Pojdi na vsebino

Sirij

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Sirij
Sirij se nahaja v 100x100
Sirij
Lega Sirija (obkroženo).
Opazovalni podatki
Epoha J2000.0      Enakonočje ICRS
Ozvezdje Veliki pes
Sirius
Rektascenzija 06h 45m 08,91728s[1]
Deklinacija −16° 42′ 58,0171″[1]
Navidezni sij (V) −1,46[2]
A
Rektascenzija 06h 45m 08,917s[3]
Deklinacija −16° 42′ 58,02″[3]
Navidezni sij (V) −1,47[4]
B
Rektascenzija 06h 45m 09,0s[5]
Deklinacija −16° 43′ 06″[5]
Navidezni sij (V) 8,44[4]
Značilnosti
Sirius A
Evolucijska stopnja Glavni niz
Spektralni razred A0mA1 Va[6]
U−B Barvni indeks −0,05[2]
B−V Barvni indeks +0,00[2]
Sirius B
Evolucijska stopnja Bela pritlikavka
Spektralni razred DA2[4]
U−B Barvni indeks −1,04[7]
B−V Barvni indeks −0,03[7]
Astrometrija
Radialna hitrost (Rv)−5,50[8] km/s
Lastno gibanje (μ)RA: −546,01[1] mas/l
Dec.: −1223,07[1] mas/l
Paralaksa (π)379,21 ± 1,58[1] mas
Oddaljenost8.6 ± 0.04 sv. l.
(2.64 ± 0.01 pc)
Sirius A
Absolutni izsev (MV)+1,42[9]
Sirius B
Absolutni izsev (MV)+11,18[7]
Orbita[10]
Primarnaα Canis Majoris A
Spremljevalkaα Canis Majoris B
Perioda (P)50,1284 ± 0,0043 l
Glavna polos (a)7,4957 ± 0,0025″
Izsrednost tira (e)0,59142 ± 0,00037
Naklon tira (i)136,336 ± 0,040°
Dolžina vozla (Ω)45,400 ± 0,071°
Epoha periastrona (T)1994,5715 ± 0,0058
Argument periastrona (ω)
(sekundarni)		149,161 ± 0,075°
Podrobnosti
Sirius A
Masa2,063 ± 0,023[10] M☉
Polmer1,711[11] R☉
Izsev25,4[11] L☉
Površinska težnost (log g)4,33[12] cgs
Temperatura9.940[12] K
Kovinskost [Fe/H]0,50[13] dex
Vrtenje16 km/s[14]
Starost237–247[10] Ma
Sirius B
Masa1,018 ± 0,011[10] M☉
Polmer0,0084 ± 3%[15] R☉
Izsev0,056[16] L☉
Površinska težnost (log g)8,57[15] cgs
Temperatura25.000 ± 200[11] K
Starost228+10
−8[10] Ma
Druge oznake
Dog Star, Aschere, Canicula, Al Shira, Sothis,[17] Alhabor,[18] Mrgavyadha, Lubdhaka,[19] Tenrōsei,[20] α Canis Majoris (α CMa), 9 Canis Majoris (9 CMa), HD 48915, HR 2491, BD−16°1591, GJ 244, LHS 219, ADS 5423, LTT 2638, HIP 32349[21]
Sirius B: EGGR 49, WD 0642-166, GCTP 1577.00[22]
Sklici na podatkovne baze
SIMBADThe system
[1]
[2]
Slika Sirija A in Sirija B, posneta s HST A – večja, B – manjši bela pritlikavka (Slika: NASA)

Sirij (α CMa / α Canis Majoris / Alpha Canis Majoris) je najsvetlejša zvezda na nočnem nebu. Njegovo ime je izpeljano iz grške besede Σείριος (v latinici: Seirios), kar pomeni sijoč ali žgoč. Zvezda ima oznako α Canis Majoris, kar je latinizirano v Alpha Canis Majoris in okrajšano v α CMa ali Alpha CMa. Z navideznim sijem -1,46 je Sirij skoraj dvakrat toliko svetel kot Kanop, naslednja najsvetlejša zvezda. Sirij je binarna zvezda, ki jo sestavlja zvezda glavnega niza spektralnega tipa A0 ali A1, imenovana Sirij A in spremljevalka, medla bela pritlikavka spektralnega tipa DA2, imenovana Sirij B. Razdalja med obema variira med 8,2 in 31,5 astronomskih enot medtem ko orbitirata vsakih 50 let.[23]

Sirij izgleda svetlo zaradi svojega neločljivega izseva in bližine Osončju. Na razdalji 2,64 parska (8,6 svetlobnih let) je sistem Sirija eden od Zemlji najbližjih sosedov. Sirij se postopoma približuje Osončju in pričakuje se, da se bo rahlo povečal v svetlosti v naslednjih 60.0000 letih ter dosegel magnitudo -1,68. Po naključju bo Sirij približno v istem času, okrog leta 66.270, zavil kot južna polarna zvezda. Tega leta bo Sirij prišel v okvir 1,6 stopinje od južnega nebesnega pola. To je zaradi precesije enakonočij in pravilnega gibanja Sirija, ki se giba počasi v smeri jug-jugozahod in bo viden samo z južne poloble.[24] Po tem času se bo njegova razdalja začela povečevati in postal bo bolj medel, toda še vedno bo za približno 210.000 let najsvetlejša zvezda na Zemljine nočnem nebu, po tem pa bo postala najsvetlejša zvezda Vega, še ena zvezda tipa A, ki je neločljivo bolj žareča od Sirija.[25]

Sirij A je približno dvakrat toliko masiven kot Sonce (Sončeva masa) in ima absolutni izsev +1,43. Je okrog 25-krat bolj žareč od Sonca,[11] vendar ima bistveno nižji sijaj od drugih svetlih zvezd kot so Kanop, Betelgeza ali Rigel. Sistem je star med 200 in 300 mio. let.[11] Prvotno sta ga sestavljali dve svetli modrikasti zvezdi. Prvotno masivnejša izmed njiju, Sirij B, je porabil svoje vodikovo gorivo in je postal rdeča orjakinja, nato pa je izgubil svoje zunanje plasti in se je pred okrog 120 mio. leti sesul v svoje trenutno stanje kot bela pritlikavka.[11]

Sirij je pogovorno znan kot "Pasja zvezda", kar odraža njegovo pomembnost v svojem ozvezdju, Canis Major (Veliki pes).[17] Sončevo vzpenjanje Sirija je v Starem Egiptu označevalo poplavljanje Nila, za Stare Grke "pasje dneve" poletja, za Polinezijce, večinoma v južni polobli, pa je zvezda označevala zimo in je bila pomembna referenca za navigacijo po Tihem oceanu.

Zgodovina opazovanj

[uredi | uredi kodo]

Sirij se kot najsvetlejša zvezda na nočnem nebu pojavlja v nekaterih najzgodnejših astronomskih zapisih. Izpodriv od ekliptike povzroča, da je zvezdno dvigovanje izjemno pravilno glede na druge zvezde s periodo skoraj natančno 365,25 dneva in je tako konstantno relativno na Sončevo leto. To dvigovanje se pojavi pri Kairu 19. julija (julijanski koledar), s čimer se zgodi tik pred pojavom letnih poplav Nila v antiki.[26] Zaradi nepravilnosti poplav je izjemna natančnost zvezdinega povratka povzročila, da je bila pomembna za stare Egipčane,[26] ki so ga častili kot boginjo Sopdet (starodavnoegipčansko Spdt, "Trikotnik";[a] starogrško Σῶθις}, Sō̂this), garant rodnosti njihove zemlje.[b]

Stari Grki so opazili, da se pojavitev Sirija kot jutranje zvezde napoveduje vroče in suho poletje in bali so se, da bo zvezda povzročila, da se bodo planeti utrudili, ljudje ošibili in ženske postale vzburjene.[28] Zaradi svoje svetlosti se je zdelo, da Sirij miglja bolj v nestabilnih vremenskih razmerah zgodnjega poletja. Za grške opazovalce je to pomenilo, da izžarevanje povzroča škodljiv vpliv. Vsak, ki je trpel zaradi njegovih učinkov naj bi bil "zvezdno-napaden" (ἀστροβόλητος, astrobólētos). V literaturi je bil opisan kot "goreč" ali "žareč".[29] Obdobje po ponovni pojavitvi zvezde je bilo znano kot "pasji dnevi".[30] Prebivalci otoka Kea v Egejskem morju so Siriju in Zevsu ponudili daritve, da bi jim prinesla hladne vetrove in so čakali na ponovno pojavitev zvezde poleti. Če je vzšla čista, naj bi napovedala srečo; če je bila meglena ali medla naj bi napovedala kužne bolezni. Kovanci, pridobljeni z otoka s 3. stoletja pred našim štetjem, upodabljajo pse ali zvezde z izžarevajočimi žarki, kar poudarja pomen Sirija.[29]

Rimljani so praznovali zvezdno lego Sirija okrog 25. aprila tako, da so boginji Robigo žrtvovali psa skupaj s kadilom, vinom in ovco, tako da zvezdino izžarevanje to leto ne bi povzročilo pšenične rje na pšenici.[31]

Svetle zvezde so bile pomembne za antične Polinezijce za navigacijo na Tihem oceanu. Služili so tudi kot znaki zemljepisne širine; deklinacija Sirija se ujema z zemljepisno dolžino arhipelaga Fidži na 17°J in tako prečka neposredno nad otoki vsak siderski dan.[32] Sirij tudi služi kot telo ozvezdja "Velike ptice", imenovanega Manu, s Kanopom na južni konici kril in Prokijonom na severni konici kril, kar razdeljuje polinezijsko nočno nebo na dve polobli.[33] Tako kot je pojavitev Sirija na jutranjem nebu v Grčiji označevala poletje, je za Maore označevala začetek zime in njihovo ime Takurua je opisovalo tako zvezdo kot letni čas. Kulminacijo zimskega solsticija so na Havajih označevali s praznovanjem, znanim kot Ka'ulua, "Kraljica nebes". Zabeleženih je veliko drugih polinezijskih imen, vključno s Tau-ua v Markesaških otokih, Rehua na Novi Zelandiji in Ta'urua-fau-papa "Praznovanjem prvotnega visokega poglavarja" ter Ta'urua-e-hiti-i-te-tara-te-feiai "Praznovanjem tistega, ki se dvigne z molitvami in verskimi obredim v Tahitiju.[34]

Kinematika

[uredi | uredi kodo]

Leta 1717 je Edmond Halley odkril lastno gibanje do takrat predpostavljenih fiksnih zvezd[35] po primerjavi sodobnih astrometričnih meritev s tistimi iz 2. stoletja našega štetja iz Ptolemajevega Almagesta. Opaženo je bilo, da so se svetle zvezde Aldebaran, Arktur in Sirij močno premaknile; Sirij je napredoval za okrog 30 kotnih minut (približno premer Lune) proti jugozahodu.[36]

Leta 1868 je Sirij postal prva zvezda, katere hitrost je bila izmerjena, kar je pomenilo začetek raziskovanja nebesne radialne hitrosti. Sir William Huggins je raziskoval zvezdni spekter zvezde in je opazoval rdeči premik. Sklenil je, da se Sirij oddaljuje od Sončnega sistema približno 40 km/s.[37][38] V primerjavi s sodobno vrednostjo −5,5 km/s je to precenjena vrednost in ima napačni predznak: znak minus pomeni, da se Soncu približuje.[39]

Razdalja

[uredi | uredi kodo]

Christiaan Huygens v svoji knjigi iz leta 1698, Cosmotheoros, ocenjuje razdaljo do Sirija na 27.664-krat razdalja med Zemljo in Soncem (okrog 0,437 svetlobnega leta ali paralaksa okrog 7,5 kotnih sekund).[40] Bilo je več neuspešnih poskusov izmeriti paralakso Sirija: Jacques Cassini (6 sekund); nekateri astronomi (med drugim Nevil Maskelyne)[41] z uporabo Lacaillovih opazovanj pri Rtu dobrega upanja (4 sekunde); Piazzi (ista vrednost); z uporabo Lacaillovih opazovanj, narejenih v Parizu, bolj številčni in gotovi kot tisti narejeni na Rtu (nobene razumne paralakse); Bessel (nobene razumne parlakse).[42]

Škotski astronom Thomas Henderson je uporabil svoja opazovanja, narejena v 1832–1833, in opazovanja južnoafriškega astronoma Thomasa Macleara iz 1836–1837, da je opredelil vrednost paralakse na 0,23 kotne sekunde, napako paralakse pa je ocenil na največ četrtino sekunde, ali kot je pisal Henderson leta 1839, "Na koncu koncev lahko zaključimo, da paralaksa Sirija vesolju ni večja od pol sekunde in je verjetno veliko manj."[43] Astronomi so sprejeli vrednost 0,25 kotne sekunde v večini 19. stoletja.[44] Zdaj je znano, da ima paralakso skoraj 0,4 kotne sekunde.

Hipparcosoav paralaksa za Sirij je natančna na približno 0,04 svetlobnega leta, kar pomeni razdaljo okrog 8,6 svetlobnega leta.[1] Predpostavlja se, da je Sirij na enaki razdalji. Sirij ima paralakso Gaia Data Release 3 z veliko manjšim odstopanjem, kar pomeni razdaljo 8,709±0,005 svetlobnega leta, vendar je označena kot da ima zelo veliko vrednost za astrometrični presežni šum, kar nakazuje, da bi bila vrednost paralakse lahko nezanesljiva.[45]

Odkritje Sirija B

[uredi | uredi kodo]

V pismu z 10. avgusta 1844 je nemški astronom Friedrich Wilhelm Bessel na podlagi sprememb v lastnem gibanju Sirija sklepal, da ima nevidenega spremljevalca.[46] 31. januarja 1862 je ameriški proizvajalec teleskopov in astronom Alvan Graham Clark prvič opazoval medlega spremljevalca, ki je sedaj znan kot Sirij B.[47] To se je zgodilo med preizkušanjem teleskopa z 18,5-palično (470 mm) zaslonko za Dearborn observatorij, ki je bil takrat eden od največjih lomljivih lečastih teleskopov na svetu in največji teleskop v ZDA.[48] Opažanje Sirija B je bilo potrjeno 8. marca z manjšimi teleskopi.[49]

Vidna zvezda je zdaj včasih znana kot Sirij A. Od leta 1894 so bile opazovane nekatere očitne orbitalne nepravilnosti v Sirijevem sistemu, kar nakazuje na tretjo zelo majhno spremljevalno zvezdo, toda to ni bilo nikoli potrjeno. Najboljše ujemanje s podatki nakazuje šestletno orbito okoli Sirija A in maso 0,06 Sončeve mase. Ta zvezda bi bila pet do deset magnitud bolj medla kot bela pritlikavka Sirij B, zaradi česar bi jo bilo težko opazovati.[50] Opazovanja, objavljena leta 2008 niso uspela zaznati bodisi tretjo zvezdo, bodisi planet. Očitna tretja zvezda je bila opazovana v 20. letih 20. stoletja in naj bi bila po trenutnih prepričanjih objekt v ozadju.[51]

Leta 1915 je Walter Sydney Adams s 60-paličnim (1,5 m) reflektorjem na Mount Wilson observatoriju opazoval spekter Sirija B in je določil, da gre za medlo belkasto zvezdo.[52] Na tej podlagi so astronomi zaključili, da gre za belo pritlikavko, ki je bila odkrita druga po vrsti.[53] Premer Sirija A sta prvič izmerila Robert Hanbury Brown in Richard Q. Twiss leta 1959 pri Jodrell Banku z uporabo zvezdnega intenzivnega interferometra.[54] Leta 2005 so astronomi z uporabo vesoljskega teleskopa Hubble določili, da ima Sirij B približno tolikšen premer kot Zemlja, 12.000 km, maso pa 102 % Sončeve.[55]

Kontroverza barve

[uredi | uredi kodo]

Okrog leta 150 je Klavdij Ptolemaj[56] iz Aleksandrije, etnični grški egipčanski astronom iz rimskega obdobja, narisal zvezde v knjigah VII in VIII v svojem Almagestu v katerem je uporabil Sirij kot lokacijo za globusov centralni poldnevnik.[57] Sirij je opisal kot rdečkast, skušaj s šetimi drugimi zvezdami, Betelgezo, Antaresom, Aldebaranom, Arkturjem in Poluksom, ki so vse trenutno po opazovanjih rdeče ali oranžne barve.[56] Diskrepanco je prvi opazil amaterski astronom Thomas Barker, zemljiški posestnik v Lyndonu v Rutlandu, ki je pripravil članek in govoril na sestanku Kraljeve družbe v Londonu leta 1760.[58] Obstoj drugih zvezd, ki se spreminjajo po svetlosti je dal kredibilnost zamisli, da se lahko spreminjajo tudi v barvi; sir John Herschel je to opazil leta 1839, pri čemer je bil mogoče pod vplivom tega, da je dve leti pred tem opazil Eto Gredlja.[59] Thomas J.J. See je z izdajo več člankov leta 1892 in s končnim povzetkom leta 1926 ponovno oživil diskusijo o rdečem Siriju.[60] Ni navajal samo Ptolemaja, temveč tudi pesnika Arata, govorca Cicerona in generala Germanika, ki so vsi imenovali zvezdo za rdečo, čeprav priznava, da ni nobeden od slednjih treh avtorjev astronom in sta zadnja dva samo prevajala Aratovo pesem Phaenomena.[61] Lucij Anej Seneka je Sirij opisal kot globlje rdeči od Marsa.[62] Tako je mogoče, da je opis kot rdeče barve je pesniška metafora za nesrečo. Nemška astronoma Wolfhard Schlosser in Werner Bergmann sta leta 1985 objavila pripoved lombardskega rokopisa iz 8. stoletja, ki vsebuje De cursu stellarum ratio od sv. Gregorja iz Toursa. Latinski tekst je učil bralce kako določati čase nočnih molitev na podlagi zvezd in svetla zvezda, opisana kot rubeola ("rdečkasta") naj bi bila Sirij. Avtorji predlagajo, da je to dokaz za to, da je bil Sirij B rdeča orjakinja v času opazovanja.[63] Drugi učenjaki so odgovorili, da je sv. Gregor verjetno mislil na Arkturja.[64][65]

Pomembno je, da niso vsi antični opazovalci videli Sirij kot rdeč. Pesnik Marcus Manilius iz 1. stoletja ga je opisal kot "morsko modrega", enako kot Avienius iz 4. stoletja.[66] Poleg tega so Sirij v antični Kitajski konsistentno poročali kot belo zvezdo: podrobno ponovno branje kitajskih besedil iz 2. stoletja pred našim štetjem je zaključilo, da so vsi zanesljivi viri konsistentni s Sirijem kot belo zvezdo.[67][68]

Ne glede na to pa so zgodovinski viri, ki omenjajo Sirij kot rdečo zvezdo dovolj obširni, da so vodili raziskovalce v iskanje mogočih fizičnih razlag. Mogoče teorije spadajo v dve kategoriji: intrinzične in ekstrinzične. Intrinzične teorije predpostavljajo realno spremembo v Sirijevem sistemu v zadnjih dveh tisočletjih, od katerih je najbolj diskutiran predlog, da je bila bela pritlikavka Sirij B 2000 let nazaj rdeča orjakinja. Ekstrinzične teorije se ukvarjajo z možnostjo prehodnega rdečenja v vmesnem mediju, skozi katerega je zvezda opazovana, npr. takšen, ki ga je povzročil prah v medzvezdni snovi ali delci v ozraćju.

Možnost, da bi zvezdni razvoj bodisi Sirija A, bodisi Sirija B, lahko povzročil diskrepanco je bila zavrnjena zaradi tega, ker je časovnica nekaj tisoč let veliko prekratka in da ni znakov megličasti v sistemu, ki bi bila prisotna v primeru, da bi se zgodila takšna sprememba.[62] Prisotnost tretje zvezde z zadostno svetlostjo, da bi vplivala na vidno barvo sistema je podobno nekonsistentna z opazovalnimi dokazi.[69] Intrinzične teorije lahko tako odpravimo. Ekstrinzične teorije na osnovi rdečenja s strani medzvezdnega prahu so podobno malo verjetne. Prehodni oblak prahu, ki bi potoval med Sirijevim sistemom in opazovalcem na Zemlji, bi sicer do določene mere res pordečil pojav zvezde, vendar bi rdečitev, zadostna, da bi se pojavila podobno barvi kot intrinzično rdeče svetle zvezde, kot sta Betelgeza ali Arktur, tudi bistveno zameglila zvezdo, kar ni konsistentno z zgodovinskimi podatki: zameglitev bi bila zadostna, da bi spremenila barvo zvezde nezaznavno za človeško oko brez pomoči teleskopa.[62]

Ekstrinzične teorije na podlagi optičnih učinkov v Zemljini atmosferi so bolj podprte z razpoložljivimi dokazi. Scintilacije, ki jih povzročajo atmosferske turbulence, vodijo v hitre, prehodne spremembe v navidezni barvi zvezde, zlasti ko opazujemo blizu horizonta, čeprav za rdečo barvo ni posebne preference.[70] Vendar sistematično rdečenje zvezdine svetlobe povzroča absorpcija in sipanje delcev v atmosferi, popolnoma analogno rdečenju Sonca pri Sončnem vzhodu in zahodu. Ker so delci, ki povzročajo rdečenje v Zemljini atmosferi različni (tipično veliko manjši) od tistih, ki povzročajo rdečenje v medzvezdni snovi, je veliko manj bledenja v zvezdni svetlobi in v primeru Sirija je lahko sprememba barve vidna brez pomoči teleskopa.[62] Mogoče obstajajo kulturni razlogi, ki pojasnjujejo zakaj bi nekateri antični opazovalci lahko raje poročali barvo Sirija v času, ko je bil nizko na nebu (in je tako izgledal rdeče). V več sredozemskih kulturah je za lokalno vidnost Sirija pri zvezdnem dvigovanju in nameščanju (ko je izgledala bodisi svetlo in jasno, bodisi medlo) veljalo, da ima astrološki pomen in je bila tako predmet sistematičnega opazovanja in intenzivnega zanimanja. Sirij je bil tako, bolj kot katerakoli druga zvezda, opazovan in beležen takrat, ko je bil blizu horizontu. Druge sodobne kulture, kot je Kitajska, nimajo te tradicije in beležijo Sirij samo kot belega.[62]

Odprta vprašanja

[uredi | uredi kodo]

Antični opazovalci so Sirij opisovali kot zvezdo z rdečkastim sijem. Prvi je bil Ptolemaj, ki jo je primerjal z Betelgezo, Antaresom, Aldebaranom, Arkturjem in Poluksom, dejansko rdečkastimi zvezdami. Vendar ima Sirij modrikast sij, pri čemer ni verjetno, da bi naravni razvoj katere od zvezd lahko pojasnil spremembo barve v tako kratkem časovnem obdobju. Po drugi strani so nekateri drugi antični pisci opisovali Sirij kot modrega, tako da je bila rdeča barva iz Ptolemajevega opisa mogoče samo metafora, ki so jo drugi pisci preprosto ponovili.

Že od leta 1894 opazujejo domnevne nepravilnosti v gibanju sistema, kar naj bi nakazovalo še na tretjega spremljevalca, ki pa ni dokazan. Po matematičnih modelih bi bil morebitni tretji element sistema zelo majhna zvezda s samo 6 odstotkov Sončeve mase, ki bi jo bilo zaradi majhnega izseva tudi izredno težko opaziti. Vendar tudi sodobna namenska opazovanja niso potrdila tretje zvezde ali večjega planeta.

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Compare the meaning of the Egyptian name with Sirius's completion of the Winter Triangle asterism, joining the other two brightest stars of the northern winter sky, Betelgeuse and Procyon.
  2. ↑ As Sirius is visible together with the constellation of Orion, the Egyptians worshiped Orion as the god Sah, the husband of Sopdet, with whom she had a son, the sky god Sopdu. The goddess Sopdet was later syncretized with the goddess Isis, Sah was linked with Osiris, and Sopdu was linked with Horus. The joining of Sopdet with Isis would allow Plutarch to state that "The soul of Isis is called Dog by the Greeks", meaning Sirius worshiped as Isis-Sopdet by Egyptians was named the Dog by the Greeks and Romans. The 70 day period of the absence of Sirius from the sky was understood as the passing of Sopdet-Isis and Sah-Osiris through the Egyptian underworld.[27]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 van Leeuwen, F. (november 2007), »Validation of the new Hipparcos reduction«, Astronomy and Astrophysics, 474 (2): 653–664, arXiv:0708.1752, Bibcode:2007A&A...474..653V, doi:10.1051/0004-6361:20078357{{citation}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 Hoffleit, D.; Warren Jr., W. H. (1991). »Entry for HR 2491«. Bright Star Catalogue, 5th Revised Ed. (Preliminary Version). CDS. ID V/50.
  3. ↑ 3,0 3,1 Fabricius, C.; Høg, E.; Makarov, V. V.; Mason, B. D.; Wycoff, G. L.; Urban, S. E. (2002). »The Tycho double star catalogue«. Astronomy and Astrophysics. 384: 180. Bibcode:2002A&A...384..180F. doi:10.1051/0004-6361:20011822.
  4. ↑ 4,0 4,1 4,2 Holberg, J. B.; Oswalt, T. D.; Sion, E. M.; Barstow, M. A.; Burleigh, M. R. (2013). »Where are all the Sirius-like binary systems?«. Monthly Notices of the Royal Astronomical Society. 435 (3): 2077. arXiv:1307.8047. Bibcode:2013MNRAS.435.2077H. doi:10.1093/mnras/stt1433.
  5. ↑ 5,0 5,1 Gianninas, A.; Bergeron, P.; Ruiz, M. T. (2011). »A Spectroscopic Survey and Analysis of Bright, Hydrogen-rich White Dwarfs«. The Astrophysical Journal. 743 (2): 138. arXiv:1109.3171. Bibcode:2011ApJ...743..138G. doi:10.1088/0004-637X/743/2/138.
  6. ↑ Gray, R. O.; Corbally, C. J.; Garrison, R. F.; McFadden, M T.; Robinson, P. E. (2003). »Contributions to the Nearby Stars (NStars) Project: Spectroscopy of Stars Earlier than M0 within 40 Parsecs: The Northern Sample. I.«. Astronomical Journal. 126 (4): 2048–2059. arXiv:astro-ph/0308182. Bibcode:2003AJ....126.2048G. doi:10.1086/378365. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. avgusta 2017. Pridobljeno 7. oktobra 2019.
  7. ↑ 7,0 7,1 7,2 McCook, G. P.; Sion, E. M. »Entry for WD 0642-166«. A Catalogue of Spectroscopically Identified White Dwarfs (August 2006 version). CDS. ID III/235A.)
  8. ↑ Gontcharov, G. A. (2006). »Pulkovo Compilation of Radial Velocities for 35 495 Hipparcos stars in a common system«. Astronomy Letters. 32 (11): 759–771. arXiv:1606.08053. Bibcode:2006AstL...32..759G. doi:10.1134/S1063773706110065. ISSN 1063-7737.
  9. ↑ Brosch, Noah (2008). »Modern optical measurements«. Astrophysics and Space Science Library. Astrophysics and Space Science Library. 354: 89–117. doi:10.1007/978-1-4020-8319-8_5. ISBN 978-1-4020-8318-1. ISSN 0067-0057.
  10. ↑ 10,0 10,1 10,2 10,3 10,4 Bond, Howard E.; Schaefer, Gail H.; Gilliland, Ronald L.; Holberg, Jay B.; Mason, Brian D.; Lindenblad, Irving W.; Seitz-Mcleese, Miranda; Arnett, W. David; Demarque, Pierre; Spada, Federico; Young, Patrick A.; Barstow, Martin A.; Burleigh, Matthew R.; Gudehus, Donald (2017). »The Sirius System and Its Astrophysical Puzzles: Hubble Space Telescope and Ground-based Astrometry«. The Astrophysical Journal. 840 (2): 70. arXiv:1703.10625. Bibcode:2017ApJ...840...70B. doi:10.3847/1538-4357/aa6af8.
  11. ↑ 11,0 11,1 11,2 11,3 11,4 11,5 Liebert, J.; Young, P. A.; Arnett, D.; Holberg, J. B.; Williams, K. A. (2005). »The Age and Progenitor Mass of Sirius B«. The Astrophysical Journal. 630 (1): L69–L72. arXiv:astro-ph/0507523. Bibcode:2005ApJ...630L..69L. doi:10.1086/462419.
  12. ↑ 12,0 12,1 Adelman, Saul J. (8.–13. julij 2004). »The Physical Properties of normal A stars«. Proceedings of the International Astronomical Union. Poprad, Slovakia: Cambridge University Press. str. 1–11. Bibcode:2004IAUS..224....1A. doi:10.1017/S1743921304004314.
  13. ↑ Qiu, H. M.; Zhao, G.; Chen, Y. Q.; Li, Z. W. (2001). »The Abundance Patterns of Sirius and Vega«. The Astrophysical Journal. 548 (2): 953–965. Bibcode:2001ApJ...548..953Q. doi:10.1086/319000.
  14. ↑ Royer, F.; Gerbaldi, M.; Faraggiana, R.; Gómez, A. E. (2002). »Rotational velocities of A-type stars. I. Measurement of v sin i in the southern hemisphere«. Astronomy and Astrophysics. 381 (1): 105–121. arXiv:astro-ph/0110490. Bibcode:2002A&A...381..105R. doi:10.1051/0004-6361:20011422.
  15. ↑ 15,0 15,1 Holberg, J. B.; Barstow, M. A.; Bruhweiler, F. C.; Cruise, A. M.; Penny, A. J. (1998). »Sirius B: A New, More Accurate View«. The Astrophysical Journal. 497 (2): 935–942. Bibcode:1998ApJ...497..935H. doi:10.1086/305489.
  16. ↑ Sweeney, M. A. (1976). »Cooling times, luminosity functions and progenitor masses of degenerate dwarfs«. Astronomy and Astrophysics. 49: 375. Bibcode:1976A&A....49..375S.
  17. ↑ 17,0 17,1 Hinckley, Richard Allen (1899). Star-names and Their Meanings. New York: G. E. Stechert. str. 117–25.
  18. ↑ Gingerich, O. (1987). »Zoomorphic Astrolabes and the Introduction of Arabic Star Names into Europe«. Annals of the New York Academy of Sciences. 500: 89–104. Bibcode:1987NYASA.500...89G. doi:10.1111/j.1749-6632.1987.tb37197.x.
  19. ↑ Singh, Nagendra Kumar (2002). Encyclopaedia of Hinduism, A Continuing Series. Anmol Publications PVT. LTD. str. 794. ISBN 81-7488-168-9.
  20. ↑ Spahn, Mark; Hadamitzky, Wolfgang; Fujie-Winter, Kimiko (1996). The Kanji dictionary. Tuttle language library. Tuttle Publishing. str. 724. ISBN 0-8048-2058-9.
  21. ↑ »Sirius A«. SIMBAD Astronomical Database. Centre de Données astronomiques de Strasbourg. Pridobljeno 20. oktobra 2007.
  22. ↑ »Sirius B«. SIMBAD Astronomical Database. Centre de Données astronomiques de Strasbourg. Pridobljeno 23. oktobra 2007.
  23. ↑ Schaaf, Fred (2008). The Brightest Stars. Hoboken, New Jersey: John Wiley & Sons. str. 94. ISBN 978-0-471-70410-2.
  24. ↑ Sirius is a future southern Pole Star. 11. februar 2023.
  25. ↑ Tomkin, Jocelyn (april 1998). »Once and future celestial kings«. Sky and Telescope. 95 (4): 59–63. Bibcode:1998S&T....95d..59T.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  26. ↑ 26,0 26,1 Wendorf, Fred; Schild, Romuald (2001). Holocene Settlement of the Egyptian Sahara: Volume 1, The Archaeology of Nabta Plain (Google Book Search preview). Springer. str. 500. ISBN 0-306-46612-0.
  27. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Holberg2007-4-5, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  28. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Holberg2007-19, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  29. ↑ 29,0 29,1 Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Holberg2007-20, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  30. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Holberg2007-16-17, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  31. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Ovid, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  32. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Holberg2007-25, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  33. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Holberg2007-25-26, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  34. ↑ Henry, Teuira (1907). »Tahitian Astronomy: Birth of Heavenly Bodies«. The Journal of the Polynesian Society. 16 (2): 101–04. JSTOR 20700813.
  35. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Aitken1942, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  36. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Holberg2007-41-42, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  37. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Daintith1994, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  38. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Huggins1868, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  39. ↑ Hearnshaw, John B. (2014). The analysis of starlight: two centuries of astronomical spectroscopy (2nd izd.). New York, NY: Cambridge Univ. Pr. str. 88. ISBN 978-1-107-03174-6.
  40. ↑ Huygens, C. (1698). ΚΟΣΜΟΘΕΩΡΟΣ, sive De terris cœlestibus earumque ornatu conjecturae (v latinščini). The Hague: Apud A. Moetjens, bibliopolam. str. 137.
  41. ↑ Maskelyne, N. (1759). »LXXVIII. A proposal for discovering the annual parallax of Sirius«. Philosophical Transactions of the Royal Society. 51: 889–895. Bibcode:1759RSPT...51..889M. doi:10.1098/rstl.1759.0080.
  42. ↑ Henderson, T. (1840). »On the parallax of Sirius«. Memoirs of the Royal Astronomical Society. 11: 239–248. Bibcode:1840MmRAS..11..239H.
  43. ↑ Henderson, T. (1839). »On the parallax of Sirius«. Monthly Notices of the Royal Astronomical Society. 5 (2): 5–7. Bibcode:1839MNRAS...5....5H. doi:10.1093/mnras/5.2.5.
  44. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Holberg2007-45, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  45. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Gaia3, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  46. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Bessel1844, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  47. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Flammarion1877, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  48. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani craig, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  49. ↑ Appletons' annual cyclopaedia and register of important events of the year: 1862. New York: D. Appleton & Company. 1863. str. 176.
  50. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Benest1995, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  51. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani BonnetBidaud2008, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  52. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Adams1915, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  53. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Holberg2005, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  54. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Hanbury1958, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  55. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Barstow2005, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  56. ↑ 56,0 56,1 Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Holberg2007-157, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  57. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Holberg2007-32, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  58. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Ceragioli1995, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  59. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Holberg2007-158, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  60. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Holberg2007-161, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  61. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Holberg2007-162, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  62. ↑ 62,0 62,1 62,2 62,3 62,4 Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Whittet1999, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  63. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Schlosser1985, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  64. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani McCluskey1987, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  65. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani VanGent1987, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  66. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Holberg2007-163, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  67. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Jiang1992, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  68. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Jiang1993, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  69. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Kuchner2000, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  70. ↑ King, Bob (22. december 2014). »Have A Sirius-ly Scintillating Holiday!«. Sky & Telescope. AAS Sky Publishing LLC.
Napaka pri navajanju: Sklic definiran v seznamu imenovan "Dictionary.com" ni uporabljen v vsebini (glej stran pomoči).

Koordinati: Sky map 06h 45m 08.9173s, −16° 42′ 58.017″

Stub icon

Ta o zvezdi članek je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Sirij&oldid=6399763«