Pojdi na vsebino

Vandalščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Vandalščina
Materni jezikŠpanija, Severna Afrika
Izumrl6. stoletje
Jezikovne oznake
ISO 639-3xvn
Seznam Linguist
xvn
Glottologvand1245

Vandalščina je bil germanski jezik, ki so ga govorili Vandali približno v 3. do 6. stoletju. Vandalščina je bila verjetno tesno povezan z gotščino in se kot taka tradicionalno uvršča med vzhodnogermanske jezike.[1]:9 Jezik je potrjen samo na nekaj fragmentih, predvsem zaradi nenehnih selitev Vandalov in poznega prevzema pisave.

Razvrstitev

[uredi | uredi kodo]

Vandalščino se tradicionalno uvršča med vzhodnogermanske jezike.[2]:4[3] Razlogi za takšno razvrstitev so večinoma zgodovinski in ne lingvistični.[1] Zaradi dojemanja vandalščine kot vzhodnogermanskega jezika, se rekonstrukcija imen, zapisanih v grških in rimskih virih, opira na gotske oblike. Tako je težko oceniti, kako tesno je vandalščina povezana z gotščino.[4]

Teoretizira se od tega, da sta gotščina in vandalščina skupaj z burgundščino tvorili narečni kontinuum,[5] in tega, da je bil jezik Vandalov dejansko gotščina,[6] do tega, da sta bila različna jezika, ki sta se zgodaj ločila, ne da bi imela vmesnega vzhodnogermanskega prednika.[7]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Selitve Vandalov

Goti so po svoji mitologiji izvirali iz Skandinavije, zato se razpravlja, ali so od tam izvirali tudi Vandali. Jezikovni dokazi ne kažejo kakšne posebne povezave med severnogermanščino in gotščino ali vandalščino. Kljub temu je možno, da so se tako Goti kot Vandali selili iz Skandinavije proti jugu, kjer sta se njuna jezika začela oddaljevati od protogermanskega.[7]

Jezikovna domovina vandalščine leži verjetno južno od Baltskega morja. V 5. stoletju so prečkali Ren[7] in se skupaj s Hasdingi in Silingi uveljavili v Galeciji (Galicija in severna Portugalska) in v južni Španiji. Okoli leta 410 so sledili drugim germanskim in negermanskim ljudstvom (Vizigoti, Alani in Svebi) in se v 430. letih preselili v severno Afriko. Vandalsko kraljestvo je cvetelo v zgodnjem 6. stoletju, po porazu leta 534 pa so prišli pod bizantinsko oblast.[8][9]:1 Domneva se, da se je vandalski jezik govoril še v času bizantinskega osvajanja.[10] Vandali so izginili verjetno pred koncem 6. stoletja.[3]

Potrditve

[uredi | uredi kodo]

O vandalskem jeziku je znanega zelo malo. Izjeme so različne besedne zveze in manjše število osebnih imen vandalskega izvora, znanih predvsem iz dokumentov in kovancev. [11][12]  Večino vandalskih imen so zapisali domači govorci latinščine ali Grki, ki so morda napačno razlagali foneme ali imena izenačili s tistimi, ki so običajna v njihovem maternem jeziku.[13]

Regionalno ime Andaluzija naj bi tradicionalno izhajalo iz vandalščine, vendar je trditev sporna. Po omajadski osvojitvi Hispanije se je od 8. stoletja do konca 15. stoletja regija imenovala al-Andaluz.[14]

V enem od napisov iz Vandalskega kraljestva je krščanska inkantacija "Kyrie eleison" navedena v vandalščini kot "Froia arme" ("Gospod, usmili se!").[15][16] Isti izraz se kot "Froia armes" pojavi tudi v Psevdo Avguštinovi Collatio Beati Augustini cum Pascentio ariano (Obed blaženega Avguština z arijskim pastirjem).[17] Možno je, da je ta izraz v resnici gotski, saj so Vandali morda uporabljali gotščino kot liturgični jezik.[18]

Epigram De conviviis barbaris (Barbarski banketi) v Latinski antologiji (Anthologia latina) severnoafriškega izvora in spornega datuma, vsebuje odlomek v germanskem jeziku, za katerega nekateri avtorji menijo, da je vandalski,[19][20] čeprav naj bi bil fragment gotski. Jezikoslovci so v tem kontekstu poudarili, [21] da je Prokopij Gote, Vandale, Vizigote in Gepide imel za "gotske narode" in menil, da so "vsi arijanske vere in imajo en jezik, imenovan gotski". Fragment se glasi:[22]

Inter "eils" Goticum "scapia matzia ia dreican!"
non audet quisquam dignos educere proti.
Calliope madido trepidat se iungere Baccho.
ne pedibus non stet ebria Musa suis.[23]
Sredi gotskega "Pozdravljeni! Gremo jest in pit"
si nihče ne upa povedati spodobnih verzov.
Kaliopa hiti, da bi odšla od mokrega Dioniza.
Pijana muza se morda ne bo postavila na noge.

Drugi ohranjeni vandalski besedi sta baudus, "gospodar"[24] in Vandalirice, "kralj Vandalov".[25]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 Hartmann, Frederik (2020). The Vandalic language – origins and relationships. Heidelberg: Universitätsverlag Winter. ISBN 978-3-8253-4752-9.
  2. ↑ Wrede, Ferdinand (2018) [1886]. Über die Sprache der Wandalen [On the language of the Vandals] (v nemščini). Berlin/Boston: De Gruyter. ISBN 9783111347615.
  3. ↑ 3,0 3,1 Hennings, Thordis (2012). Einführung in das Mittelhochdeutsche [Introduction to Middle High German] (v nemščini) (3 izd.). Berlin: De Gruyter. str. 26. ISBN 978-3-11-025959-9.
  4. ↑ Hartmann 2020, str. 9.
  5. ↑ Hartmann, Frederik; Riegger, Chiara (16. marec 2022). »The Burgundian language and its phylogeny: A cladistical investigation«. NOWELE. North-Western European Language Evolution. 75 (1): 42–80. doi:10.1075/nowele.00062.har. S2CID 247514646.
  6. ↑ Reichert, str. 47.
  7. ↑ 7,0 7,1 7,2 Hartmann, Frederik (2023). »Genealogical implications and Germanic phylogeny«. Germanic Phylogeny. Oxford: Oxford University Press. str. 172–211. doi:10.1093/oso/9780198872733.003.0005. ISBN 9780191983719.
  8. ↑ Moorhead, John (2013). »Goths and Vandals, migration history«. The Encyclopedia of Global Human Migration (v angleščini) (1 izd.). Wiley. ISBN 978-1-4443-3489-0.
  9. ↑ Merrills, Andrew H.; Miles, Richard (2010). The Vandals. Chichester: John Wiley & Sons. ISBN 9781444318074.
  10. ↑ Miles, str. 95.
  11. ↑ Hartmann, str. 7.
  12. ↑ Reichert, str. 44.
  13. ↑ Reichert.
  14. ↑ García Sanjuán, Alejandro (2017). »al-Andalus, etymology and name«. V Fleet, Kate; Krämer, Gudrun; Matringe, Denis; Nawas, John; Stewart, Devin J. (ur.). The encyclopaedia of Islam. 2017,5: Band. Leiden/Boston: Brill. ISBN 9789004335745.
  15. ↑ Schäferdiek, Knut (2016). »Ulfila und der sogenannte gotische Arianismus« [Ulfila and the so-called Gothic Arianism]. V Berndt, Guido M.; Steinacher, Roland (ur.). Arianism: Roman Heresy and Barbarian Creed (v angleščini in nemščini). Abingdon/New York: Routledge. ISBN 9781317178651.
  16. ↑ Tiefenbach, Heinrich (1991). »Das wandalische Domine miserere« [The Vandalic Domine miserere]. Historische Sprachforschung / Historical Linguistics (v nemščini). Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht. 104 (2): 251–268. ISSN 0935-3518. JSTOR 40849030.
  17. ↑ Steinacher, Roland (2008). »Gruppen und Identitäten. Gedanken zur Bezeichnung "vandalisch"« [Groups and identities. Thoughts on the term "Vandalic"] (PDF). V Berndt, Guido M.; Steinacher, Roland (ur.). Das Reich der Vandalen und seine (Vor-)Geschichten. 2005 (v nemščini). Vienna: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften. str. 254. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 17. marca 2012.
  18. ↑ Tiefenbach, str. 262.
  19. ↑ »Inter eils Goticum (De conviviis barbaris)«. Indogermanistik Wien: Quellentexte. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. oktobra 2010.
  20. ↑ Reichert, str. ;49–50.
  21. ↑ Reichert, str. 48.
  22. ↑ Procopius of Caesarea, THE VANDALIC WAR I,2–8
  23. ↑ Quoted in Magnús Snædal, 'The "Vandal" Epigram', in Filologia Germanica/Germanic Philology, 1 (2009), 181–213 (pp. 183–84).
  24. ↑ Anthologia Latina No. 307, I. 5
  25. ↑ Anthologia Latina No. 215, 523–543
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Vandalščina&oldid=6307574«