Vojislavljevići
| Vojislavljevići Војислављевићи | |
|---|---|
| Vladarska rodbina | |
| Država | Duklja/Doclea (zdaj Črna gora, Hercegovina in najjužnejša Dalmacija) |
| Ustanovljeno | 1018 |
| Ustanovitelj | Štefan Vojislav |
| Zadnji vladar | Mihajlo III. Dukljanski |
| Nazivi | |
| Razpad | 1189 |
| Mlajše veje | Dinastija Vukanović – Dinastija Nemanjić |
Vojislavljevići (srbsko Војислављевићи, Vojislavljevići) so bili srednjeveška srbska dinastija,[3][4][5] poimenovana po arhontu Štefanu Vojislavu,[6] ki je sredi 11. stoletja Bizantinskemu cesarstvu iztrgal Dukljo, Travunijo, Zahumje, Raško in Bosno. Njegova naslednika, kralja Mihajlo I. Vojislavljević (um. 1081) in Konstantin Bodin (um. 1101) sta razširila in utrdila državo. V 12. stoletju je glavno linijo rodbine Vojislavljević izrinila njena kadetska veja Vukanović, ki je v poznem 12. stoletju postala dinastija Nemanjić.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Štefan Vojislav
[uredi | uredi kodo]Štefan Vojislav, začetnik dinastije, je bil plemič v bizantinski službi z naslovom "arhont in toparh dalmatinskega kastra Zeta in Ston".[7][8] Leta 1034 je vodil neuspešen upor, ki je povzročil njegovo aretacijo v zapor v Carigradu. Iz zapora mu je uspelo pobegniti in se vrniti domov. Njegov naslednji upor je bil uspešen in privedel do ustanovitve neodvisne kneževine, ki ji je zavladal sam kot "knez Srbov".[9] Sodobni bizantinski pisci ga štejejo za Srba. Kasnejši in manj zanesljiv Letopis popa Dukljana ga omenja kot bratranca njegovega predhodnika Jovana Vladimirja (vladal 990–1016).[10][11]
Mihajlo I. Vojislavljević
[uredi | uredi kodo]Mihajlo I. je postal knez leta 1046. Obnovil je neodvisnost in jo obranil od Bizantinskega cesarstva. Prizadeval si je za tesnejše odnose z drugimi velikimi silami, kot so bili papeži in Normani. Svojega sina Petrislava je postavil za kneza Raške. Po neuspešnem uporu proti Bizantinskemu cesarstvu v Bolgariji je vojaški guverner Drača Nikifor Brien leta 1073 obnovil bizantinsko oblast nad Raško. Mihajlo naj bi leta 1077 od papeža Gregorja VII. prejel kraljevske insignije, kar je še vedno predmet razprav. Podoba kralja Mihajla s krono je v cerkvi svetega Mihaela v Stonu na polotoku Pelješcu (današnja Hrvaška). Mihajlova vladavina se je končala leta 1081.
Konstantin Bodin
[uredi | uredi kodo]Njegov sin in naslednik Konstantin Bodin je vladal od leta 1081 do 1101. Vojskoval se je z Bizantinci in na jugu z Normani in zasedel Drač. Ustanovil je vazalni državi v Bosni in Srbiji. V slednji je vladal Vukan, ki je priznaval Bodinovo nadoblast. Vukan in njegov brat Marko, oba srbska kneza, sta bila verjetno sinova prej omenjenega Petrislava. Vukan (1083–1115) je bil veliki župan, Marko pa je upravljal del kneževine. Bizantinski cesar Aleksej I. Komnen je leta 1094 prisilil Vukana, da je priznal bizantinsko nadoblast. Po Bodinovi smrti leta 1101 so nenehni boji za oblast med njegovimi dediči oslabili državo. Bodin je med svojim vladanjem izgnal svojega mlajšega brata Dobroslava in njunega bratranca Kočaparja. Leta 1101 sta se oba vrnila in se za oblast potegovala skupaj z Mihajlovim vnukom Vladimirjem, poročenim z Vukanovo hčerko.
Propad
[uredi | uredi kodo]Leta 1114 je prišel v Duklji na oblast sin Konstantina Bodina Đorđe Vojislavljević, znan tudi kot Đorđe Bodinović, in vladal samo do leta 1118. Leta 1115 je Vukana v Raški zamenjal njegov nečak Uroš I. (vl. do 1131). Eden od sinov Uroša I. je bil Zavida, ki je postal knez Zahumja. Njegovi štirje sinovi so sčasoma naredili red v raških deželah in ustanovili dinastijo Nemanjić.
V teh bojih so na oblast v Duklji naposled uspeli priti prosrbski vladarji, ki so dosegli višek pod Zavidovim sinom Štefanom Nemanjo okoli leta 1166. Njegov sin Štefan Prvokronani je leta 1217 obnovil staro dukljansko krono, tako da je od papeža prejel kraljevske insignije kot "kralj vseh srbskih in pomorskih dežel".
Seznam vladarjev
[uredi | uredi kodo]| Slika | Ime | Naslov | Vladanje | Komentar |
|---|---|---|---|---|
 |
štefan Vojislav (Dobroslav I. |
"Knez Srbov"[12] ali "Knez Srbije"[2] | 1018–1043 | |
| Po podatkih v Letopisu popa Dukljana sta v Duklji od leta 1043 do 1046 vladala kneginja Neda in Gojislav Vojislavljević. | ||||
 |
Mihajlo I. | "Knez Tribalov in Srbov" "Kralj Slovanov" |
1046–1081 | V Duklji je vladal kot kralj, sprva kot bizantinski vazal z naslovom protospatarij. Po letu 1077 je bil uradno podložen papežu Gregorju VII. Ko je leta 1071 podprl upor Slovanov, se je odmaknil od Bizantinskega cesarstva. Leta 1077 naj bi od Gregorja VII. prejel kraljevske insignije. |
 |
Konstantin Bodin | "Protosebast in eksekutor Duklje in Raške"[13] Kralj (naslovni) |
1081–1101 | Njegova država je poleg Duklje obsegala Travunijo, Zahumje, Raško in Bosno. Bil je eden od voditeljev slovanskega upora leta 1072 proti Bizancu, v katerem se je razglasil za bolgarskega carja Petra III. Bizantinci so ga razglasili za protosebasta. |
 |
Dobroslav II. | "Kralj Slovanov" (naslovni)[14] | 1101–1102 | Dobroslav je bil eden od štirih sinov dukljanskega kralja Mihajla I. Čeprav je bil prvorojenec, je Mihael za svojega naslednika izbral svojega izbranca Konstantina Bodina. Bodin je trdno vladal do svoje smrti leta 1101. Dobroslav II. ga je nasledil kot naslovni "kralj Slovanov". |
Letopis popa Dukljana omenjajo tudi naslednje člane družine, ki so vladali v Duklji, a jih ne omenja noben drug sosobni vir:[15]
| ||||
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Scylitzes, str. 408-409.
- ↑ 2,0 2,1 Cedrenus, ed. Bonn, II, str. 526
- ↑ Deliso, Christopher (2008). Culture and Customs of Serbia and Montenegro. ABC-CLIO. str. 13. ISBN 978-0-31334-437-4.
- ↑ Jean-Claude Cheynet (2008). »La place de la Serbie dans la diplomatie Byzantine à la fin du XI e siècle« (PDF). Zbornik Radova Vizantološkog Instituta. XLV: 91. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 6. novembra 2014.
- ↑ Komatina, Predrag. »Vizantijska titula Konstantina Bodina (Byzantine title of Constantine Bodin)«. Vizantološki institut SANU.
- ↑ Ćirković 2004, str. 24-25.
- ↑ Kekaumenos, ed Litavrin, 170-2
- ↑ Pavel Magdalin, Bizant v letu 1000, str. 124
- ↑ Scylitzes, str. 408-409
- ↑ Živković 2006, "Стефан Војислав".
- ↑ Van Antwerp Fine 1991, str. 203.
- ↑ Scylitzes, str. 408.
- ↑ »Jean-Claude Cheynet, "La place de la Serbie dans la diplomatie Byzantine à la fin du XI e siècle", Zbornik radova Vizantološkog instituta , XLV, Beograd, 2008, 89–9« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 6. novembra 2014.
{{navedi časopis}}: Sklic journal potrebuje|journal=(pomoč) - ↑ John Van Antwerp Fine (1991). The Early Medieval Balkans: A Critical Survey from the Sixth to the Late Twelfth Century. University of Michigan Press. str. 230–. ISBN 0-472-08149-7.
- ↑ Vizantološki institut (2006). Recueil de travaux de l'Institut des études byzantines. Institut. str. 452.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Primarni viri
- Шишић, Фердо, ur. (1928). Летопис Попа Дукљанина (Chronicle of the Priest of Duklja). Београд-Загреб: Српска краљевска академија.
- Кунчер, Драгана (2009). Gesta Regum Sclavorum. Zv. 1. Београд-Никшић: Историјски институт, Манастир Острог.
- Живковић, Тибор (2009). Gesta Regum Sclavorum. Zv. 2. Београд-Никшић: Историјски институт, Манастир Острог.
- Thurn, Hans, ur. (1973). Ioannis Scylitzae Synopsis historiarum. Berlin-New York: De Gruyter. ISBN 9783110022858.
- Sekundarni viri
- Bataković, Dušan T., ur. (2005). Histoire du peuple serbe [History of the Serbian People] (v francoščini). Lausanne: L’Age d’Homme. ISBN 9782825119587.
- Ćirković, Sima (2004). The Serbs. Malden: Blackwell Publishing. ISBN 9781405142915.
- Curta, Florin (2006). Southeastern Europe in the Middle Ages, 500–1250. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 9780521815390.
- Fine, John Van Antwerp Jr. (1991) [1983]. The Early Medieval Balkans: A Critical Survey from the Sixth to the Late Twelfth Century. Ann Arbor, Michigan: University of Michigan Press. ISBN 0472081497.
- Lazarević, Dragana (2014). »The Invention of the Balkan Identities: Finding the Founding Fathers and the Myths of Origin - the Montenegrin Case«. Историја и географија: Сусрети и прожимања. Београд: Институт за новију историју Србије. str. 423–443. ISBN 9788670051256.
- Obolensky, Dimitri (1974) [1971]. The Byzantine Commonwealth: Eastern Europe, 500-1453. London: Cardinal.
- Ostrogorsky, George (1956). History of the Byzantine State. Oxford: Basil Blackwell.
- Samardžić, Radovan; Duškov, Milan, ur. (1993). Serbs in European Civilization. Belgrade: Nova, Serbian Academy of Sciences and Arts, Institute for Balkan Studies.
- Stephenson, Paul (2000). Byzantium's Balkan Frontier: A Political Study of the Northern Balkans, 900–1204. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 9780521770170.
- Stephenson, Paul (2003a). The Legend of Basil the Bulgar-Slayer. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 9780521815307.
- Stephenson, Paul (2003b). »The Balkan Frontier in the Year 1000«. Byzantium in the Year 1000. BRILL. str. 109–134. ISBN 9004120971.
- Vlasto, Alexis P. (1970). The Entry of the Slavs into Christendom: An Introduction to the Medieval History of the Slavs. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 9780521074599.
- Živković, Tibor (2008). Forging unity: The South Slavs between East and West 550-1150. Belgrade: The Institute of History, Čigoja štampa. ISBN 9788675585732.
- Živković, Tibor (2013b). »The Urban Landscape of Early Medieval Slavic Principalities in the Territories of the Former Praefectura Illyricum and in the Province of Dalmatia (ca. 610-950)«. The World of the Slavs: Studies of the East, West and South Slavs: Civitas, Oppidas, Villas and Archeological Evidence (7th to 11th Centuries AD). Belgrade: The Institute for History. str. 15–36. ISBN 9788677431044.
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
