Uporabnik:Tjaša novak

Levi devžej kratka pripoved, delo Lovra Kuharja, ki je znan predvsem pod psevdonimom Prežihov Voranc.

O AVTORJU
Prežihov Voranc se je 10.avgusta 1893 rodil v revni kmečki družini v Kotljah in umrl 57 let kasneje (18. februarja 1950) v Mariboru. Svoj psevdonim je dobil po kmetiji, kjer so z družino živeli kot najemniki – imenovala se je pri Prežihu.

IZDAJE KNJIG, V KATERIH JE OBJAVLENA ČRTICA LEVI DEVŽEJ

Pripoved Levi devžej je izšla v zbirki Solzice, ki so prvič izšle l 1949.

Objavljena pa je tudi kot samostojna knjiga: 1.izdaja je izšla l. 1962, ilustrirala jo je Ančka Gošnik Godec, izšla je v zbirki Čebelica. Kasneje je pripoved ilustrirala tudi Jelka Reichman, izdala jo je Mladinska knjiga l. 1971, l. 1980, l.1985 in l. 2003

Objavljena je tudi v knjigi Zbrana dela Prežihovega Voranca ( v tretji knjigi), kjer lahko preberemo dve različici pripovedi.

OBNOVA ČRTICE
Pripoved Levi devžej ( devžej = žep) je prvoosebna pripoved, ki pripoveduje o sosedovih otrocih, ki niso imeli matere, pa tudi kruha ni bilo, zato so živeli od skromnih pridelkov, ki so jih imeli v kleti. Otroci so zato velikokrat na skrivaj prihajali k pripovedovalčevi domačiji, kjer tudi niso bili bogati, vendar je bila mati zelo dobrega srca, zato je velikokrat nahranila tudi sosedove otroke s kruhom in suhim sadjem. Včasih se je pripetilo, da so jih domači tudi zalotili, da so na poti k sosedovi domačiji in takrat so se črne pike v snegu ( kot jih opisuje avtor) hitro obrnile in stekle nazaj proti domu. Kadar pa so že prispeli na njihov cilj so se otrokom zasvetile oči. Avtor otroke opisuje tako, da so bili zagoreli v lica, ušesa so jim štrlela, bili so košeglavi z dolgimi, razmršenimi lasmi, strgani in slabo oblečeni, kljub vsemu pa so se jim smejale oči kadar so uspeli pobegniti od doma. Najmlajši so bili tudi zelo slabo obuti, če ne celo bosi, zato so imeli noge rdeče in ozeble. Še posebej avtor izpostavi najmlajšega otroka – Naceja, ki ga poimenuje tudi Levi devžej. Otroci so se nato igrali in jedli v dimnici, kjer je bilo prijetno toplo, medtem pa je mati šivala in v naročju držala Naceja. Pogovarjali so se tudi o razmerah doma, tako je avtorjeva mati izvedela da je nova mati huda, da jih tepe, da nimajo kruha, da jim je poginila krava, ipd. Ko so se otroci najedli so postali bolj živahni, tudi Nacej, ki je končno splezal iz toplega naročja. Ko se je materi zazdelo, da so že dovolj časa pri njih, jih je prijazno odslovila in jih napotila domov, vsakemu pa je za na pot dala tudi suho sadje in kruh. Starejši, ki so imeli večje žepe in pesti so tako dobili več hrane kot mlajši, zato je Nacej nekoč pokazal še levi žep, ki še ni bil poln in dejal : »Teta, tukaj je še en devžej«  Zaradi tega stavka lahko malega Naceja poimenujemo tudi Levi devžej, kot je naslov te pripovedi.

V črtici je zelo izrazit motiv revščine in socialnih razmer, ki je zelo značilen za avtorje, ki glede na način pisanja spadajo med predstavnike socialnega realizma

ZANIMIVOST
Na medmrežju se izraz »levi devžej« pojavlja tudi kot simbolično pojmovanje za Koroško: » Koroška se, če jo pojmujemo splošno, zdi kot levi devžej, pozabljen, skrit, tudi kot žep, nekoč krčevito odrezan od hlač. Levi devžej, pomenljiva besedna zveza, ki se ob razmišljanjih o sodobni koroški identiteti simbolično prikrade iz Prežihove črtice« ( povzeto iz časopisa Večer, 8. september, avtorica Petra Lesjak Tušek


PRIMERJAVA Z DRUGIMI LIKI
Like, ki se pojavljajo v tej črtici, bi lahko primerjali z liki, ki so opisani v delih drugih predstavnikov socialnega realizma (Miško Kranjec, France Bevk, Anton Ingolič, Ciril Kosmač,…) saj je mnogim skupna revščina in skromno, revno življenje. Ob branju te črtice lahko pomislimo tudi na lik, ki se pojavi v delu Franceta Bevka – Grivarjeva Nežka oz. Pestrna. Tudi ona je bila najmlajši otrok v revni družini, kjer so imeli komaj za hrano in preživetje. Mati ji je šivala oblekice in ostala oblačila, prav tako kot je Naceju sosedova mati šivala nogavice in srajčke. Oba sta strgana in lačna in zaradi svoje mladosti zelo nemočna in ne moreta pomagati družini, da bi živeli lepše in sta že v otroštvu prikrajšana za marsikatero stvar, ki so jo privoščijo le otroci bolj premožnih staršev. V obeh delih pa je konec optimističen. Pri črtici Levi devžej se konča z nasmehom sosedove matere, ki napolni Naceju še levi žep, pri Pestrni pa Nežka gleda v sonce in se tiho smehlja. Tako se v obeh delih na koncu pojavi optimizem, da bodo otroci, ki so sedaj še mladi in nič krivi za revščino, nekoč živeli lepše življenje.