Pojdi na vsebino

Abdulmedžid II.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Abdulmedžid II.
Uradni portret Abdulmedžida II.
Osmanski kalif
(Halîfe-i Müslimîn)[1]
Tenure19. november 1922 – 3. marec 1924
PredhodnikMehmed VI.
Naslednikukinitev kalifata
Gčava družine Osman
Vladanje16. maj 1926 – 23. avgust 1944
PredhodnikMehmed VI.
NaslednikAhmed Nihad
Rojstvo29./30. maj 1868[2][3]
Beşiktaş, Istanbul, Osmansko cesarstvo
Smrt23. avgust 1944 (1944-08-23) (76 let)
Pariz, Francija
Pokop
Al-Baki, Medina, Saudova Arabija
Žene
Şehsuvar Hanım]]
​
(por. 1896)​
Hayrünnisa Kadın
​
​
(por. 1902; † 1936)​
[4]
Mihrimah Bihruz Kadın
​
​
(por. 1912)​
Mehisti Hanım
​
(por. 1912)​
Potomci
  • Šehzade Omar Faruk
  • Durušehvar Sultan
Imena
Abdul Medžid bin Abdul Aziz
DinastijaOsmanska dinastija
OčeAbdul Aziz
MatiHajranidil Kadın
Religijasunitski islam

Abdulmedžid II. (osmanskoturško عبد المجید ثانی, latinizirano: ʿAbdü'l-Mecîd-i sânî; turško II. Abdülmecid[5][6]) je bil zadnji sultan Osmanskega cesarstva, zadnji kalif Osmanskega kalifata in edini kalif republike Turčije, * 29. maj 1868, † 23. avgust 1944.

V nasprotju s prejšnjimi kalifi je uporabljal naziv Halîfe-i Müslimîn (kalif muslimanov), namesto Emîrü 'l-Mü'minîn (poveljnik vernikov).[1]

V Turčiji je bil tudi razmeroma znan umetnik in estet, ki ga je zanimala umetnost, predvsem književnost, slikarstvo in glasba. Po ukinitvi Osmanskega kalifata ga je za nekaj mesecev nasledil Husein bin Ali, ki je bil priznan večinoma v arabskem svetu, a se je tudi ta poskus nadaljevanja kalifata končal.

Umrl je v Parizu leta 1944 in bil pokopan kot kalif v Medini.

Biografija[uredi | uredi kodo]

Zgodnja leta[uredi | uredi kodo]

Rojen je bil 30. maja 1868[2][3] v palači Dolmabahče v Bešiktašu v Istanbulu kot sin Abdul Aziza in njegove žene Hajranidil Kadın. Bil je mlajši brat Nazime Sultan. Šolal se je zasebno. Po pričevanjih je dopuščal poroke med bratranci in sestričnami znotraj Osmanske dinastije, da bi se zmanjšale napetosti znotraj dinastije.[7]

V skladu z običaji Osmanske dinastije je bil do svojega 40. leta zaprt v palači Dolmabahče. Ko je 4. julija 1918 postal sultan njegov prvi bratranec Mehmed VI., je bil Abdulmedžid imenovan za prestolonaslednika.[2] Zanimal se je za književnost in leta 1920 ustanovil društvo Pierre Loti za promocijo avtorjevih del in njihovo prevajanje v turščino.[8] Zanimalo ga je tudi slikarstvo in tudi sam je veliko slikal, igral je klavir[9] in skladal glasbo.[10][11]

Kalifat[uredi | uredi kodo]

Ko je bil 1. novembra 1922 odstavljen sultan Mehmed VI., je bil Osmanski kalifat ukinjen. Turška narodna skupščina v Ankari je 19. novembra 1922 kljub temu izvolila prestolonaslednika Abdulmedžida za kalifa.[2] Novi kalifat je bil ustanovljen v Istanbulu[12][13] 24. novembra 1922. Izbira Abdulmedžida za kalifa ni bila soglasna, zato je znotraj in zunaj nekdanjega Osmanskega cesarstva doživela veliko političnih kritik.[14][15][16] Do konflikta med muslimani je prišlo na primer v Palestini, kjer so nasprotovali tako Huseinu bin Aliju kot Abdulmedžidu, da bi postala naslednika Mehmeda VI.[17] Zahodne kolonialne sile, med njimi Francija in Združeno kraljestvo, so zelo pozorno spremljale razvoj dogodkov.[17] Eden od Abdulmedžidovih kritikov je bil Mohamed Rašid Rida, ki je trdil, da mu manjka nekaj lastnosti, potrebnih za kalifa.[18]

Abdulaziza je kljub kritikam ob prevzemu položaja velika večina muslimanov priznala za kalifa.[19] Po prevzemu položaja je postal tarča kemalistične propagande, ki je izkoristila dejstvo, da je zasedel palačo Yıldız v Istanbulu in si jo neupravičeno lastil,[20] njega pa je jezil prenos nekaterih pristojnosti iz Istanbula v Ankaro. Med slednjimi je bila tudi selitev vojaškega orkestra (mehter).[21]

3. marca 1924, šest mesecev po ustanovitvi Turške republike, je bil Osmanski kalifat ukinjen, Osmanska dinastija pa odstavljena in izgnana iz Turčije.[22][23]

Izgnanstvo in smrt[uredi | uredi kodo]

Kalif je bil uradno vrhovni verski in politični voditelj vseh muslimanov na svetu, z glavno nalogo preprečiti ekstremizem ali zaščititi vero pred korupcijo.[24] Na zadnji seji pogajanj o proračunu 3. marca 1924 so namestnik Urfe šejk Safet Efendi in njegovih 53 prijateljev zahtevali odpravo kalifata, češ da ni več potreben. Odprava je bila potrjena z večino glasov in sprejeta z zakonom. Z istim zakonom je bilo sklenjeno izgnati vse člane Osmanske dinastije iz Turčije. Mustafa Kemal Atatürk je v nasprotju s temi sklepi ponudil kalifat Ahmedu Šarifu as-Senusiju pod pogojem, da prebiva zunaj Turčije. Senusi je ponudbo zavrnil in potrdil svojo podporo Abdulmedžidu.[25] V arabskem svetu je položaj kalifa nasledil Husein bin Ali s podporo svojega bratranca Mehmeda VI.,[26][27][28][29][30] vendar se je tudi ta poskus hitro končal.[31]

Abdulmedžid in njegova družina so bili razburjeni zaradi te odločitve, vendar niso želeli, da bi se ljudje uprli, in so se naslednje jutro na skrivaj z avtomobilom odpeljali iz palače Dolmabahče v Čatalko in od tam z vlakom v Švico.[32] V nasprotju s pričakovanji ga tam ni pričakala delegacija ali slovesnost. V Švico je prišel kot običajen popotnik[32] v težkem finančnem položaju.[33]

Na meji so ga nekaj časa zadrževali in ga nato le spustili v državo.[34] V Švici je večkrat razlagal, da je razburjen zaradi ukinitve kalifata in da bo to v islamski svet prineslo kaos z razmahom ekstremizma, po pritisku turške vlade na švicarsko vlado, pa so mu govore v Švici prepovedali.[35] Oktobra 1924 se je preselil v Nico v Franciji.[36][6]

V Nici je živel mirno življenje. Njegova hči Durušehvar Sultan in njegova nečakinja Nilufer Hanım Sultan sta se poročili s sinovoma Nizama iz Hyderabada, enega najbogatejših ljudi na svetu. Zahvaljujoč temu se je njegovo finančno stanje izboljšalo. Ker ni dobil pričakovane podpore islamskega sveta za obnovo kalifata, se je začel osredotočati na bogoslužje, slikanje in glasbo.[37]

Abdulmedžid se je pozneje preselil v Pariz, kjer je opravljal petkove molitve v pariški Veliki mošeji. Po odhodu njegovih zelo ljubih vnukov in sina, ki je zapustil Francijo, da bi se poročil z egiptovsko princeso Kavalo, je osamljen preživljal boleče dni. Napisal je knjigo spominov v 12 zvezkih, ki jo je hranila njegova hči Durušehvar Sultan.

23. avgusta 1944 je Abdulmedžid II. umrl v svoji hiši v Parizu zaradi srčnega napada.[38][39] Njegova smrt je sovpadla z osvoboditvijo Pariza izpod nemške okupacije. Durušehvar Sultan si je prizadevala, da bi ga pokopali v Turčiji, vendar turška vlada tega ni dovolila. Njegove posmrtne ostanke so deset let hranili v Veliki mošeji v Parizu. Ko mošeja tega ni več mogla vzdrževati, so truplo prenesli v Medino in ga tam pokopali.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 1,0 1,1 TDV İslâm Ansiklopedisi.Abdülmecid Efendi.[1]
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 Hoiberg, Dale H., ur. (2010). »Abdümecid II«. Encyclopædia Britannica. Zv. I: A-ak Bayes (15th izd.). Chicago, Illinois: Encyclopædia Britannica Inc. str. 23. ISBN 978-1-59339-837-8.
  3. ↑ 3,0 3,1 There are sources that give the 29th as the day of his birth.
  4. ↑ Moralı, Seniha Sami (1978). Meşrutiyet, Dolmabahçe Sarayı ve Ankara'nın İlk Günlerine Dair. str. 60.
  5. ↑ »II. Abdülmecid kimdir?«. www.biyografi.info (v turščini). Arhivirano iz spletišča dne 13. aprila 2019. Pridobljeno 23. marca 2021.
  6. ↑ 6,0 6,1 Keramet., Nigar, Salih (1964). Halife II. Abdülmecid: yurdundan nasıl sürüldü, sonra nerelerde yaşadı, ne zaman ve nerede öldü, ne zaman ve nerede gömüldü. İnkılap ve Aka Kitabevleri. OCLC 984425856.
  7. ↑ İnan, Süleyman (2014). »Political Marriage: The Sons-in-Law of the Ottoman Dynasty in the Late Ottoman State«. Middle Eastern Studies. 50 (1): 61–73. doi:10.1080/00263206.2013.849698. JSTOR 24585595.
  8. ↑ Almas, Hacer (26. november 2021). »Reading Turcophilia: The Turkish Life of Pierre Loti in Aziyadé and Fantôme d'Orient«. Litera: Journal of Language, Literature and Culture Studies / Litera: Dil, Edebiyat ve Kültür Araştırmaları Dergisi (v turščini). 31 (2): 591. doi:10.26650/LITERA2021-860740. ISSN 2602-2117. Arhivirano iz spletišča dne 5. februarja 2022. Pridobljeno 19. marca 2024.
  9. ↑ Kupferschmidt, Uri M. (2023). The Diffusion of "Small" Western Technologies in the Middle East: invention, use, and need in the 19th and 20th centuries. Studies of Modern Orient (1st izd.). Boston: De Gruyter. ISBN 978-3-11-077719-2.
  10. ↑ SOGANCI, ISMAIL OZGUR (12. april 2010). An Interdisciplinary Study of Problematizing A Curricular Muteness: Figurative Representation In Islam And Turkish Art Education (v English) (1 izd.). LAP LAMBERT Academic Publishing. str. 120. ISBN 978-3-8383-5682-2.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  11. ↑ Hüttler, Michael, ur. (2014). The time of Joseph Haydn: from Sultan Mahmud I to Mahmud II (r. 1730 - 1839). Ottoman Empire and European theatre / ed. by Michael Hüttler. Wien: Hollitzer. ISBN 978-3-99012-070-5.
  12. ↑ The Encyclopædia Britannica, Vol. 7, Edited by Hugh Chisholm, (1911), 3.
  13. ↑ Britannica Concise Encyclopedia (v angleščini). Encyclopaedia Britannica, Inc. 2008. str. 966. ISBN 9781593394929.
  14. ↑ Li̇VaoğLu Mengüç, Hilal (20. december 2018). »Ottoman Caliphate in the Egyptian Press: Examples from Al-Ahram, Al-Muqa??am and Al-Manar« (PDF). History Studies International Journal of History (v angleščini). 10 (9): 186. doi:10.9737/hist.2018.681. ISSN 1309-4688. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 5. februarja 2023. Pridobljeno 19. marca 2024.
  15. ↑ Qureshi, M. Naeem (1. januar 1999), »Decline of the Movement«, Pan-Islam in British Indian Politics (v angleščini), Brill, str. 317–362, ISBN 978-90-04-49174-8, pridobljeno 19. marca 2024
  16. ↑ Kassam, Zain R.; Greenberg, Yudit Kornberg; Bagli, Jehan (2018). Islam, Judaism, and Zoroastrianism. Encyclopedia of Indian religions. Dordrecht: Springer. ISBN 978-94-024-1266-6.
  17. ↑ 17,0 17,1 Sanchez-Summerer, Karène; Zananiri, Sary, ur. (2021). European cultural diplomacy and Arab Christians in Palestine, 1918-1948: between contention and connection. Cham: Palgrave Macmillan. str. 442. ISBN 978-3-030-55539-9.
  18. ↑ Alam, Arooj. »The Pious Rebel: Analyzing The Impact of 'Ali 'Abd Al-Raziq's Work And Legacy«. CUNY Graduate Center, United States. Arhivirano iz spletišča dne 30. aprila 2022. Pridobljeno 19. marca 2024.
  19. ↑ Ahmed, Faiz (2017). Afghanistan rising: Islamic law and statecraft between the Ottoman and British empires. Cambridge, Massachusetts London, England: Harvard University Press. str. 240. ISBN 978-0-674-97194-3.
  20. ↑ Karamursel, Ceyda (2019). »Shiny Things and Sovereign Legalities: Expropriation of Dynastic Property in the Late Ottoman Empire and Early Turkish Republic«. International Journal of Middle East Studies (v angleščini). 51 (3): 445–463. doi:10.1017/S0020743819000382. ISSN 0020-7438.
  21. ↑ Wozniak, Audrey M. (6. september 2023). »Orienting a Nation: The Turkish National Anthem Controversies«. Music & Politics. 17 (2). doi:10.3998/mp.4573. ISSN 1938-7687. Arhivirano iz spletišča dne 1. decembra 2023. Pridobljeno 19. marca 2024.
  22. ↑ Finkel, Caroline (2007). Osman's Dream: The History of the Ottoman Empire. Basic Books. str. 546. ISBN 9780465008506.
  23. ↑ Özoğlu 2011, str. 5.
  24. ↑ Özcan 1997, str. ;45–52.
  25. ↑ Özoğlu 2011, str. 5; Özoğlu quotes 867.00/1801: Mark Lambert Bristol on 19 August 1924.
  26. ↑ Al-Momani, Nidal Daoud Mohammad (2014). »Al-Sharif, Al-Hussein Bin Ali between the Zionists and the Palestinians in 1924 A decisive year in the political history of Al-Hussein«. Journal of Human Sciences. 2014 (2): 312–335. doi:10.12785/jhs/20140213.
  27. ↑ British Secret Service (29. marec 1924). Jeddah Report 1-29 Mars 1924 (v angleščini). Jeddah: British Secret Service. str. FO 371/100CWE 3356..
  28. ↑ نضال داود المومني (1996). الشريف الحسين بن علي والخلافة.
  29. ↑ الوطن, جريدة; webmaster (5. maj 2020). »"مملكة الحجاز".. وقــصـــة الـغــزو المـســلّـــح«. جريدة الوطن (v arabščini). Arhivirano iz spletišča dne 16. maja 2023. Pridobljeno 16. maja 2023.
  30. ↑ »Central File: Decimal File 867.9111, Internal Affairs Of States, Public Press., Newspapers., Turkey, Clippings And Items., March 22, 1924 - March 12, 1925«. Turkey: Records of the U.S. Department of State, 1802-1949. 22. marec 1924.
  31. ↑ Bar, Shmuel (Januar 2016). »The implications of the Caliphate«. Comparative Strategy. 35 (1): 1–14. doi:10.1080/01495933.2016.1133994. S2CID 157012525.
  32. ↑ 32,0 32,1 Gammal, Blanche El (2017). »D'une Guerre À L'autre: L'orient-Express, Témoin, Victime, Enjeu Et Instrument Des Conflits Européens (1883-1945)«. Guerres Mondiales et Conflits Contemporains (265): 147. ISSN 0984-2292. JSTOR 44955865.
  33. ↑ Phạm, Quỳnh N.; Shilliam, Robbie, ur. (2016). Meanings of Bandung: postcolonial orders and decolonial visions. Kilombo : International Relations and Colonial Questions. London ; New York: Rowman & Littlefield International. str. 90. ISBN 978-1-78348-566-6.
  34. ↑ Lord Kinross, The Rebirth of a Nation, Kasım 1966, Sayfa 386, Amerikan Neşriyatı Bürosu için özel basım (ISBN bilgisi yoktur).
  35. ↑ »Ayşe Hür, Evvel Zaman İçinde Halifelik Vardı, Taraf gazetesi, 07.03.2010«. 7. marec 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. septembra 2013. Pridobljeno 20. januarja 2020.
  36. ↑ »Cengiz Özakıncı, Haremde Beethoven, Sarayda Goethe: Son Halife Abdülmecid Efendi, Bütün Dünya dergisi, Şubat 2011« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 23. septembra 2015. Pridobljeno 5. marca 2015.
  37. ↑ "Cevdet Küçük, Abdülmecid Efendi, Türk Diyanet Vakfı İslam Ansiklopedisi" (PDF). Arhivirano iz izvirnika (PDF) 2. aprila 2015. Pridobljeno 6. marca 2015.
  38. ↑ Uçan, Lale. »Son Halife Abdülmecid Efendi'nin Hayatı- Şehzâdelik, Veliahtlık ve Halifelik Yılları« (PDF). İstanbul Üniversitsi Sosyal Bilimler Enstitüsü doktora tezi, İstanbul 2019. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 27. novembra 2020. Pridobljeno 27. januarja 2021.
  39. ↑ Brookes, Douglas Scott (2010). The concubine, the princess, and the teacher: voices from the Ottoman harem. Austin, Tex: University of Texas Press. str. 278. ISBN 978-0-292-72149-4.

Viri[uredi | uredi kodo]

Abdulmedžid II.
Rojen: 29. maj 1868 Umrl: 23. avgust 1944
Sunitski muslimanski nazivi
Predhodnik: 
Mehmed VI. 		Last Kalif Osmanskega kalifata
19. november 1922 – 3. marec 1924 		Nezasedeno
razpustitev kalifata
(nekaj časa zahtevnik Husein bin Ali, šerif Meke)
Glava družine Osmanoğlu
16. maj 1926 – 23. avgust 1944 		Naslednik: 
Ahmed Nihad
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Abdulmedžid_II.&oldid=6237217«