Wielki Staw Polski (jezero)
Wielki Staw Polski | |
---|---|
Vrsta | jezero |
Glavni odtoki | Roztoka |
Države porečja | Poljska |
Maks. dolžina | 0,998 km |
Maks. širina | 0,452 km |
Površina | 3,414 km2 |
Maks. globina | 79,3 m |
Količina vode | 12.967.000 m3 |
Gladina (n.m.) | 1.665 m |
Otoki | Stodółka |
Wielki Staw Polski (poljsko: Wielki Staw Polski; slovaško: Veľký stav; nemško: Großer Polnischer Se; madžarščina: Nagy-tó) [1] je krniško jezero, ki se nahaja v Visokih Tatrah na nadmorski višini 1.665 metrov v Dolini petih Poljskih jezer (Dolina Pięciu Stawów Polskich), ob pobočju Miedziane. Jezero je drugo največje jezero po površini (34,14 ha) v gorovju Tatre za goro Morskie Oko (34,54 ha). Jezero se nahaja v Malopoljskem vojvodstvu na Poljskem.[2]
Wielki Staw Polski je najgloblje in najdaljše (998 metrov) jezero v gorovju Tatre in tretje najgloblje jezero na Poljskem (najgloblje jezero je Hańcza). V jezeu je približno 13 milijonov m³ vode in je tudi po volumnu največje jezero v Tatrah. Najvišja temperatura vode v jezeru je bila 11,2 °C.[3] Je zelene barve in izmerjena vidnost v globino 13,2 m je večja kot pri drugih jezerih v dolini.[4]
Na bregovih raste grmičevje, ki počasi zarašča jase, po katerih so se včasih pasle ovce. Nad severozahodno obalo jezera, na nadmorski višini približno 1.725 m, se nahaja najstarejši salaš v Tatrah, ki se omenja že v 17. stoletju. Restavriran je bil leta 1986. Okoli jezera rastejo redke rastline na območju Karpatov, na primer alpski mavček (Trichophorum alpinum) in malocvetni šaš (Carex pauciflora).[5]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Paryski, Zofia Radwańska-Paryska, Witold Henryk (2004). Wielka encyklopedia tatrzańska. Poronin: Wydawnictwo Górskie. ISBN 8371040091.
- ↑ Klimaszewski, Mieczysław (1988). Rzeźba Tatr polskich. Warszawa: Państwowe Wydaw. Naukowe. ISBN 8301079924.
- ↑ Nyka, Józef (2003). Tatry polskie : przewodnik (Wyd. 13 (popr.) izd.). Latchorzew: Trawers. ISBN 8391585913.
- ↑ Józef Nyka, Tatry Polskie. Przewodnik, wyd.13, Latchorzew: Wydawnictwo Trawers, 2003,ISBN 83-915859-1-3
- ↑ Zbigniew Mirek, Halina Piękoś-Mirkowa, Czerwona księga Karpat Polskich, Kraków: Instytut Botaniki PAN, 2008, ISBN 978-83-89648-71-6