Senešal
Beseda senešal (/ˈsɛnəʃəl/) ima lahko več različnih pomenov, od katerih vsi odražajo določene vrste nadzora ali upravljanja v zgodovinskem kontekstu. Najpogosteje je bil senešal višji položaj, zapolnjen z imenovanjem na dvoru v kraljevem, vojvodskem ali plemiškem gospodinjstvu v srednjem veku in zgodnjem novem veku – zgodovinsko oskrbnik ali majordom srednjeveške velike hiše.[1][2] V srednjeveškem kraljevem gospodinjstvu je bil senešal zadolžen za gospodinjske ureditve in upravljanje služabnikov,[3] kar je zlasti v srednjem veku pomenilo, da je senešal lahko nadzoroval na stotine delavcev, služabnikov in z njimi povezanih obveznosti ter imel veliko razmerje moči v skupnosti, v času, ko je velik del lokalnega gospodarstva pogosto temeljil na bogastvu in odgovornostih takšnega gospodinjstva.
Drugi pomen je bolj specifičen in zadeva poznosrednjeveški in zgodnji moderni narod Francije, kjer je bil senešal (francosko sénéchal) tudi kraljevi uradnik, zadolžen za pravosodje in nadzor nad upravo nekaterih južnih provinc, imenovanih senešaltije, ki je imel vlogo, enako vlogi severnofrancoskega sodnega izvršitelja (bailli).
V Združenem kraljestvu je sodobni pomen senešal predvsem cerkveni izraz, ki se nanaša na uradnika stolnice.[4]
Izvor
[uredi | uredi kodo]Srednjeveški latinski discifer (nosilec posode) je bil častnik v gospodinjstvu poznejših anglosaških kraljev, zgodovinarji pa ga včasih prevajajo kot senešal, čeprav se ta izraz v Angliji pred normanskim osvajanjem ni uporabljal.[5][6]
Izraz, ki je bil prvič izpričan v letih 1350–1400,[7] je bil izposojen iz anglo-normanskega seneschal (steward), iz stare nizozemščine *siniscalc (»starejši zadrževalec«) (izpričano v latinščini siniscalcus (692 n. št.), starovisokonemški senescalh), a sestavljenka iz *sini- (prim. gotsko sineigs »star«, sinista »najstarejši«) in scalc »služabnik«, nazadnje calque poznolatinskega senior scholaris »višji stražar«.
Scholae v poznem Rimskem cesarstvu so se nanašale na cesarsko gardo, razdeljeno na starejše (seniores) in mlajše (juniores) enote. Kapitan garde je bil znan kot comes scholarum.[8] Ko so germanska plemena prevzela cesarstvo, so bile scholae združene ali zamenjane z nemško kraljevo bojno četo (prim. vulgarno latinsko *dructis, OHG truht, staroangleško dryht), katere člani so imeli tudi dolžnosti v gospodinjstvu svojega gospoda kot kraljevo spremstvo.[9] Kraljev glavni vojskovodja in spremljevalec (prim. staro saško druhting, OHG truhting, truhtigomo OE dryhtguma, dryhtealdor), od 5. stoletja dalje, je osebno spremljal kralja, kot je posebej navedeno v Codex Theodosianus iz leta 413 (Cod. Theod. VI. 13. 1; znan kot comes scholae).[10] Vojna četa, ki je bila nekoč sedeča, je najprej postala kraljeva kraljeva hiša, nato pa njegovi veliki državni uradniki, in v obeh primerih je senešal sinonim za oskrbnika.
V Franciji
[uredi | uredi kodo]V poznem srednjem veku in zgodnjem novem veku v Franciji je bil senešal prvotno kraljevi oskrbnik, ki je nadziral celotno državo, vendar se je razvil v agenta krone, zadolženega za upravljanje senešaltije (francosko sénéchaussée), enega od okrožij kronskih dežel v Languedocu in Normandija. Hallam trdi, da so prvi senešali, ki so vladali na ta način, to storili z ediktom iz leta 1190 Filipa II.. Senešali so bili tudi glavni sodniki kraljevih sodišč na svojih območjih.
Enakovredno mesto v večini severne Francije je bil sodni izvršitelj (bailli), ki je nadziral sodnega izvršitelja (bailliage).
- William de Gometz je bil francoski senešal c. 1000 AD.[11]
- Osbern Stevard je bil senešal dveh normandijskih vojvod.
Pod vladarji Anglije
- Bertram de Criol, takratni član kraljevega sveta, lord nadzornik pristanišč Cinque, nadzornik gradu Dover in oskrbnik canterburyjske nadškofije ter kmalu postal nadzornik londonskega Towra, se imenuje *"our Seneschal" v pismih kralja Henrika III. decembra 1239.[12]
- Sir William Felton, angleški vitez, je bil leta 1360 imenovan za senešala Poitouja.[13]
- Sir Thomas Felton, angleški vitez, je bil leta 1362 imenovan za senešala Akvitanije in leta 1372 za senešala Bordeauxa.[14]
- Sir John Chandos, angleški vitez, je bil leta 1369 imenovan za senešala Poitouja.[15]
V anglosaški Angliji
[uredi | uredi kodo]V anglosaški Angliji so bili nosilci posode (v srednjeveški latinščini discifer ali dapifer) plemiči, ki so služili na kraljevih pojedinah. Izraz zgodovinarji pogosto prevajajo kot seneschal.[16][17]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Oxford University Press: Seneschal
- ↑ Encyclopaedia Perthensis; or Universal Dictionary of the Arts Volume 20 (1816), p. 437
- ↑ The Free Dictionary: Seneschal.
- ↑ "seneschal" Via the Free Dictionary. Collins English Dictionary – Complete and Unabridged, 12th Edition 2014 HarperCollins Publishers
- ↑ Williams, Ann (1982). »Princeps Merciorum Gentis:the Family, Career and Connections of Ælfhere, Ealdorman of Mercia«. Anglo-Saxon England. 10: 148 n. 29. doi:10.1017/S0263675100003240. ISSN 0263-6751.
- ↑ Gautier, Alban (2017). »Butlers and dish-bearers in Anglo-Saxon courts: household officers at the royal table« (PDF). Historical Research: 7.
- ↑ »Seneschal definition & meaning«. merriam-webster.com.
- ↑ Leo Wiener, Commentary to the Germanic Laws and Mediaeval Documents (Harvard UP, 1915; reprint Union, NJ: Lawbook Exchange, 1999), 33-4.
- ↑ D. H. Green, Language and history in the early Germanic world (Cambridge: Cambridge UP, 1998), 110-2.
- ↑ Wiener, 34.
- ↑ 1.
- ↑ T. Stapleton (ed.), De Antiquis Legibus Liber. Cronica Maiorum et Vicecomitum Londiniarum, Camden Society, Series I no. 34 (London 1846), Appendix, pp. 237-38.
- ↑ Fotheringham, James Gainsborough (1889). Stephen, Leslie (ur.). Dictionary of National Biography (v angleščini). Zv. 18. London: Smith, Elder & Co. str. 311. . V
- ↑ Fotheringham, James Gainsborough (1889). Stephen, Leslie (ur.). Dictionary of National Biography (v angleščini). Zv. 18. London: Smith, Elder & Co. str. 309–310. . V
- ↑ Lee, Sidney (1887). Stephen, Leslie (ur.). Dictionary of National Biography (v angleščini). Zv. 10. London: Smith, Elder & Co. str. 43. . V
- ↑ Williams, Ann (1982). »Princeps Merciorum Gentis: the Family, Career and Connections of Ælfhere, Ealdorman of Mercia«. Anglo-Saxon England. 10: 148 and n. 29. doi:10.1017/S0263675100003240. ISSN 0263-6751.
- ↑ Keynes, Simon (2014). »Thegn«. V Lapidge, Michael; Blair, John; Keynes, Simon; Scragg, Donald (ur.). The Wiley Blackwell Encyclopedia of Anglo-Saxon England (2. izd.). Chichester, West Sussex: Wiley Blackwell. str. 460. ISBN 978-0-470-65632-7.