Srakoperji
Srakoperji | ||||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
orientalski srakoper (Lanius schach)
| ||||||||||
Znanstvena klasifikacija | ||||||||||
| ||||||||||
Rodovi | ||||||||||
Srakoperji (znanstveno ime Laniidae) so družina mesojedih ptičev pevcev, v katero uvrščamo 33 vrst v štirih rodovih.[1] Njihovo znanstveno ime izvira iz latinske besede za mesarja, kar se nanaša na njihovo prehranjevanje.[2]
Opis
[uredi | uredi kodo]Družina združuje majhne, srednje in dokaj velike predstavnike pevcev, ki jih prepoznamo po vitkem telesu, kratkem vratu in zaokroženih perutih,[3] predvsem pa po močnem zakrivljenem kljunu. Zgornja čeljustnica ima poleg zakrivljene konice še zobec na vsakem robu, ki se prilega v vdolbino na spodnji. Zaradi teh so jih včasih uvrščali med sokole. Njihovo perje je zemeljskih barv, za večino je značilna temna obrazna maska čez oči.[4]
Srakoperji so aktivni plenilci, ki se lotijo tudi razmeroma velikega plena. Na plen prežijo z izpostavljenega mesta in ga zgrabijo z nogami, predvsem pa so znani po navadi, da ga nabodejo na trne ali druge ostre predmete in se dlje časa vračajo prehranjevat (čeprav nabadanje plena ni omejeno samo na srakoperje).[4] To početje ni nujno namenjeno samo shranjevanju; severnoameriški Lanius ludovicianus denimo lovi izjemno strupene kobilice vrste Romalea guttata, katerih toksin razpade po dnevu ali dveh, nakar jo srakoper lahko poje.[5] Sicer so razmeroma odporni na kemično obrambo žuželk.[4]
So monogamni in v času gnezditve teritorialni. Sporazumevajo se s kratkimi, ostrimi kriki.[4]
Ekologija in razširjenost
[uredi | uredi kodo]V splošnem so srakoperji ptiči toplega podnebja, večina vrst živi v Afriki. Običajno naseljujejo odprto krajino, zlasti savane in nizko grmičevje, kjer lovijo svoj plen, nekateri pa so tudi gozdni. Nekaj vrst se je razširilo v hladnejše predele Palearktike, dve – Lanius ludovicianus in Lanius borealis – pa v Severno Ameriko. Le v Južni Ameriki in Avstraliji ne živi noben srakoper. Skoraj polovica vrst se seli med gnezditvenimi območji in prezimovališči.[1][6]
Hranijo se s številnimi živalmi, manjšimi od njih, tudi vretenčarji, kot so glodavci, plazilci in manjši ptiči, večino prehrane pa predstavljajo žuželke. Nekaj vrst je izključno žužkojedih.[4]
Seznam vrst
[uredi | uredi kodo]Prepoznanih je 33 vrst v štirih rodovih, od katerih velika večina spada v rod »pravih« srakoperjev (Lanius). Ostali trije majhni rodovi so izključno afriški.[1]
- rod Corvinella
- rod Urolestes
- rod Eurocephalus
- rod Lanius (srakoper)
- Lanius tigrinus
- Lanius souzae
- Lanius bucephalus
- sibirski srakoper (Lanius cristatus)
- rjavi srakoper (Lanius collurio)
- bledi srakoper (Lanius isabellinus)
- Lanius phoenicuroides
- Lanius collurioides
- Lanius gubernator
- Lanius vittatus
- orientalski srakoper (Lanius schach)
- Lanius tephronotus
- Lanius validirostris
- Lanius mackinnoni
- črnočeli srakoper (Lanius minor)
- Lanius ludovicianus
- Lanius borealis
- veliki srakoper (Lanius excubitor)
- južni veliki srakoper (Lanius meridionalis)
- Lanius sphenocercus
- akacijev srakoper(Lanius excubitoroides)
- Lanius cabanisi
- Lanius dorsalis
- Lanius somalicus
- Lanius humeralis
- Lanius collaris
- Lanius newtoni
- rjavoglavi srakoper (Lanius senator)
- zakrinkani srakoper (Lanius nubicus)
V Sloveniji gnezdijo tri vrste: rjavi, črnočeli in rjavoglavi srakoper.[7]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ 1,0 1,1 1,2 Gill, Frank; Donsker, David, ur. (20. januar 2019). »Shrikes, vireos, shrike-babblers«. IOC World Bird List 9.1. Mednarodna zveza ornitologov. Pridobljeno 15. junija 2019.
- ↑ Jobling, James A (2010). The Helm Dictionary of Scientific Bird Names. London: Christopher Helm. str. 219. ISBN 978-1-4081-2501-4.
- ↑ Yosef, R.; Bonan, A. (2019). »Shrikes (Laniidae)«. Handbook of the Birds of the World Alive. Barcelona: Lynx Edicions. Pridobljeno 15. junija 2019.
- ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 Harris, Tony (2010). Shrikes and Bush-shrikes. Bloomsbury Publishing. ISBN 978-1-4081-3543-3.
- ↑ Yosef, Reuven; Whitman, Douglas W. (1992). »Predator exaptations and defensive adaptations in evolutionary balance: No defence is perfect«. Evolutionary Ecology. Zv. 6, št. 6. str. 527–536. doi:10.1007/BF02270696.
- ↑ Clive Finlayson (2011). Avian survivors: The History and Biogeography of Palearctic. Bloomsbury Publishing. str. 37–41. ISBN 978-1-4081-3732-1.
- ↑ Mihelič, Tomaž; Kmecl, Primož; Denac, Katarina; Koce, Urška; Vrezec, Al; Denac, Damijan, ur. (2019). Atlas ptic Slovenije. Popis gnezdilk 2002–2017. Ljubljana: Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. COBISS 299139584. ISBN 978-961-6674-33-1.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]- Posnetki srakoperjev na The Internet Bird Collection