Trebonijan Gal
| Trebonijan Gal | |||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
 | |||||||||
| Rimski cesar | |||||||||
| Vladanje | junij 251 – avgust 253 | ||||||||
| Predhodnik | Decij in Herenij Etrusk | ||||||||
| Naslednik | Emilijan | ||||||||
| Socesar | Hostilijan (julij-november 251) Voluzijan (november 251 – avgust 253) | ||||||||
| Rojstvo | 206[1] Rimska Italija | ||||||||
| Smrt | avgust 253 Terni | ||||||||
| Zakonec | Afinija Gemina Bebijana | ||||||||
| Potomci | Voluzijan in Vibija Gala | ||||||||
| |||||||||
Gaj Vibij Trebonijan Gal[2] (latinsko Gaivs Vibivs Trebonianvs Gallvs) je bil od junija 251 do avgusta 253 socesar Rimskega cesarstva, * 206, Rimska Italija, † avgust 253, Interamna (sedanji Terni), Rimska Italija.
Njegova socesarja sta bila Hostilijan in sin Voluzijan.
Zgodnje življenje
[uredi | uredi kodo]Gal je bil rojen v Italiji v ugledni etruščanski družini s senatorskimi predniki. V zakonu z Afinijo Gemino Bebiano je imel sina in kasnejšega cesarja Gaja Vibija Voluzijana in hčerko Vibijo Galo. Njegova zgodnja kariera je bila tipična za cursus honorum, na kateri je bil izvoljen na različne politične in vojaške položaje. Bil je nadomestni konzul in leta 250 guverner rimske province Gornje Mezije. Njegov guvernerski položaj kaže, da je užival zaupanje cesarja Decija.
Vzpon na oblast
[uredi | uredi kodo]Leta 251 sta Decij in njegov sin Herenij Etrusk umrla v bitki z Goti pri Abritu. Po govoricah, ki sta jih podpirala sodobni grški zgodovinar Deksipij in Trinajsto Sibilino preočišče, je bil njun poraz v veliki meri posledica Galove spletke z napadalci. Kakor koli že, ko je vojska izvedela za njuno smrt, je za njunega naslednika proglasila Trebonijana Gala, četudi je bil Decijev mlajši sin Hostilijan še živ. Proglasitev za cesarja in dejstvo, da je bil Trebojinan Gal v dobrih odnosih z Decijevo družino, kažeta, da je Deksipijeva trditev o zaroti malo verjetna.[3] Gal je takoj menoval Hostilijana za svojega socesarja, morda zato, da bi se izognil novi državljanski vojni.
V želji, da bi si zagotovil položaj v Rimu in stabiliziral razmere na donavski meji, je Gal sklenil ponižujoč mir z Goti. Mirovni pogoji so Gotom omogočili, da zapustijo rimsko ozemlje in obdržijo ujetnike in plen. Dogovorjeno je bilo tudi to, da jim bo Rim izplačeval letno subvencijo.[5] Po prihodu v Rim je Trebonijanov cesarski položaj formalno potrdil senat, njegov sin Voluzijan pa je bil imenovan za cezarja. 24. junija 251 je bil Decij pobožen, po 15. juliju 251 pa je Hostilijan izginil iz zgodovine, ker je bil morda žrtev antoninske kuge[6] ali umorjen po Trebonijanovem naročilu.
Gal je morda naročil tudi lokalizirano in neusklajeno preganjanje kristjanov,[7] vendar sta nam znana le dva incidenta: izgon papeža Kornelija v Centumcellae, kjer je leta 253 umrl, in izgon njegovega naslednika papeža Lucija takoj po izvolitvi. Slednjega so med Valerijanovo vladavino odpoklicali v Rim.[8]
_obverse.jpg)
Tako kot njegovi predhodniki tudi Trebonijan ni imel lahkega vladanja. Na vzhodu se je uprl antioški plemič Mariad in začel pustošiti Sirijo in Kapadokijo, potem pa pobegnil k Perzijcem. Gal je ukazal svoji vojski, naj napade Perzijce, perzijski cesar Šapur I. pa je napadel Armenijo in leta 253 uničil rimsko vojsko. Po zmagi je napadel nebranjene sirske province, zasedel vse legionarske postojanke in opustošil sirska mesta, vključno z Antiohijo.[9] Invazija Perzijcev se je naslednje leto ponovila. Tokrat se jim je uprl Uranij Antonin in jih prisilil na umik. Uranij se je zatem razglasil za cesarja[7] in začel kovati denar s svojo podobo.[10]
Na Donavi so skitska plemena ponovno začela vdirati preko meje, čeprav je bil z njimi leta 251 sklenjen mirovni sporazum. Skiti so po morju napadli tudi Malo Azijo, požgali Artemidin tempelj v Efezu in se na začetku leta 253 z bogatim plenom vrnili domov. Na začetku leta 253 so napadli Spodnjo Mezijo.[11] Iniciativo je zatem prevzel guverner Gornje Mezije in Panonije Emilijan in porazil napadalce.
Smrt
[uredi | uredi kodo]
Ker vojska ni bila več zadovoljna z njim, so vojaki za cesarja razglasili Emilijana. Uzurpator je začel ogrožati Trebonijanov prestol, zato se je začel pripravljati na boj. Iz Galije je odpoklical več legij pod poveljstvom kasnejšega cesarja Publija Licinija. Emilijan se je kljub temu odpravil v Italijo in še pred Valerijanovim prihodom pri Interamni (sodobni Terni) Trebonijana ujel. Kaj natančno se je tam zgodilo, ni jasno.[12] Kasnejši viri trdijo, da so Gala in Voluzijana po začetnem porazu ubili njuni vojaki,[11] in da sploh nista imela možnosti spopasti se z uzurpatorjem, ker je njuna vojska prestopila na nasprotno stran.[13] Kakorkoli že, Trebonijan Gal in Voluzijan sta bila ubita avgusta 253.[14]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Record #129344966 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
- ↑ Cooley, Alison E. (2012). The Cambridge Manual of Latin Epigraphy. Cambridge University Press. str. 498. ISBN 978-0-521-84026-2.
- ↑ Potter (2004), str. 247–248.
- ↑ Bronze portrait of Trebonianus Gallus, 05.30
- ↑ Cambridge Ancient History, str. 39–40.
- ↑ Potter (2004), str. 248.
- ↑ 7,0 7,1 Cambridge Ancient History, str. 40.
- ↑ Cambridge Ancient History, str. 636.
- ↑ Potter (2004), str. 248–249.
- ↑ Potter (2004), str. 249–250.
- ↑ 11,0 11,1 Potter (2004), str. 252.
- ↑ Bray (1997), str. 38.
- ↑ The Cambridge Ancient History, str. 41.
- ↑ Bray (1997), str. 38.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Bray, John. Gallienus: A Study in Reformist and Sexual Politics. Wakefield Press, 1997. ISBN 1-86254-337-2.
- Bowman Alan K., Garnsey Peter, Cameron Averil (ur.). The Cambridge Ancient History: The Crisis of Empire, A.D. 193–337. Cambridge University Press, 2005. ISBN 0-521-30199-8.
- Potter, David S. The Roman Empire at Bay AD 180–395. Routledge, 2004. ISBN 0-415-10058-5.
| Vladarski nazivi | ||
|---|---|---|
| Predhodnik: Decij |
Rimski cesar 251–253 Služboval ob: Hostilijanu (251) in Voluzijanu (251–253) |
Naslednik: Emilijan |
| Politične funkcije | ||
| Predhodnik: Decij, Herenij Etrusk |
Rimski konzul 252 z Voluzijanom |
Naslednik: Voluzijan, Lucij Valerij Poplikola Balbin Maksim |
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
| Umetnostne galerije in muzeji | |
| Biografski slovarji | |
| Drugo | |
