Pojdi na vsebino

Stevia

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Stevia

Stevia rebaudiana cvetje.
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred: Magnoliopsida (dvokaličnice)
Red: Asterales (košarnice)
Družina: Asteraceae (nebinovke)
Pleme: Eupatorieae
Rod: Stevia
Cav.
Vrste

Obstaja 240 vrts, med drugim:

Stevia je rod okoli 240 vrst zelišč in grmičevja iz družine nebinovk (Asteraceae), ki rastejo v subtropskih in tropskih predelih od zahodne Severne Amerike do Južne Amerike. Vrsto Stevia rebaudiana, splošno znano kot sladki list, sladkorni list ali preprosto stevia, veliko gojijo zaradi njenih sladkih listov. Kot sladilo in sladkorni nadomestek se okus stevie pozneje začuti in dalj časa traja kot okus sladkorja, čeprav imajo nekateri ekstrakti stevie kisel priokus pri visokih koncentracijah.

Z izvlečki, ki vsebujejo steviol glikozid in so do 300-krat slajši od sladkorja, je stevia pritegnila pozornost, ko se je povečalo povpraševanje po hrani z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov in sladkorjev. Ker ima stevia zanemarljiv učinek na glukozo v krvi, je uporabna kot sladilo za ljudi, ki morajo pri prehrani paziti na ogljikove hidrate.

Dostopnost stevie se razlikuje od države do države. V nekaj državah je kot sladilo dostopna že desetletja ali stoletja; tako se stevia široko uporablja kot sladilo na Japonskem, kjer je dostopna že desetletja. V nekaterih državah so zaradi skrbi za zdravje in političnih nesoglasij omejili njeno dostopnost, tako so v zgodnjih 1990. letih stevio prepovedali v ZDA, čeprav je bila označena kot prehransko dopolnilo,[1][2] so pa leta 2008 kot prehransko dopolnilo odobrili rebaudiozid A. Z leti se povečuje število držav, v katerih je stevia dostopna kot sladilo. Od začetka decembra 2011 je uporaba stevie dovoljena tudi v Evropski uniji.[3][4]

Zgodovina in uporaba

[uredi | uredi kodo]

Rod Stevia sestavlja 240[5] vrst rastlin, ki so značilne za Južno Ameriko, srednjo Ameriko in Mehiko, nekaj vrst najdemo tudi v ameriških zveznih državah Arizona, Nova Mehika in Teksas.[6] Najprej jih je raziskoval španski botanik in zdravnik Petrus Jacobus Stevus (Pedro Jaime Esteve 1500–1556),[7] iz katerega priimka izhaja ime rodu.[8] Ljudje so sladke vrste S. rebaudiane S. rebaudiana začeli uporabljati v Južni Ameriki. Listi rastline stevia so 30- do 45-krat slajši od sukroze (navadnega namiznega sladkorja)[9]. Liste lahko uživamo sveže ali jih damo v čaj in hrano.

Rastlino že več kot 1.500 let veliko uporablja ljudstvo Guaraní, za medicinske namene pa jo že dolgo uporabljajo v Paragvaju in Braziliji.[10] Na območju teh dveh držav so listi že stoletja znani kot tradicionalno sladilo za tamkajšnje čaje, zdravilo in "sladek prigrizek".[10]

Steviol je osnoven gradnik stevie.

Leta 1899 je švicarski botanik Moisés Santiago Bertoni med raziskovanjem vzhodnega Paragvaja prvi podrobno opisal rastlino in njen sladki okus.[11] Sprva je bilo o njej opravljenih le malo raziskav, nakar sta leta 1931 dva francoska kemika izolirala glikozida, ki dajeta stevii sladek okus.[12] Ti dve spojini sta bili poimenovani steviozid in rebaudiozid, obe sta 250- do 300-krat slajši od sukroze, odporni na toploto, pH stabilni in ne fermentirata.[13]

Točna struktura aglikona in glikozida je bila objavljena leta 1955.

V zgodnjih 1970-ih se je sumilo, da so sladila kot so ciklamat in saharin kancerogeni. Posledica tega je bila, da so na Japonskem pričeli s kultivacijo stevie kot alternative. Listi rastline, vodni izvleček listov in očiščeni steviozidi se uporabljajo kot sladila. Prvo komercialno dostopno sladilo iz stevie na Japonskem, je bil proizveden v Japonskem podjetju Morita Kegaku Kogyo Co., Ltd, leta 1971.[14] Japonci uporabljajo stevio v prehrambenih proizvodih, brezalkoholnih pijačah (vključno s kokakolo),[15] in za namizno uporabo. Japonska trenutno porabi več stevie kot katerakoli druga država, saj stevia predstavlja 40 % trga sladil.[16]

Danes stevio gojijo in uporabljajo v prehrani tudi drugje v Vzhodni Aziji, vključno s Kitajsko (od leta 1984), Južno Korejo, Tajvanom, Tajsko, in Malezijo. Zasledimo jo lahko tudi v otoški državici Saint Kitts and Nevis, v delih Južne Amerike (Brazilija, Kolumbija, Peru, Paragvaj, in Urugvaj), ter v Izralu. Kitajska je največji svetovni izvoznik steviozida.[16]

Vrste Stevie je mogoče najti v naravih mokriščih, ki se lahko nahajajo na travnikih, kot tudi planinah. Rastline tvorijo semena, a samo majhen delež jih kali. Nespolno razmnoževanje stevie je učinkovitejša metoda reprodukcije.[navedi vir]

Ljudsko zdravilo in raziskave

[uredi | uredi kodo]

Stevio že stoletja uporablja ljudstvo Guaraní v Paragvaju, imenujejo jo ka'a he'ê ("sladko zelišče"). Z njo sladijo čaj máte in kardiotonične zdravilne čaje.[17] Sedanje raziskave so ocenile njene učinke na debelost[18] in povišan krvni tlak.[19][20] Stevia ima zanemarljiv učinek na povišanje glukoze v krvi, in lahko poveča glukozno toleranco;[21] lahko je koristna kot naravno sladilo za diabetike in druge, ki se držijo diete z nadzorovano vsebnostjo ogljikovih hidratov-kontrolirane diete.[22]

Dostopnost

[uredi | uredi kodo]
Rastlina Stevia se lahko goji legalno v večini držav, vendar nekatere države omejujejo njeno uporabo kot sladilo.

Trenutna dostopnost

[uredi | uredi kodo]
Razširjena uporaba kot sladilo
Dostopna kot prehransko dopolnilo (sladilo)
  • Avstralija in Nova Zelandija (Oktober 2008)[24] — Vsi izvlečki steviol glikozida.
  • Brazilija (1986)[23] —izvleček steviozida
  • Hong Kong (steviol gliozidi, januar 2010)[25]
  • Izrael (januar 2012)[26]
  • Mehika (2009)[23] — izvleček mešanega steviol glikozida, ni posameznih izvlečkov
  • Paragvaj – že več stoletij se uporablja kot zdravilno zelišče in sladilo za čaj máte ali vroč zeliščni čaj. Trenutno je široko dostopna v tekoči obliki kot nadomestek sladkorja.
  • Ruska federacija (2008) — steviozid dostopen v "minimalnem potrebnem odmerku", da se uporablja kot prehranski dodatek.[27]
  • Singapur je v preteklosti prepovedal stevio,[28] vendar je od leta 2005, steviol glikozid dovoljen kot sladilo v nekaterih hranah.[29]
Dostopna kot prehransko dopolnilo
Dostopna kot prehranski dodatek in prehransko dopolnilo
  • Evropska unija — steviol glikozidi so dovoljeni kot prehranski dodatek od 2. decembra 2011.[3][4][23][30][31]
  • ZDA
    • listi in izvlečki stevie so dostopni kot prehranska dopolnila (1995)
    • Rebaudiozid A je dostopen (od decembra 2008) kot prehranski dodatek (sladilo).[32] Na voljo je pod različnimi trgovskimi imeni, med katerimi so: Only Sweet, PureVia, Reb-A, Rebiana, SweetLeaf in Truvia
Dostopna (zakonodajni status nepreverjen)

Opombe glede dostopnosti

[uredi | uredi kodo]
  • V ZDA [32] je rebaudiosid splošno priznan kot varen (GRAS) od decembra 2008.[34] Listi in ostali ekstrakti so na voljo kot prehrambeni dodatki.
  • V Avstraliji in Novi Zelandiji, je bila uporaba vseh izvlečkov steviol glikozida odobrena leta 2008. Pred tem so se listi stevie lahko prodajali kot hrano.[35]

Komercializacija

[uredi | uredi kodo]

Steviol glikozide je kot sladilo leta 1971 prvo poslalo na trg japonsko podjetje Morita Kagaku Kogyo, vodilni proizvajalec izvlečkov stevie na Japonskem.

Stevio od leta 1987 eksperimentalno gojijo v kanadski provinci Ontario, kjer ugotavljajo možnost gojenja pridelka v komercialne namene.

Leta 2007 je podjetje Coca-Cola objavilo načrte za pridobitev dovoljenja za uporabo iz stevie pridobljenega sladila, rebiane kot prehranskega dodatka v ZDA do leta 2009. Poleg tega so razkrili tudi načrte za trženje z rebiano slajenih produktov v 12 državah, ki dovoljujejo uporabo stevie v obliki prehranskega dodatka.[36][37] Maja 2008 sta Coca-Cola in Cargill naznanila dostopnost Truvia, blagovne znamke sladila iz stevie, ki vsebuje eritritol in rebiano,[38] ki jo je ameriška Agencija za hrano in zdravila (FDA) odobrila kot prehranski dodatek decembra 2008.[39] Coca-Cola je objavila načrte, da proti koncu decembra 2008 lansira na trg pijače, slajene s stevio.[40]

Kmalu zatem sta, Pepsi in Pure Circle napovedala PureVia, svojo blagovno znamko sladila na osnovi stevie, do odobritve s strani FDA pa zadržala lansiranje pijač, slajenih z rebaudiozidom A. Ker je FDA dovolila prodajo Truvie in PureVie, sta Coca-Cola in Pepsi predstavila produkte, ki vsebujejo njuni novi sladili.[41]

Ekstrakcija sladkih spojin

[uredi | uredi kodo]
S. rebaudiana listje

Rebaudiozid A je najmanj grenak od vseh steviol glikozidov v rastlini stevia. Za proizvodnjo rebaudiozida A rastline stevia posušijo in jih izpostavijo procesu izločanja vode. Ta surov izvleček vsebuje okrog 50 % rebaudiozida A; njegove različne glikozidne molekule ločijo s tehnikami kristalizacije, pri čemer kot topilo tipično uporabljajo etanol ali metanol. To omogoča proizvajalcu izolacijo čistega rebaudiozida A..[42]

Kanadski Nacional Research Council je patentiral proces ekstrakcije sladkih spojin iz stevie z ekstrakcijo pri temperaturah od 0 do 25 °C, ki ji sledi čiščenje z nanofiltracijo. Pri čiščenju ekstrakta se pred obdelavo uporabi mikrofiltracija. Nato se izvede čiščenje z ultrafiltracijo, ki ji sledi nanofiltracija.[43]

Mehanizem delovanja

[uredi | uredi kodo]

Glikozidi so molekule, ki vsebujejo glukozo in druge snovi brez sladkorja , imenovane algikoni (molekule z drugimi sladkorji so polisaharidi). Receptorji jezika se odzovejo na glukozo v glikozidih - tisti z več glukoze (rebaudioside) so okusiti slajši od tistih z manj (steviozid). Nekateri grenki receptorji na jeziku se odzovejo na aglikone. V prebavnem traktu, se rebaudiosidi presnavljajo v steviozide. Nato je steviozid razčlenjen na glukozo in steviol. Glukoze, ki se sprosti pri tem procesu, porabijo bakterije v debelem črevesu in se ne absorbirajo v krvni obtok.[44] Steviol se ne more nadaljnjo prebaviti in se prenese iz prebavnega sistema v urin ali blato.

Zdravje in varnost

[uredi | uredi kodo]

Študija iz leta 1985 poroča, da je steviol, produkt razpada steviozida in rebaudiozida (dveh sladkih steviol glikozidov v listu stevie), mutagen v prisotnosti jetrnega ekstrakta podgan, predhodno zdravljenih s PCB mešanico[45] — Vendar so to ugotovitev kritizirali zaradi napak v postopku, saj naj bi podatke razglasili na takšen način, da bi celo destilirana voda dajala mutagene rezultate.[46] . V naslednjih letih so bioanaliza, študije na celičnih kulturah in živalske študije dale mešane rezultate glede toksikologije in neželenih učinkov sestavin stevie. Obstajajo poročila o ugotovitvah, da naj bi bila steviol in steviozid šibka mutagena,[47][48] a večina študij kaže odsotnost škodljivih učinkov.[49][50] V pregledu literature, iz leta 2008, 14 od 16 navajanih študij ni pokazalo genotoksične aktivnosti steviozida, 11 od 15 študij ni pokazalo genotoksične aktivnosti steviola, nobena študija pa ni pokazala genotoksičnosti rebaudiozida A. Našli niso nobenega dokaza, da sestavine stevie povzročajo raka ali poškodbe ploda.[49][50]

V zvezi z diabetesom so študije pokazale, da ima stevia oživitveni učinek na β-celicah trebušne slinavke.,[10] izboljša insulinsko občutljivost v podganah,[51] ter celo spodbudi dodatno ustvarjanje insulina,[52] pomaga izboljšati stanje pri diabetesu in metaboličnem sindromu.[53] Uživanje Stevie pred obroki statistično značilno zniža postprandialne stopnje inzulina v primerjavi z aspartatomin sokrozo (navadni sladkor).[54] Pregledna študija iz leta 2011 je prišla do zaključka, da bi sladilo iz stevie verjetno koristilo diabetikom.[55]

Preliminarne študije na ljudeh kažejo, da lahko stevia pomaga znižati povišan krvni tlak,[56] čeprav je neka druga študija ugotovila, da ni učinka na zvišan krvni pritisk.[57] Dejstvo je, da milijoni Japoncev že več kot 30 let uporabljajo stevio, vendar doslej še niso poročali o škodljivih učinkih.[58] Podobno se listi stevie že stoletja uporabljajo v Južni Ameriki, kjer se v etnomedicinski tradiciji iz roda v rod prenaša znanje o njegovi učinkovitosti pri zdravljenju diabetesa melitusa tipa 2.[59]

Leta 2006 je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) opravila temeljito evalvacijo nedavnih eksperimentalnih študij steviozida in steviolov, opravljenih na živalih in ljudeh, in prišla do zaključka, da "steviozid in rebaudiozid A nista genotoksična in vitro ali in vivo ter da se genotoksičnost steviola in nekaterih njegovih oksidativnih derivatov in vitro ne izraža in vitro in vivo."[60] Ravno tako niso našli dokazov za kancerogeno aktivnost. Poleg tega poročilo omenja, "da je steviozid pokazal nekaj farmakoloških učinkov pri pacientih s povišanim krvnim tlakom ali diabetesom melitusom tipa 2",[60] vendar zaključuje, da so za določitev primernega odmerka potrebne nadaljnje študije. WHO-jev odbor strokovnjakov za prehranske dodatke je na osnovi dolgoročnih študij sklenil, da je sprejemljiv dnevni vnos steviol glikozida do 4 miligrame na kilogram telesne teže.[61]

Leta 2009 je v ZDA FDA kot prva začela obravnavati "Rebiano (rebaudiozid A) kot na splošno varno" (GRAS)".[62] Glede na merilo toksičnosti, ki ga lahko opišemo kot srednji smrtni odmerek ali LD50, poročilo oddano na FDA dokumentira "da so opazovane LD50 vrednosti znašale 5.2 g/kg za hrčke moškega spola in 6.1 g/kg za hrčke ženskega spola."[62] Poročilo vsebuje podroben seznam mednarodnih študij, referenc in kemijskih analiz.[62]

Dve pregledni študiji iz leta 2010 sta ugotovili, da stevia ali njeni sladilni izvlečki ne povzročajo zdravstvenih težav.[55][63] Poleg tega je pregledna študija iz leta 2009 ugotovila, da steviozid in podobne spojine delujejo proti hiperglikemiji, zvišanemu krvnemu tlaku, vnetjem, tumorjem, diareji in imajo diuretične in imunomodulatorne učinke.[64]

Evropska agencija za varno hrano (EFSA) je ocenila varnost steviol glikozidov, pridobljenih iz listov rastline Stevia rebaudiana Bertoni, kot sladila in 10. marca 2010 objavila svoje menje. EFSA je določila, da je sprejemljivi dnevni vnos (ADI) steviol glikozidov, izraženih kot ekvivalenti steviola, 4 mg/kg telesne teže. Dne 11. novembra 2011 je Evropska komisija komisija dovolila uporabo steviol glikozidov kot prehranskega dodatka, pri čemer je določila najvišje dovoljene stopnje njihove vsebnosti v različnih vrstah prehrambenih izdelkov in pijač.[65]

Politična polemika

[uredi | uredi kodo]

Leta 1991, po prejemu anonimne pritožbe s strani industrije, je ameriška FDA označila stevio kot "nevaren prehranski dodatek" in omejila njen uvoz.[35][66][67] FDA je kot razlog navedla, da so "toksikološke informacije o stevii neustrezne, da bi dokazale njeno varnost".[68] Ta odločba je bila protislovna, saj so zagovorniki stevie izpostavili, da je s to utemeljitvijo FDA kršila svoje lastne smernice, po katerih bi morali naravne snovi, ki so se uporabljale pred letom 1958 in glede katerih ni bilo poročil o neželenih učinkih, na splošno prepoznati kot varne, dokler se takšna snov uporablja na isti način in v istem formatu kot pred letom 1958.

Za rastlino stevio kot naravno snov je patentna zaščita neprimerna. Proces pridobivanja njene "aktivne sestavine" pa bi ob izpolnjevanju vseh drugih pravnih zahtev lahko patentirali. Posledično so bili od prepovedi uvoza leta 1991 trgovci in kupci stevie prepričani, da je FDA ravnala tako, kot je, zaradi pritiska industrije.[35] Arizonski kongresnik Jon Kyl, kot primer, ocenil ukrepe FDA proti stevii kot " omejitev trgovine v korist industriji umetnih sladil."[69] Za zaščito vložnika pritožbe je FDA izbrisala imena v originalni pritožbi, kar je bil njen odgovor na zahteve, vložene v skladu z aktom o svobodi informacij.[35]

Stevia je ostala prepovedana, dokler ni akt o zdravju in izobraževanju (Dietary Supplement Health and Education Act) prisilil FDA leta 1995, da spremeni svoje stališče, da se dovoli uporabljati stevio kot prehrambeno dopolnilo, čeprav ne kot živilski aditiv – položaj, ki kot menijo zagovorniki stevie, je protislovnen, saj hkrati označuje stevijo kot varno in nevarno, odvisno od tega, kako se prodaja.[1]

Nerešena ostajajo vprašanja o tem, ali lahko metabolični procesi pri živalih iz stevie proizvedejo mutagen.[navedi vir] Zgodnje študije so spodbudile Evropsko komisijo, da je leta 1999 v Evropski uniji prepovedala uporabo stevie v prehrani, dokler se ne opravijo dodatne raziskave.[70]. Novejši podatki, združeni v evalvacijskem dokumentu o varnosti stevie, ki jo je leta 2006 objavila WHO, navajajo k temu, da so te politike lahko zastarele. Od leta 2008 je v Ruski federaciji kot prehranski dodatek dovoljen steviozid, in sicer "v minimalnem potrebnem odmerku".[27]

Decembra 2008 FDA "ni imela pripomb" na podelitev statusa na slošno varnega izdelka Truvii (razvili sta jo Cargill in Coca-Cola) ter PureVia (razvili sta jo PepsiCo in Whole Earth Sweetener Company, podružnica Merisanta, ki obe vsebujeta rebaudiozid A pridobljen iz rastline stevia.[71]

Imena v drugih državah

[uredi | uredi kodo]

Tako sladilo iz stevie kot rastlina Stevia rebaudiana (znana tudi kot Eupatorium rebaudianum[72]) sta v angleško govorečih državah kot tudi v Braziliji, Franciji, Nemčiji, Grčiji, Italiji, Portugalski, Izraelu, Poljski, Finski, Norveški in Švedski preprosto imenovana "stevia" – čeprav v nekaterih od omenjenih držav uporabljajo tudi druge termine. Podobno izgovorjavo imajo na Japonskem (sutebia ali ステビア , kakršen je zapis tega izraza v japonski abecedi (katakana)in Tajskem (satiwia). V nekaterih državah (npr. Indija) se poimenovanje dobesedno prevaja kot "sladek list". Spodaj je nekaj imen rastline stevia v različnih predelih sveta:[73]

Sklici in opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 McCaleb, Rob (1997). »Controversial Products in the Natural Foods Market«. Herb Research Foundation. Pridobljeno 8. novembra 2006.
  2. ↑ »Dietary Supplement Health and Education Act of 1994«. fda.gov. 2011. Pridobljeno 31. januarja 2011.
  3. ↑ 3,0 3,1 Lucas, Louise (2011). »Brussels backs Stevia sweetener«. Financial Times. Pridobljeno 22. novembra 2011.
  4. ↑ 4,0 4,1 Stones, Mike (2011). »Stevia wins final EU approval«. foodmanufacture.co.uk. Pridobljeno 22. novembra 2011.
  5. ↑ »Stevia«. Flora of North America.
  6. ↑ »Stevia Cav«. USDA PLANTS.
  7. ↑ »Definition of Stevia«. Merriam Webster.
  8. ↑ Parsons, WT; Cuthbertson, EG (2001). Noxious Weeds of Australia, 2nd ed. Collingswood, Australia: CSIRO Publishing. ISBN 978-0-643-06514-7. This reference refers specifically to Stevia eupatoria, a related weed having the same nomenclature origin.
  9. ↑ »Opinion on Stevia Rebaudiana plants and leaves« (PDF) (tiskovna objava). European Commission Scientific Committee on Food. 17. junij 1999. Pridobljeno 27. januarja 2008.
  10. ↑ 10,0 10,1 10,2 Misra, H.; Soni, M.; Silawat, N.; Mehta, D.; Mehta, BK.; Jain, DC. (april 2011). »Antidiabetic activity of medium-polar extract from the leaves of Stevia rebaudiana Bert. (Bertoni) on alloxan-induced diabetic rats«. J Pharm Bioallied Sci. 3 (2): 242–8. doi:10.4103/0975-7406.80779. PMC 3103919. PMID 21687353.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  11. ↑ Bertoni, Moisés S. (1899). Revista de Agronomia de l'Assomption. Zv. 1. str. 35.
  12. ↑ Bridel, M.; Lavielle, R. (1931). »Sur le principe sucre des feuilles de kaa-he-e (stevia rebaundiana B)«. Academie des Sciences Paris Comptes Rendus (Parts 192): 1123–5.
  13. ↑ Brandle, Jim (19. avgust 2004). »FAQ – Stevia, Nature's Natural Low Calorie Sweetener«. Agriculture and Agri-Food Canada. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. septembra 2007. Pridobljeno 8. novembra 2006.
  14. ↑ »Stevia«. Morita Kagaku Kogyuo Co., Ltd. 2004. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. oktobra 2007. Pridobljeno 6. novembra 2007.
  15. ↑ Taylor, Leslie (2005). The Healing Power of Natural Herbs. Garden City Park, NY: Square One Publishers, Inc. str. (excerpted at weblink). ISBN 0-7570-0144-0.
  16. ↑ 16,0 16,1 Jones, Georgia (september 2006). »Stevia«. NebGuide: University of Nebraska–Lincoln Institute of Agriculture and Natural Resources. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. decembra 2010. Pridobljeno 4. maja 2007.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  17. ↑ Tanvir, Ashraf (24. maj 2005). »Sugar Leav – A new breed of 'sweetener'«. Pakistan Agricultural Research Council. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. novembra 2008. Pridobljeno 2. januarja 2009.
  18. ↑ PubMed research articles related to treatments of obesity
  19. ↑ PubMed research articles on stevia's effects on blood pressure
  20. ↑ PubMed articles on stevia's use in treating hypertension
  21. ↑ Curi R; Alvarez M; Bazotte RB; Botion LM; Godoy JL; Bracht A (1986). »Effect of Stevia rebaudiana on glucose tolerance in normal adult humans«. Braz. J. Med. Biol. Res. 19 (6): 771–4. PMID 3651629.
  22. ↑ Gregersen S; Jeppesen PB; Holst JJ; Hermansen K (Januar 2004). »Antihyperglycemic effects of stevioside in type 2 diabetic subjects«. Metab. Clin. Exp. 53 (1): 73–6. doi:10.1016/j.metabol.2003.07.013. PMID 14681845.
  23. ↑ 23,0 23,1 23,2 23,3 »Truvia timeline« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 1. januarja 2010. Pridobljeno 14. junija 2012.
  24. ↑ Stevia gets Australian approval for food and beverages
  25. ↑ »Cap 132U SCHEDULE (SWEETENERS IN FOOD REGULATIONS; PUBLIC HEALTH AND MUNICIPAL SERVICES ORDINANCE) |«. legislation.gov.hk. 2011. Pridobljeno 22. junija 2011.
  26. ↑ »Stevia Sweeteners Now Approved in Israel | Green Prophet«. greenprophet.com. 2012. Pridobljeno 5. aprila 2012.
  27. ↑ 27,0 27,1 »Technical regulations for juice products from fruits and vegetables« (PDF). Russian Federation Federal Law. 27. oktober 2008. str. Table 5.
  28. ↑ Li, Simon (27. marec 2002). Fact Sheet: Stevioside (PDF). Hong Kong Legislative Council Secretariat Research and Library Services Division. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 10. decembra 2004. Pridobljeno 14. junija 2012.
  29. ↑ »Sale of Food Act, Chapter 283, Section 56(1) — Food Regulations« (PDF). Agri-Food & Veterinary Authority of Singapore. 2005. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 8. marca 2012. Pridobljeno 14. junija 2012.
  30. ↑ Halliday, Jess (8. september 2009). »France approves high Reb A stevia sweeteners«. foodnavigator.com. Pridobljeno 23. januarja 2010.
  31. ↑ Halliday, Jess (15. september 2009). »France's first stevia products around the corner«. foodanddrinkeurope.com. Pridobljeno 23. januarja 2010.
  32. ↑ 32,0 32,1 Curry, Leslie L. »Agency Response Letter GRAS Notice No. GRN 000287«. Pridobljeno 28. avgusta 2010.
  33. ↑ 33,0 33,1 33,2 »Olam and Wilmar in 50:50 JV to Acquire 20% Stake in PureCircle, a Leading Producer of Natural High-Intensity Sweeteners for USD 106.2 Mln«. flex-news-food.com. 1. julij 2008. Pridobljeno 5. aprila 2012.
  34. ↑ Curry, Leslie L. »Agency Response Letter GRAS Notice No. GRN 000253«. Pridobljeno 9. aprila 2010.
  35. ↑ 35,0 35,1 35,2 35,3 Hawke, Jenny (Februar–marec 2003). »The Bittersweet Story of the Stevia Herb«. Nexus magazine. 10 (2). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 14. maja 2011. Pridobljeno 20. decembra 2010.
  36. ↑ Stanford, Duane D. (31. maj 2007). »Coke and Cargill teaming on new drink sweetener«. Atlanta Journal-Constitution. Arhivirano iz spletišča dne 30. septembra 2007. Pridobljeno 31. maja 2007.
  37. ↑ Etter, Lauren; McKay, Betsy (31. maj 2007). »Coke, Cargill Aim For a Shake-Up In Sweeteners«. Wall Street Journal. Pridobljeno 1. junija 2007.
  38. ↑ »Truvia ingredients«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. avgusta 2009. Pridobljeno 15. maja 2008.
  39. ↑ »Stevia sweetener gets US FDA go-ahead«. Decision News Media SAS. 18. december 2008. Pridobljeno 11. maja 2009.
  40. ↑ »Coke to sell drinks with stevia; Pepsi holds off«. The Seattle Times. 15. december 2008. Pridobljeno 16. decembra 2008.
  41. ↑ »FDA Approves 2 New Sweeteners«. The New York Times. Associated Press. 17. december 2008. Pridobljeno 11. maja 2009.
  42. ↑ Purkayastha, S. »"A Guide to Reb-A," Food Product Design«. Pridobljeno 28. marca 2009.
  43. ↑ »United States Patent 5,972,120 Extraction of sweet compounds from Stevia rebaudiana Bertoni«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. februarja 2017. Pridobljeno 14. junija 2012.
  44. ↑ Fisberg, Mauro. »Metabolism of the Zero-Calorie Sweetener Stevia«. Global Stevia Institute.
  45. ↑ Pezzuto JM; Compadre CM; Swanson SM; Nanayakkara D; Kinghorn AD (april 1985). »Metabolically activated steviol, the aglycone of stevioside, is mutagenic«. Proc. Natl. Acad. Sci. U.S.A. 82 (8): 2478–82. doi:10.1073/pnas.82.8.2478. PMC 397582. PMID 3887402.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  46. ↑ Procinska E; Bridges BA; Hanson JR (Marec 1991). »Interpretation of results with the 8-azaguanine resistance system in Salmonella typhimurium: no evidence for direct acting mutagenesis by 15-oxosteviol, a possible metabolite of steviol«. Mutagenesis. 6 (2): 165–7. doi:10.1093/mutage/6.2.165. PMID 2056919. – article text is reproduced here Arhivirano 2012-02-06 na Wayback Machine..
  47. ↑ Matsui M; Matsui K; Kawasaki Y; in sod. (november 1996). »Evaluation of the genotoxicity of stevioside and steviol using six in vitro and one in vivo mutagenicity assays«. Mutagenesis. 11 (6): 573–9. doi:10.1093/mutage/11.6.573. PMID 8962427.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  48. ↑ Nunes AP; Ferreira-Machado SC; Nunes RM; Dantas FJ; De Mattos JC; Caldeira-de-Araújo A (2007). »Analysis of genotoxic potentiality of stevioside by comet assay«. Food Chem Toxicol. 45 (4): 662–6. doi:10.1016/j.fct.2006.10.015. PMID 17187912.
  49. ↑ 49,0 49,1 Geuns JM (2003). »Stevioside«. Phytochemistry. 64 (5): 913–21. doi:10.1016/S0031-9422(03)00426-6. PMID 14561506.
  50. ↑ 50,0 50,1 Brusick DJ (2008). »A critical review of the genetic toxicity of steviol and steviol glycosides«. Food Chem Toxicol. 46 (7): S83–S91. doi:10.1016/j.fct.2008.05.002. PMID 18556105.
  51. ↑ Lailerd N; Saengsirisuwan V; Sloniger JA; Toskulkao C; Henriksen EJ (Januar 2004). »Effects of stevioside on glucose transport activity in insulin-sensitive and insulin-resistant rat skeletal muscle«. Metab. Clin. Exp. 53 (1): 101–7. doi:10.1016/j.metabol.2003.07.014. PMID 14681850.
  52. ↑ Jeppesen PB; Gregersen S; Rolfsen SE; in sod. (Marec 2003). »Antihyperglycemic and blood pressure-reducing effects of stevioside in the diabetic Goto-Kakizaki rat«. Metab. Clin. Exp. 52 (3): 372–8. doi:10.1053/meta.2003.50058. PMID 12647278.
  53. ↑ Dyrskog SE; Jeppesen PB; Colombo M; Abudula R; Hermansen K (september 2005). »Preventive effects of a soy-based diet supplemented with stevioside on the development of the metabolic syndrome and type 2 diabetes in Zucker diabetic fatty rats«. Metab. Clin. Exp. 54 (9): 1181–8. doi:10.1016/j.metabol.2005.03.026. PMID 16125530.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  54. ↑ Anton, SD.; Martin, CK.; Han, H.; Coulon, S.; Cefalu, WT.; Geiselman, P.; Williamson, DA. (Avgust 2010). »Effects of stevia, aspartame, and sucrose on food intake, satiety, and postprandial glucose and insulin levels«. Appetite. 55 (1): 37–43. doi:10.1016/j.appet.2010.03.009. PMC 2900484. PMID 20303371.
  55. ↑ 55,0 55,1 Goyal, S.K.; Goyal, R.K. (Februar 2010). »Stevia (Stevia rebaudiana) a bio-sweetener: a review«. Int J Food Sci Nutr. 61 (1): 1–10. doi:10.3109/09637480903193049. PMID 19961353.
  56. ↑ Hsieh MH; Chan P; Sue YM; in sod. (november 2003). »Efficacy and tolerability of oral stevioside in patients with mild essential hypertension: a two-year, randomized, placebo-controlled study«. Clin Ther. 25 (11): 2797–808. doi:10.1016/S0149-2918(03)80334-X. PMID 14693305.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  57. ↑ Ferri LA; Alves-Do-Prado W; Yamada SS; Gazola S; Batista MR; Bazotte RB (september 2006). »Investigation of the antihypertensive effect of oral crude stevioside in patients with mild essential hypertension«. Phytother Res. 20 (9): 732–6. doi:10.1002/ptr.1944. PMID 16775813.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  58. ↑ »Products and Markets – Stevia«. Food and Agriculture Organization of the United Nations – Forestry Department. Pridobljeno 4. maja 2007.
  59. ↑ Abudula R; Jeppesen PB; Rolfsen SE; Xiao J; Hermansen K (Oktober 2004). »Rebaudioside A potently stimulates insulin secretion from isolated mouse islets: studies on the dose-, glucose-, and calcium-dependency«. Metab. Clin. Exp. 53 (10): 1378–81. doi:10.1016/j.metabol.2004.04.014. PMID 15375798.
  60. ↑ 60,0 60,1 Benford, D.J.; DiNovi, M.; Schlatter, J. (2006). »Safety Evaluation of Certain Food Additives: Steviol Glycosides« (PDF). WHO Food Additives Series. World Health Organization Joint FAO/WHO Expert Committee on Food Additives (JECFA). 54: 140. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF – 18 MB) dne 10. septembra 2008. Pridobljeno 14. junija 2012.
  61. ↑ »Joint FAO/WHO Expert Committee on food additives, Sixty-ninth Meeting«. World Health Organization. 4. julij 2008. {{navedi časopis}}: Sklic journal potrebuje|journal= (pomoč)
  62. ↑ 62,0 62,1 62,2 »Notice to the U.S. Food and Drug Administration (FDA) that the use of Rebiana (Rebaudioside A) derived from Stevia rebaudiana, as a Food Ingredient is Generally Recognized as Safe (GRAS)« (PDF). 15. januar 2009. str. 39. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 17. oktobra 2012. Pridobljeno 23. avgusta 2010. the observed LD50 values were 5.2 g/kg bw for male hamsters and 6.1 g/kg bw for female hamsters
  63. ↑ Ulbricht, Catherine; Isaac, Richard; Milkin, Tamara; A. Poole, Elizabeth; Rusie, Erica; M. Grimes Serrano, Jill; Weissner, Wendy; C. Windsor, Regina; Woods, Jen (1. april 2010). »An Evidence-Based Systematic Review of Stevia by the Natural Standard Research Collaboration«. Cardiovascular & Hematological Agents in Medicinal Chemistry. 8 (2): 113–127. doi:10.2174/187152510791170960. PMID 20370653.
  64. ↑ Chatsudthipong, V.; Muanprasat, C. (Januar 2009). »Stevioside and related compounds: therapeutic benefits beyond sweetness«. Pharmacol Ther. 121 (1): 41–54. doi:10.1016/j.pharmthera.2008.09.007. PMID 19000919.
  65. ↑ »COMMISSION REGULATION (EU) No 1131/2011« (PDF). Official Journal of the European Union. 11. november 2011. str. Document page 26 / PDF page 39. Pridobljeno 15. novembra 2011. The CE regulation establishes steviol glycosides as food additive, and establishes maximum content levels in foodstuff and beverages.
  66. ↑ »Celestial Seasonings: Who sent the trade complaint that started the raid?«. – memorandum from the Department of Health & Human Services to its Denver office.
  67. ↑ »Artificial Sweetener Controversies From Saccharin to Sucralose«. leda.law.harvard.edu. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. januarja 2011. Pridobljeno 20. decembra 2010.
  68. ↑ Food and Drug Administration (1995, rev 1996, 2005). Import Alert #45-06: "Automatic Detention of Stevia Leaves, Extract of Stevia Leaves, and Food Containing Stevia"
  69. ↑ Kyl, John (R-Arizona) (1993). Letter to former FDA Commissioner David Aaron Kessler about the 1991 stevia import ban, quoted at stevia.net safety studies.
  70. ↑ European Commission Scientific Committee on Food (June 1999). Opinion on Stevioside as a Sweetener
  71. ↑ Newmarker, Chris (18. december 2008). »Federal regulators give OK for Cargill's Truvia sweetener«. Minneapolis / St. Paul Business Journal. Pridobljeno 18. decembra 2008.
  72. ↑ »Asteraceae Eupatorium rebaudianum Bertoni«. International Plant Names Index.
  73. ↑ The Multilingual Multiscript plant name database has terms for the Stevia plant in various languages.

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Stevia&oldid=6360023«