Pojdi na vsebino

Vincencij Strambi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Sveti Vincencij Strambi CP
Upokojeni škof Macerate-Tolentina
Domače imeVincenzo
CerkevKatoliška Cerkev
ŠkofijaMacerata-Tolentino
SedežMacerata-Tolentino
Imenovan20. julij 1801
Konec službovanja11. november 1823
PredhodnikAlessandro Alessandretti
NaslednikFrancesco Ansaldo Teloni
Redovi
Duhovniško posvečenje19. december 1767
Škofovsko posvečenje26. julij 1801
posvečevalec
Leonardo Antonelli
PoložajBishop
Osebni podatki
RojstvoVincenzo Domenico Salvatore Strambi
1. januar 1745({{padleft:1745|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:1|2|0}})[1]
Civitavecchia[d][1]
Smrt1. januar 1824({{padleft:1824|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:1|2|0}})[1] (79 let)
Rim[1]
Insignije
Grb osebe Vincencij Strambi
Svetništvo
God1. januar[2]
Svetnik vKatoliška Cerkev
Beatifikacija26. april 1925
Bazilika sv. Petra, Kraljevina Italija
razglašalec
Pij XI.
Kanonizacija11. junij 1950
Bazilika sv. Petra, Vatikan
razglašalec
Pij XII.
Atributi
ZavetnikŠkofija Macerata-Tolentino
SvetiščaCerkev svetega Filipa, Macerata, Italija
Catholic-hierarchy.org

Vincencij Strambi (1. januar 1745 – 1. januar 1824) – je bil italijanski katoliški pasijonist z redovniškim imenom Vincenzo Maria di San Paolo (Vincencij Marija od Setega Pavla), škof in svetnik, ki je daroval svoje življenje za papeža.

Življenjepis

[uredi | uredi kodo]

Vincenzo Strambi (1. januar 1745 – 1. januar 1824) je bil cerkveni dostojanstvenik, zaobljubljeni član pasijonistov in je služil kot škof v škofiji Macerata-Tolentino od leta 1801 do svojega odstopa leta 1823.

Strambi je postal pasijonist kljub temu, da ga je njihov ustanovitelj sveti Pavel od Križa večkrat zavrnil zaradi njegovega krhkega zdravja. Kljub temu je sprejemal in izvajal pasijonsko strogost, kar je nadaljeval tudi po svojem imenovanju za škofa, zaradi česar je bil bolj naklonjen svoji redovni kuti kot običajnemu škofovskemu oblačilu. Strambi je bil znan po svojih karitativnih načrtih, ki so vključevali skrb za revne in zmanjševanje škofijskih izdatkov, da bi ostalo več za njihovo oskrbo; posebej se je ukvarjal z vzgojo in nadaljnjim oblikovanjem duhovnikov.[3]

Izgon in vrnitev

[uredi | uredi kodo]

Strambija so francoski okupatorji izgnali iz njegove škofije 1808, ker ni hotel podpisati prisege zvestobe Francoskemu cesarstvu pod Napoleonom, ki je zasedel in priključil Macerato k svojemu cesarstvu.

“Pripravljen sem na ječo in smrt; jaz držim s papežem," je izjavil Strambi; niso pa bili vsi škofje tako odločni in pogumni. Tako je moral 28. septembra 1808 oditi iz svoje škofije pod stražo v severno Italijo, in sicer najprej v Milano, kjer je moral bivati skozi pet let v hišnem priporu. [4]

Takrat je izkoristil čas za svoje podtalno apostolsko delovanje v Novari in Milanu, preden se je mogel zmagoslavno vrniti na svoj sedež po Napoleonovih hudih porazih 1814 in odstopu.[5]

Dela

[uredi | uredi kodo]

Vincencij je avtor izvirnih in temeljitih del s področja bogoslovja, nravnosti in nabožnosti. Mnoga njegova dela so ostala v rokopisu in so jih izdali šele po njegovi smrti.

  1. Dei tesori che abbiamo in Gesù Cristo nostro Salvatore e dei misteri della sua vivifica passione e morte fonte perenne di tutti i beni, Macerata s.d. [ma 1805];
  2. Raccolta di esercizj divoti e pie istruzioni per facilitare ai fedeli la prattica santa e fruttuosa degli atti di religione, a promuovere ne’ loro cuori la vera pietà, Roma 1819;
  3. Il Mese di giugno consecrato al preziosissimo sangue del nostro amabilissimo Redentore, Roma 1820;
  4. Il Mese di giugno consecrato al preziosissimo sangue del nostro amabilissimo Redentore, Roma 1829;
  5. Esercizio di brevi, ed affettuose meditazioni sopra la passione santissima di Gesù Cristo per ogni giorno del mese, Venezia 1836;
  6. Raccolta di esercizi divoti e pie istruzioni per un sacerdote passionista con l’aggiunta delle regole di vita per giovanetto e per giovanetta, Napoli 1854.
  7. Vita del ven. servo di Dio P. Paolo Della Croce fondatore della Congregazione de’ Chierici Scalzi. [Estratta fedelmente dai processi ordinari], Roma 1786 (več izdaj, zadnja ima naslov:)
  8. San Paolo della Croce: biografia, Cantalupa 2004). [6]

O njem je izšlo prvo temeljito delo 1824 v italijanščini pod naslovom: Compendio della vita di monsignor Vincenzo M. Strambi, già vescovo di Marcerata e Tolentino s sodelovanjem več avtorjev: Ferruzzi, Michele; Rudoni, Pietro; Cavagna Sangiuliani di Gualdana, Antonio, conte. Milano, Tipografia e Libreria [Omobono] Manini ne' Tre Re. [7]

[uredi | uredi kodo]

»Io sono pronto per la prigione e per la morte; io sto con il papa!« (Italijanski izvirnik)
»Pripravljen sem na ječo in smrt; jaz držim s papežem!« (Slovenski prevod)[8]

“I poveri sono i miei padroni ed io non sono che il loro economo” (Italijanski izvirnik)
»Reveži so moji gospodarji in jaz sem samo njihov upravnik.« (Slovenski prevod)[9]

“Ascolta il clamore dei poveri!” - »I poveri urlano, urlano.« (Italijanski izvirnik)
»Poslušjte vpitje revežev!« - »Ubogi na vso moč vpijejo (proseč za pomoč).« (Slovenski prevod)[10] [11]

Smrt in spomin

[uredi | uredi kodo]

Škofoval je za časa nadaljnjega papeževanja Pija VII., dokler ni njegov naslednik Leon XII. sprejel Strambijevo odpoved in ga povabil k sebi v Rim za osebnega svetovalca. Takoj po svojem kronanju je papež nenadoma na smrt zbolel. Vincencij pa je tedaj velikodušno ponudil svoje življenje Bogu v zameno za življenje komaj izvoljenega papeža. In res: na veliko presenečenje kardinalov in vernikov je Leon XII. Popolnoma ozdravel; Strambija pa je zadela kap in je tekom enega tedna umrl v Rimu 1. januarja 1824.[12]

Posvečenje

[uredi | uredi kodo]

Postopek za njegovo posvečenje se je začel za takratne navade sorazmrno kmalu po smrti in sicer 25. junija 1845, ko je na koncu dobil naslov Častitljivi Božji služabnik 1. aprila 1894.

Papež Pij XI. je poblaženil škofa Strambija v svetem letu 1925 kot vzornika krščanske ljubezni; papež Pij XII. pa ga je prištel k svetnikom na naslednje sveto leto, in sicer 1950 v Cerkvi sv. Petra.[5]

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 Dictionnaire de spiritualité. Ascétique et mystique — 60000 p. — ISSN 0336-8106
  2. ↑ »Passionist Calendar«. Passionists. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. junija 2019. Pridobljeno 1. junija 2019. September 24: Feast of Saint Vincent Mary Strambi, Priest and Bishop
  3. ↑ »Saint Vincent Strambi«. Sanctoral. Pridobljeno 31. avgusta 2017.
  4. ↑ »Saint Vincent Strambi, CP«. The Victor's Place. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. decembra 2022. Pridobljeno 28. novembra 2022.
  5. ↑ 5,0 5,1 »Saint Vincent Strambi«. Saints SQPN. 7. maj 2017. Pridobljeno 31. avgusta 2017.
  6. ↑ »Saint Vincent Strambi, CP«. The Victor's Place. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. decembra 2022. Pridobljeno 28. novembra 2022.
  7. ↑ »Compendio della vita di monsignor Vincenzo M. Strambi, già vescovo di Marcerata e Tolentino: Ferruzzi, Michele«. Free Download, Borrow, and Streaming - Internet Archive. 1824. Pridobljeno 1. decembra 2022.
  8. ↑ »Saint Vincent Strambi, CP«. The Victor's Place. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. decembra 2022. Pridobljeno 28. novembra 2022.
  9. ↑ »Vincenzo Maria Strambi (causesanti.va)«. Santi e Beati. Pridobljeno 1. decembra 2022.
  10. ↑ »St. Vincent Mary Strambi«. Passio Christi. Pridobljeno 1. decembra 2022.
  11. ↑ »San Vincenzo Maria Strambi Santo del giorno, Frasi del santo«. Amen. Pridobljeno 1. decembra 2022.
  12. ↑ »Saint Vincenzo Strambi«. Santi e Beati. Pridobljeno 31. avgusta 2017.

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]
  • Roger Mercurio: The Passionists (Collegeville, Minn.: Liturgical Press, 1991)
  • E. Schepers: "St. Vincent Strambi C.P.: The Faithful Servant" (Passionist Nuns, Whitesville, KY, 2004)

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Vincencij Strambi
Wikivir vsebuje izvorno besedilo o temi:
Wikinavedek vsebuje navedke o temi: Vincencij Strambi
(angleško)
(italijansko)
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Vincencij_Strambi&oldid=6299714«