Trdnjava Ranikot
| Trdnjava Ranikot رني ڪوٽ قلعو | |
|---|---|
 | |
| Drugo ime | Veliki zid Sinda |
| Lokacija | okrožje Džamšoro, Sind, Pakistan |
| Koordinati | 25°53′47″N 67°54′9″E / 25.89639°N 67.90250°E |
| Tip | Fortifikacija |
| Dolžina | 31 km |
| Zgodovina | |
| Zgradil | dinastija Talpur |
| Material | Kamen in apnena malta |
| Ustanovljeno | 1812[1] |
| Druge informacije | |
| Lastništvo | Vlada Pakistana |
| Uprava | Vlada Sinda |
| Javni dostop | Da |
Trdnjava Ranikot (sindi رني ڪوٽ قلعو; znana tudi kot Rannikot) ali Veliki zid Sinda (sindi سنڌ جي عظيم ديوار), je (rekonstruirana) trdnjava iz obdobja Talpurja iz 19. stoletja blizu mesta Sann v okrožju Džamšoru, Sind, Pakistan.[2] Obzidje trdnjave so primerjali z Velikim kitajskim zidom.[3]
Mesto je leta 1993 nominirala Pakistanska nacionalna komisija za Unescov status svetovne dediščine in je od takrat na poskusnem seznamu Unescove svetovne dediščine.[4] Trdnjava je navedena kot zgodovinsko območje v skladu z Zakonom o starinah iz leta 1975 in njegovimi poznejšimi spremembami ter ima zaščiten status.[5]
Lokacija
[uredi | uredi kodo]
Trdnjava Ranikot je 90 kilometrov severno od Hiderabada ob Inski avtocesti (N55).[6] Obstaja tudi enostaven dostop približno enourne vožnje od Karačija do Sana po avtocesti. Obvozna cesta, ki se začne malo stran od Sana, najbližjega mesta, vodi do trdnjave po razgibani 21 kilometrov dolgi cesti in doseže vzhodna vrata trdnjave, znana kot Sann Gate.[7][8] Sann je postaja na progi Kotri-Larkana pakistanske železnice. Trdnjava je znotraj narodnega parka Kirthar, drugega največjega narodnega parka v Pakistanu.[9]
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Prvotni namen in arhitekti trdnjave Ranikot niso znani. Prej se je verjelo, da je bila zgrajena med režimi Sasanov, Skitov, Partov ali Baktrijskih Grkov, vendar novejši dokazi kažejo, da je trdnjava nastala pod Talpurji in zgrajena v času dinastije Talpur.[10]
Arheologi opozarjajo na 17. stoletje kot na čas njene prve gradnje, vendar se arheologi iz Sinda zdaj strinjajo, da je nekatere od sedanjih struktur rekonstruirala dinastija Talpur leta 1812 po ceni 1,2 milijona rupij (Sindh Gazetteer, 677). Obzidje Ranikota je tvorilo zadnjo prestolnico emirjev iz Sinda, ko so prišli pod kolonialno oblast Britanskega imperija.[11] Radiokarbonski testi so bili opravljeni pri vratih Sann na oglju, vdelanem v malto zrušenega stebra vzhodnih vrat trdnjave. Ti testi so potrdili, da so bila ta vrata verjetno prenovljena med zgodnjim 18. stoletjem in zgodnjim 19. stoletjem, preden je Britanija vdrla v trdnjavo, ko so Kalhoras ali najverjetneje Talpur Mirs iz Sinda vladali območju.[12]
Lastnosti
[uredi | uredi kodo]
Trdnjava je ogromna, povezuje več mračnih gora gorovja Kirthar vzdolž obrisov in meri 31 kilometrov v dolžino. Trdnjavsko obzidje je prepredeno z več bastijoni, trije pa so polkrožne oblike. Severni del oboda gradišča je naravna visoka hribovita tvorba, na ostalih treh straneh pa ga prekrivajo trdnjavski zidovi. Znotraj te glavne trdnjave je manjša trdnjava, znana kot trdnjava Miri, ki je približno 3 km od vrat Sann in naj bi služila kot palača kraljeve družine Mir. Celotna zgradba trdnjave je bila zgrajena s kamnom in apneno malto. Trdnjava je zgrajena v cik-cak obliki s štirimi vhodnimi vrati v obliki romboida. Štiri vrata so namreč: Sann Gate, Amri Gate, Šah-Pere Gate in Mohan Gate.[13] Dvoja vrata, obrnjena nasproti, diagonalno prečka reka Sann; prva vrata so na zahodni strani in jih obdaja rečna voda ter je težko dostopna. Južna vhodna vrata imajo dvokrilna vrata. Znotraj vrat sta dve niši, ki imata cvetlični ornament in izrezljane kamne.
Vrata Sann so dobro ohranjena in se lahko povzpne do vrha trdnjave z obeh strani, kar nudi slikovit pogled na teren okoli trdnjave. Ta vrata so tudi vhod v Meeri.
Obnova
[uredi | uredi kodo]Trdnjavo je prvi obnovil Nawab Vali Mohamed Leghari, ki je bil predsednik vlade Sinda pod dinastijo Talpur. Izvedena so bila obnovitvena dela na trdnjavi, zlasti na kompleksu Sann Gate, zidu, ki sega proti jugu, vključno z mošejo in majhno trdnjavo ali palačo Meeri znotraj glavne trdnjave. Te so izvedli pakistanski oddelek za arheologijo, oddelek za kulturo Sinda in uprava okrožja Dadu. Po obtožbah o slabi gradnji in favoriziranju pri oddaji naročil je bila leta 2005 uvedena preiskava. Poročilo preiskovalne komisije je pokazalo, da so bila restavratorska dela slabo opravljena s cementom in novim kamnom, ne da bi bila v skladu z »Beneško listino o ohranjanju in restavriranju spomenikov in mest« in priporočil ustavitev nadaljnjih del na utrdbi. Na podlagi tega poročila so bila leta 2006 prekinjena nadaljnja obnovitvena dela.
Galerija
[uredi | uredi kodo]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Rani Kot Fort, Dadu, UNESCO
- ↑ Ranikot Fort Arhivirano 15 June 2014 at Archive.is Tourism Pakistan Retrieved 14 June 2014
- ↑ Michigan 2004, str. 65.
- ↑ »Ranikot Fort«. UNESCO. Pridobljeno 10. januarja 2015.
- ↑ »Restoration work in Ranikot stopped«. The Dawn. 10. november 2006. Pridobljeno 10. januarja 2016.
- ↑ »Ranikot Fort is the Great Wall of Sindh«. New Sindh (v ameriški angleščini). 15. november 2019. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. marca 2022. Pridobljeno 18. novembra 2019.
- ↑ Soomro, Farooq (10. april 2015). »Mysterious Ranikot: 'The world's largest fort'«. The Dawn. Pridobljeno 10. januarja 2016.
- ↑ Raza 1984, str. 75.
- ↑ King & Vincent 1993, str. 131.
- ↑ Mustafa 2003, str. 49.
- ↑ Singh 1985, str. 226.
- ↑ »Ranikot Fort (Jamshoro, Sindh): An AMS Radiocarbon Date from Sann (Eastern) Gate : Journal of Asian Civilizations Vol. 32, No. 2« (PDF). harappa.com. december 2009. Pridobljeno 10. decembra 2015.
{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava) - ↑ Kingrani, Aziz (5. februar 2017). »Can carbon dating solve the MYSTERY of rannikot?«. Dawn. Pridobljeno 19. aprila 2018.
Literatura
[uredi | uredi kodo]- King, John; Vincent, David St. (1993). Pakistan: A Travel Survival Kit. Lonely Planet Publications.
- Michigan, The University of (2004). Pakistan Illustrated. S.K. Shahab.
- Mustafa, Sayid Ghulam (2003). Sayyed: as we knew him. Manchhar Publications.
- Raza, M. Hanif (1984). Karachi, the Show Window of Sind. Editions Mystique.
- Singh, M.K.Ranjit (1985). Sanctuary Asia. S. Kumar.
[[Zunanje povezave ==
