Vadi Maghara

Vadi Maghara
Vadi Maghara
	Turkizni prodnik
	Vadi Maghara Geografska lokacija: Egipt
Drugo ime	; ḫtjw mfk3t ; chetiu mefkat ; Turkizne terase
Lokacija	Egipt;
Regija	Sinaj
Koordinati	28°54′00″N 33°06′00″E / 28.90000°N 33.10000°E
Tip	rudniki v suhem rečnem koritu
Zgodovina
Obdobje	Staro, Srednje in Novo egipčansko kraljestvo
Druge informacije
Datumi izkopov	• Ulrich Jasper Seetzen (1809) ; • Karl Richard Lepsius (1842–1845) ; • C. W. Wilson, H. S.Palmer (1868) ; • William Matthew Flinders Petrie (1904–1905)

Vadi Maghara (arabsko وادي المغارة Wādī al-Maġāra, Dolina jam) je arheološko najdišče na jugozahodnem Sinaju, Egipt. Na njem so faraonski spomeniki in rudniki turkiza iz Starega, Srednjega in Novega egipčanskega kraljestva. V Starem Egiptu so ga imenovali Turkizne terase.^[3]^[4]

Zgodovina raziskav

Arheološko najdišče je leta 1809 odkril nemški raziskovalec Arabije in Palestine Ulrich Jasper Seetzen. Najdišče je prvi raziskoval pruski egiptolog Richard Lepsius (1845). V letih 1854 do 1866 je britanski major C.K. McDonald poskušal rudariti turkiz, vendar mu to ni uspelo. Odkril je samo nekaj konic puščic in drugih drobnih predmetov in zato raziskave opustil. V letih 1868 in 1869 je bila v Vadiju Maghara odprava angleške Ordnance Survey, leta 1932 odprava Harvardske univerze in v obdobju od 1967 do 1982 nekaj izraelskih odprav.^[3]

Spomeniki, zgradbe in napisi

Staroegipčanski spomeniki, zgradbe in napisi so iz obdobja od Tretje do Devetindvajsete dinastije (okoli 2700 pr. n. št.-1100 pr. n. št.).^[5] Večina spomenikov je iz Dvanajste dinastije.^[6] V dolini so odkrili kamniti plošči faraona Sanakta, ploščo faraona Džoserja in dve skoraj identični plošči faraona Sekemketa. Vsi trije faraoni so bili iz Tretje dinastije.^[3]^[7] V vadiju so odkrili tudi plošče faraonov Sneferuja in Kufuja iz Četrte dinastije.^[5]^[8] V pogrebnem templju faraona Sahureja iz abusirske Pete dinastije je relief, na katerem faraon pošilja ladjevje na Rdeče morje, verjetno po turkiz v Vadi Maghara.^[9] Sahure je v vadiju sam sebi postavi spomenik, na katerem »udriha po nasrotnikih iz vseh tujih dežel«. Med skalnimi ploščami iz Pete dinastije so plošče faraona Njuserreja s čašo za pitne daritve in podobama bogov Hora in Tota, faraona Menkauhorja in tri plošče faraona Džedkareja.^[3]

Razen faraonskih spomenikov so na vrhu hriba odkrili ostanke naselja iz Starega kraljestva, v katerem je 125 grobih kamnitih zgradb. V njih so odkrili pepel in črepinje lončenine. Nekaj posode je bilo izdelane iz gline iz doline Nila.^[3]

Sneferujev relief^[3]
Kufujev relief^[3]
Sahurejev relief
Njuserrejev relief
Menkauhorjev relief^[3]
Džedkarejev relief^[3]

Sklici

↑ Karl Richard Lepsius: Briefe aus Aegypten, Aethiopien und der Halbinsel des Sinai. Wilhelm Hertz (Bessersche Buchhandlung), Berlin 1852, str. 329ff.
↑ Great Britain. Ordnance Survey, Sir Charles William Wilson, H. Spencer Palmer: Ordnance survey of Mount Serbál by Captains C. W. Wilson and H. S. Palmer under the direction of Major General Sir Henry James … Director General of the Ordnance Survey, 1868-9 ; pub. by authority of the Lords Commissioners of Her Majesty’s Treasury. Zincographed at the Ordance Survey Office, Southampton 1870, ponatis 1892.
↑ ^3,0 ^3,1 ^3,2 ^3,3 ^3,4 ^3,5 ^3,6 ^3,7 ^3,8 G. D. Mumford: Wadi Maghara v Kathryn A. Bard in Steven Blake Shubert, urednika: Encyclopedia of the Archeology of Ancient Egypt, New York: Routledge, 1999, str. 875-876.
↑ Rainer Hannig: Großes Handwörterbuch Ägyptisch-Deutsch: (2800 – 950 v. Chr.). Mainz 2006, str. 1178.
↑ ^5,0 ^5,1 Bard in Shubert, ur.: Encyclopedia of the Archeology of Ancient Egypt, str. 876.
↑ A. Barrois: The Mines of Sinai, The Harvard Theological Review 25 (2, april 1932): 119.
↑ Chrome Yellow: Wadi Maghara Sinai 1999 Arhivirano 2018-03-26 na Wayback Machine.. Chrome Yellow. Pridobljeno 26. februarja 2018.
↑ Karl Richard Lepsius: Denkmaler Abtheilung II, Band III, str. 2, 39.
↑ Hall: The Ancient History of the Near East from Earliest Times to the Battle of Salamis, 3rd Ed., str. 131.

[1] Karl Richard Lepsius: Briefe aus Aegypten, Aethiopien und der Halbinsel des Sinai. Wilhelm Hertz (Bessersche Buchhandlung), Berlin 1852, str. 329ff.

[2] Great Britain. Ordnance Survey, Sir Charles William Wilson, H. Spencer Palmer: Ordnance survey of Mount Serbál by Captains C. W. Wilson and H. S. Palmer under the direction of Major General Sir Henry James … Director General of the Ordnance Survey, 1868-9 ; pub. by authority of the Lords Commissioners of Her Majesty’s Treasury. Zincographed at the Ordance Survey Office, Southampton 1870, ponatis 1892.

[ref1-3] 3,0 ^3,1 ^3,2 ^3,3 ^3,4 ^3,5 ^3,6 ^3,7 ^3,8 G. D. Mumford: Wadi Maghara v Kathryn A. Bard in Steven Blake Shubert, urednika: Encyclopedia of the Archeology of Ancient Egypt, New York: Routledge, 1999, str. 875-876.

[ref1a-4] Rainer Hannig: Großes Handwörterbuch Ägyptisch-Deutsch: (2800 – 950 v. Chr.). Mainz 2006, str. 1178.

[ref3-5] 5,0 ^5,1 Bard in Shubert, ur.: Encyclopedia of the Archeology of Ancient Egypt, str. 876.

[6] A. Barrois: The Mines of Sinai, The Harvard Theological Review 25 (2, april 1932): 119.

[7] Chrome Yellow: Wadi Maghara Sinai 1999 Arhivirano 2018-03-26 na Wayback Machine.. Chrome Yellow. Pridobljeno 26. februarja 2018.

[re6-8] Karl Richard Lepsius: Denkmaler Abtheilung II, Band III, str. 2, 39.

[9] Hall: The Ancient History of the Near East from Earliest Times to the Battle of Salamis, 3rd Ed., str. 131.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]

[8]

[9]