Tehnična keramika

Tehnična keramika se je pojavila okoli leta 1950 za potrebe takratne moderne industrije, najprej v elektrotehniki, včasih jo imenujejo tudi inženirska keramika. Mnogi običajni keramični materiali so trdi, porozni in lomljivi, zato v tehnične namene pri posebnih pogojih delovanja neuporabni. Inženirji, tehniki, raziskovalci keramike so študirali in preiskušali raznovrstne keramike da bi jih naredili uporabne tudi za določene ekstremne pogoje delovanja. Inženirska keramika-(Ceramic engineering) je razvila nove, uporabne vrste keramike, ki so se razvile do današnje tehnične keramike. Danes so razvite tri vrste tehničnih keramičnih materialov in sicer:

Oksidne keramike z aluminijem in cirkonom,
Neoksidne keramike z boridi, karbidi, nitrati, silikati,
Kompozitna keramika s kombinacijo oksidnih in neoksidnih keramik.

Uporaba tehnične keramike v vsakdanjem življenju

Materiali tehnične keramike se danes uporabljajo na mnogih področjih modernega živjenja, njena uporaba pa vsako leto narašča. Največja področja njene uporabe so:

Najpogosteje uporabljene vrste tehnične keramike

feriti- v elektrotehniki,
sialous- silikon- aluminijev- oksinitrid,
sintrana keramika- prašni delci stisnjeni z visokim pritiskom.

Proizvajaci tehnične keramike v Sloveniji

Slovenija ima/je imela/ nekaj dobrih proizvajalcev tehnične keramike, kot so:

Hidria AET- tehnična oksidna keramika, Tolmin
Iskra-Feriti,
Swaty- Tovarna brusov, Maribor,
Comet- Tovarna brusov in rezil, Zreče,
Elektrokeramika-ETI, Izlake,
Orodna jekla, Ravne.

Tehnična keramika je v 21. stoletju ena izmed najbolj propulzivnih in dobičkonosnih področij moderne industrije.

Keramični materiali lahko uporabljajo ionsko ali kovalentno povezavo, tako dobijo lahko kristalinsko ali amorfno strukturo.

Zunanje povezave

[[1]] Nemški muzej tehnične keramike