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 9. oktobra 2022. Pridobljeno 5. decembra 2021.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Diakonoff, I. M. (1985). »Media«. V Gershevitch, Ilya (ur.). The Cambridge History of Iran. Zv. 2. Cambridge: Cambridge University Press. str. 36–148. ISBN 978-0-521-20091-2.
  • Ivantchik, Askold (1993). Les Cimmériens au Proche-Orient [The Cimmerians in the Near East] (PDF) (v francoščini). Fribourg, Switzerland; Göttingen, Germany: Editions Universitaires (Switzerland); Vandenhoeck & Ruprecht (Germany). ISBN 978-3-727-80876-0.
  • Ivantchik, Askold (2006). Aruz, Joan; Farkas, Ann; Fino, Elisabetta Valtz (ur.). The Golden Deer of Eurasia: Perspectives on the Steppe Nomads of the Ancient World. New Haven, Connecticut, United States; New York City, United States; London, United Kingdom: The Metropolitan Museum of Art; Yale University Press. str. 146-153. ISBN 978-1-588-39205-3.
  • Sulimirski, Tadeusz; Taylor, T. F. (1991). »The Scythians«. V Boardman, John; Edwards, I. E. S.; Hammond, N. G. L.; Sollberger, E.; Walker, C. B. F. (ur.). The Cambridge Ancient History. Zv. 3. Cambridge: Cambridge University Press. str. 547–590. ISBN 978-1-139-05429-4.
  • Tokhtas’ev, Sergei R. (1991). »CIMMERIANS«. Encyclopædia Iranica. Pridobljeno 13. novembra 2021.
Sandakšatru
Dugdamska dinastija
Rojen: datum neznan Umrl: 640 pr. n. št.
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Dugdami 		Kralj Kimercev
640 pr. n. št.-630. leta pr. n. št. 		Naslednik: 
Položaj ukinjen
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Sandakšatru&oldid=6286938«