Zadnjica (anatomija)
| Zadnjica | |
|---|---|
 Ženska (zgoraj) in moška (spodaj) zadnjica | |
| Podrobnosti | |
| Identifikatorji | |
| Latinsko | clunis |
| MeSH | D002081 |
| TA | A01.1.00.033 A01.2.08.002 |
| FMA | 76446 |
| Anatomska terminologija | |
Zadnjica je v anatomiji zadajšnja stran medenice z debelim mišičjem in maščevjem.[1] Gre za dva zaobljena dela zunanje anatomije večine sesalcev, ki se nahajata na zadnjem delu medenične regije. Pri ljudeh se zadnjica nahaja med spodnjim delom hrbta in presredkom. Zadnjica je sestavljena iz sloja kože, podkožnega maščevja ter dvojih parnih mišic: velikih zadnjičnih mišic (gluteus maximus) in srednjih zadnjičnih mišicih (gluteus medius). Veliki zadnjični mišici sta največji mišici v človeškem telesu. Odgovorni sta za gibe, kot je vzravnavanje telesa v pokončni (stoječi) položaj, ko je upognjeno v pasu; vzdrževanje telesa v pokončnem položaju z iztegnjenimi kolčnimi sklepi in poganjanje telesa naprej z nadaljnjim iztegom nog (kolkov) med hojo ali tekom.[2]
V mnogih kulturah zadnjica igra vlogo pri spolni privlačnosti.[3] Številne kulture so zadnjico uporabljale tudi kot glavno tarčo telesnega kaznovanja,[4] saj plast podkožnega maščevja zadnjice hkrati nudi zaščito pred poškodbami in omogoča povzročanje bolečine.
Struktura
[uredi | uredi kodo]Zadnjica je sestavljena iz mase zadnjičnih mišic ali »gluteusov« (dveh velikih zadnjičnih mišic in dveh srednjih zadnjičnih mišic), nad katerimi je plast maščobnega tkiva. Parne zadnjične mišice so ločene z razpoko, v kateri se nahaja zadnjik (anus).
Zadnjica omogoča primatom, da sedijo pokončno, ne da bi svojo težo naslonili na stopala, kot to počnejo štirinožci. Pri ljudeh imajo tudi vlogo pri poganjanju telesa v gibanju naprej in pomagajo pri izločanju.
Pri ljudeh imajo ženske sorazmerno širšo in debelejšo zadnjico, ker imajo več maščobnega tkiva in sorazmerno širše boke. Samice nekaterih vrst pavijanov imajo rdečo zadnjico, ki pordi, da bi pritegnila samce.[5][6] Nekateri pavijani in vsi giboni imajo značilno kaloznost na zadnjici, medtem ko so drugod po telesu prekriti z dlako. Medtem ko imajo človeški otroci na splošno gladko zadnjico, imajo odrasli moški in ženske različno stopnjo poraščenosti, tako kot na drugih delih telesa. Pri ženskah lahko rastejo dlake v razpoki (vključno okoli anusa), ki včasih segajo bočno na spodnji del ritnice. Moški imajo lahko dlake na eni ali obeh ritnicah.
Zadnjice v umetnosti
[uredi | uredi kodo]-
Izstopajoča, mišičasta zadnjica je standardna značilnost atletskih in vojaških umetnin iz Antične Grčije, kot dokazuje ta kip boksarja. (ok. 460 pr. n. št.) -
Kočijaž Motya iz Antična Grčije (ok. 460 pr. n. št.) -
Jean-Jacques Lequeu (ok. 1785) -
Jules Lefebvre (ok. 1874) -
Félix Vallotton (ok. 1884) -
Slika Georgesa Seurata iz leta 1884 Nedeljsko popoldne na otoku La Grande Jatte prikazuje žensko na desni z izrazitim pariškim zadkom.
,_Winning_at_the_ancient_Games,_British_Museum_(7642744838).jpg)
Viri
[uredi | uredi kodo]- ↑ »Zadnjica«. Slovenski medicinski e-slovar. Pridobljeno 29. septembra 2024.
- ↑ Norman Eizenberg et al., General Anatomy: Principles and Applications (2008), p. 17.
- ↑ Hennig, Jean-Luc (1995). The rear view: A brief and elegant history of bottoms through the ages. London: Souvenir. ISBN 0-285-63303-1.
- ↑ »Police«. The Times. London. 22. marec 1894. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. julija 2014. Pridobljeno 5. decembra 2010.
Mr. Curtis Bennett deprecated caning on the hands and boxing the ears, and said they were exceedingly dangerous forms of punishment. Nature provided a special place for boys to be punished upon and it should be used.
- ↑ Foundations of Osteopathic Medicine, Page 586, Anthony G. Chila – 2010
- ↑ Recent Advances in Pediatrics, 2013 Suraj Gupte, p 141
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
Predstavnosti o temi zadnjica v Wikimedijini zbirki
| Narodne knjižnice | |
|---|---|
| Znanstvene podatkovne baze | |
