Tine Orel

Tine Orel
Rojstvo	9. februar 1913({{padleft:1913|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:9|2|0}}) Trzin
Smrt	3. junij 1985({{padleft:1985|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:3|2|0}}) (72 let) Mali Lošinj
Državljanstvo	SFRJ  Avstro-Ogrska
Poklic	gornik, urednik, kritik

Tine Orel, slovenski publicist, urednik in organizator planinstva, * 9. februar 1913, Trzin, † 3. junij 1985, Mali Lošinj.

Življenje in delo

Tine Orel je po maturi na Škofijski klasični gimnaziji leta 1936 diplomiral iz slavistike na ljubljanski Filozofski fakulteti. Od 1938 je bil profesor na gimnaziji v Celju in bil v letih 1948−1963 njen ravnatelj. Njegovi dijaki so se ga spominjali kot profesorja z izjemnim pedagoškim žarom, ki jih je v težkih povojnih letih s svojo pokončno osebno držo, širokim znanjem in ljubeznijo do slovenskega jezika in literature zaznamoval za vse življenje.

V Celju je kot kritik spremljal gledališko življenje ter sourejal Celjski zbornik (1957-62) in Turistični vestnik (1963-65). Leta 1963 se je z družino preselil v Ljubljano (otroka: Boris Orel in Tanja Orel Šturm). V letih 1965−69 je bil ravnatelj Zavoda za prosvetno in pedagoško službo v Ljubljani, nato pedagoški svetovalec Zavoda SR Slovenije za šolstvo, od 1972-77 pa je predaval na Pedagoški akademiji v Ljubljani.

V štiridesetih letih je napisal nekaj literarnih razprav (Ritem pri Prešernu, 1940) in bil uspešen alpinist, v letih 1933−1957 je opravil več vzponov od 3. do 6. težavnostne stopnje, ter bil od 1947-1960 član celjske postaje Gorske reševalne službe. Kot predsednik Planinskega društva Celje-Matica (1946-1963) je skrbel za obnovo med vojno uničenih planinskih postojank na Celjskem in Savinjski dolini. Predvsem pa je zaslužen kot urednik Planinskega vestnika (1949-1979). Za delo v planinski organizaciji je 1971 prejel Bloudkovo priznanje.

Glej tudi

• seznam slovenskih alpinistov