Uporabniški pogovor:Masaverlic

Predstavitev lika:

Lik mladeniča, ki bi rad strah poznal, je prikazan na podlagi nadčloveškega uma, zavedanja. Ne zave se strahu, to je čustva, ki je prisotno v nas vseh. Je nekako idealiziran, nenavaden človek. Njegov karakter je enoplasten – ne pozna strahu – se ne boji – se ne ustraši – ravna po svoji vesti. Iz tega sledita dve lastnosti ključnega pomena za človekovo kvalitetno življenje: ne boji se avtoritete ter kot oseba je pozitiven. Da je pozitivna oseba, pokažejo njegova dejanja: razbojnika se ne ustraši, temveč mu da piti.

Mladenič je zelo pogumen in neustrašen. Rad bi spoznal prav to, kar marsikoga izmed nas tare – strah. Ravno zaradi svoje neustrašnosti misli tako bistro, razumsko. Tudi to zapazimo v situaciji, ko razbojniku daje piti. Poba bi se ga lahko zelo prestrašil in bi zbežal, čeprav mu razbojnik nič žalega ni hotel storiti. Prav tako se odreže, ko mu velikan veli, naj mu da jesti in naj odklene vrata, čeprav bi to velikan lahko storil sam. Fant ga ne uboga, saj ne vidi smisla v tem, da on dela stvari namesto velikana. Prav zaradi fantove »neposlušnosti« ga velikan ne raztrga, tako kot pravi, da ga sicer bi. Nasprotno, podari mu tri bakrene kadi bakrenih cekinov, srebrnih denarjev in bakrenih bankovcev

O zgodbi:

Zgodba je po svoji zunanji strukturi (obsegu) kratka, spada med slovenske narodne pravljice. Zapisal jo je J. P . Planinski. V zgodbi najdemo like, ki predstavljajo ljudi (mladenič, mladenčeva mati, gospodar, razbojnik in graščak) in like, ki so upodobljeni kot bajeslovna bitja (vragi v mlinu, velikan v podobi duha). Če bi razpravljali o kot plod človeške domišljije, kaj ne bi morali med njih uvrstiti tudi strah? Strah bi lahko obravnavali tudi kot nekaj oprijemljivega. Ko mladenič sprašuje svojo mater po strahu, mu ga ta predstavi kot nekaj otipljivega »Strah je taka stvar, ki je na sredi votla, okoli kraja je pa nič ni.« Ne razkrije mu, da je strah čustvo, ki izvira iz nas samih. Materino definicijo strahu dojame šele, ko iz mlake skoči žab, ta pa se jo prestraši.

Primerjava lika z drugimi literarnimi liki:

Kot primerjavo bom podala lik od švedske pisateljice Astrid Lindgren (tuja) ter lik junaškega kovača, ki pa spada med slovenska narodna pravljica:slovenske narodne pravljice.

• Pika Nogavička ima nekatere tipične karakteristične lastnosti, ki se ujemajo z lastnostmi mladeniča. To so pomoč drugim v stiski, notranje podoživljanje sveta – na svoj način, neustrašnost in iz tega sledi tudi, da se ne boji avtoritete oziroma ljudi, ki si jo želijo kot otroka podrediti. Najprej se to pri Piki Nogavički pokaže, ko prvič prestopi šolski prag. Ne želi se učiti poštevanke, tako kot veli učiteljica, saj ne vidi v tem smisla. Drugi primer je, ko ji razbojnika na otoku ukažeta, naj jima preda zlato skrinjo.
• Junaški kovač:

Tako kot mladenič je tudi kovač z imenom Butec šel s trebuhom za kruhom, vendar ni šel z enakim namenom kot mladenič. Mladenič je bil strahoželnost:strahoželen, kovač pa je bil le tako močan, da ga je oče poslal naprej k čevljarju za vajenca, kasneje pa je postal kovač. Na svoji poti se kovač sreča z različnimi prikaznimi, kot so škrat, velika kača, troglavi zmaj. Vendar vse premaga, brez strahu. Ne verjame takoj, kar sliši. Stvari mora sam poizkusiti na lastni koži. Ko njegova prijatelja napade škrat v podobi starčka s svojo zvijačo, želi tudi kovač videti, če bo na enak način napadel tudi njega. Kar je bistvena skupna značilnost mladeniča in kovača je ta, da si ne pustita ukazovati in delati stvari namesto ostalih. To se kaže, ko ga škrat, preoblečen v starčka, prosi, naj mu pobere meso. Seveda tega kovač ne stori. Drugič se to pokaže, ko ga v jami škrat prosi, naj odklene vrata gradu, vendar pa kovač tega ne stori.

Viri in literatura:

• Bolhar, Alojzij (zbral in uredil): O mladeniču, ki bi rad strah poznal. Slovenske narodne pravljice. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978.
• Astrid Lindgren: Pika Nogavička. Ljubljana: Mladinska knjiga.
• Bolhar, Alojzij (zbral in uredil): O junaškem kovaču. Slovenske narodne pravljice. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978.