Zadnji tango v Parizu
| Zadnji tango v Parizu | |
|---|---|
 logotip filma | |
| Režija | Bernardo Bertolucci |
| Produkcija | Alberto Grimaldi |
| Scenarij |
|
| Zgodba | Bernardo Bertolucci |
| Vloge | |
| Glasba | Gato Barbieri |
| Fotografija | Vittorio Storaro |
| Montaža |
|
| Distribucija | United Artists |
Datum izida | 14. oktober 1972 |
Dolžina |
|
| Država |
|
| Jezik |
|
| Proračun | 1,25 milijona USD[2] |
| Dohodek bruto | 96,3 milijona USD[3] |
Zadnji tango v Parizu (italijansko Ultimo tango a Parigi, francosko Le Dernier Tango à Paris) je italijansko-francoski erotično dramski film iz leta 1972, ki ga je režiral Bernardo Bertolucci. Osnovno zgodbo si je zamislil Bertolucci iz svojih spolnih fantazij[4], scenarij je napisal skupaj s Francom Arcallijem, dialoge pa sta napisala Agnès Varda in Jean-Louis Trintignant. Zgodba prikazuje nedavno ovdovelega Američana, ki začne spolno razmerje z mlado Parižanko. V glavnih vlogah nastopajo Marlon Brando, Maria Schneider in Jean-Pierre Léaud.
Film je bil premierno prikazan 14. oktobra 1972 na Newyorškem filmskem festivalu, 15. decembra istega leta v francoskih kinematografih, dan za tem pa še v italijanskih, kjer je po enem tednu policija film zasegla, Bertolucci pa je bil celo obsojen na štirimesečno pogojno zaporno kazen zaradi obscenosti.[5] Neposreden prikaz spolnega nasilja in čustvenega nemira v filmu je povzročil mednarodno polemiko in razne oblike cenzure v različnih državah. V ZDA so najbolj nazorne prizore izrezali in MPAA ga je ocenila kot »film za odrasle«. Metro-Goldwyn-Mayer je leta 1981 izdal cenzurirano različico, ki je bila označena z oznako R. Vseeno je postal finančna uspešnica, saj je prinesel 96,3 milijona USD prihodkov po svetu ob 1,25-milijonskem proračunu. Na 46. podelitvi je bil nominiran za oskarja v dveh kategorijah, za najboljšega glavnega igralca (Brando) in najboljšo režijo (Bertolucci).[6]
Vloge
[uredi | uredi kodo]- Marlon Brando kot Paul
- Maria Schneider kot Jeanne
- Jean-Pierre Léaud kot Thomas
- Maria Michi kot Rosina mati
- Massimo Girotti kot Marcel
- Giovanna Galletti kot prostitutka
- Catherine Allégret kot Catherine
- Gitt Magrini kot Jeannina mati
- Luce Marquand kot Olympia
- Dan Diament kot zvočni inženir
- Catherine Sola kot the tajnica režije
- Mauro Marchetti kot snemalec
- Peter Schommer kot the pomočnik snemalca
- Catherine Breillat kot Mouchette
- Marie-Hélène Breillat kot Monique
- Darling Légitimus kot receptor
- Veronica Lazar kot Rosa
- Armand Abplanalp kot prostitutkina stranka
- Rachel Kesterber kot Christine
- Ramón Mendizábal kot vodja orkestra Tanga
- Mimi Pinson kot the predsednik žirije Tanga
- Gérard Lepennec kot selivec pohištva
- Stéphane Koziak kot selivec pohištva
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »Ultimo tango a Parigi (1972) – Alternate Versions – IMDb«. IMDb.
- ↑ Tino Balio, United Artists: The Company That Changed the Film Industry, Uni of Wisconsin Press, 1987 p 288
- ↑ »Last Tango in Paris (1972) – Box office / business«. IMDb. Pridobljeno 30. januarja 2012.
- ↑ Taylor, Sophie (4. februar 2011). »Last Tango in Paris star Maria Schneider dies at 58«. The Week. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. decembra 2016. Pridobljeno 5. januarja 2014.
- ↑ Brooks, Xan (5. februar 2004). »Stealing Beauty«. The Guardian. London, England. Pridobljeno 29. julija 2018.
- ↑ »The 46th Academy Awards (1974) Nominees and Winners«. Beverly Hills: oscars.org and Academy of Motion Picture Arts and Sciences. Pridobljeno 27. avgusta 2013.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]- Zadnji tango v Parizu v IMDb
- Zadnji tango v Parizu na AllMovie (angleško)
- Zadnji tango v Parizu na Box Office Mojo (angleško)
- Zadnji tango v Parizu na Metacritic (angleško)
- Zadnji tango v Parizu na Rotten Tomatoes (angleško)
- Zadnji tango v Parizu na TCM Movie Database
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
| Drugo | |
