Seznam kalifov

Kalif
خَليفة (*khalīfah*)
Kalif; خَليفة (khalīfah)
Naziv	Amir al-Mu'minin
Rezidenca	Medina, Arabija; Kufa, Irak; Damask, Sirija; Bagdad, Irak; Samara, Irak; Kordova, Andaluzija; Kairo, Egipt; Konstantinopel, Turčija; Marakeš, Maroko;
Predhodnik	Mohamed
Začetek delovanja	8. junij 632
Prvi nosilec	Abu Bakr
Zadnji nosilec	Abdulmedžid II.
Ukinjeno	3. marec 1924

Kalif je vrhovni verski in politični voditelj islamske države, znane kot kalifat.^[1]^[2] Prvi kalifi so bili vodje islamske verske skupnosti (umma) kot politični nasledniki islamskega preroka Mohameda.^[3] Splošno priznani kalifati so v različnih oblikah obstajali večino islamske zgodovine.^[4]

Prvemu kalifatu, Rašidunskemu, so vladali štirje rašidunski kalifi (arabsko الخلفاء الراشدون, dobesedno pravoverni kalifi): Abu Bakr, Omar, Osman in Ali, ki jih sunitski muslimani štejejo za najbolj krepostne in čiste kalife. Izbrani so bili z ljudskim soglasjem ali preko majhnega odbora. Kasnejši kalifati so bili večinoma dedni.^[5] Šiiti priznavajo le preroka Alija, prve tri kalife pa imajo za uzurpatorje.

Rašidunski kalifat se je končal s prvo fitno, ki je oblast prenesla na dinastijo Omajadov, ki je vladala v Omajadskem kalifatu, največjemu in zadnjemu, ki je aktivno vladal celotnemu muslimanskemu svetu.^[6]

Abasidska revolucija je strmoglavila Omajade in ustanovila dinastijo Abasidov, ki je vladala Abasidskemu kalifatu. Abasidski kalifat je bil sprva močan in enoten, a se je postopoma razdrobil na več držav, katerih vladarji so samo govorili o kalifu v Bagdadu. Obstajali so tudi tekmeci Abasidov, ki so zahtevali kalifat zase. Med takšnimi so bili ismailski šiitski Fatimidi, sunitski Omajadi v Kordovi in Almohadi, ki so sledili svoji doktrini. Ko je Bagdad padel pod oblast Mongolov, so se Abasidi preselili v Kairo in še naprej zahtevali kalifsko oblast, vendar niso imeli politične moči, da bi jo udejanili. Dejanska oblast je bila v rokah Mameluškega sultanata.

Po osmanski osvojitvi Egipta je bil abasidski kalif al-Mutavakil III. odpeljan v Konstantinopel, kjer je predal kalifat osmanskemu sultanu Selimu I. Kalifat je nato ostal v Osmanski dinastiji do prve svetovne vojne. Osmanski sultanat je leta 1922 odpravila Velika narodna skupščina Turčije. Zadnji osmanski sultan Abdulmedžid II. je še dve leti obdržal naziv kalifa, nato pa je bil kalifat leta 1924 ukinjen.

Rašidunski kalifat (632–661)

Glavna članka: Pravoverni kalifi in Rašidunski kalifat.

Ime	Rojen	Vladal od	Vladal do	Razmerje z Mohamedom	Hiša
Abu Bakr (أبو بكر الصديق)	573	8. junij 632	22. avgust 634	Oče Mohamedove žene Ajše	Banu Taim
Omar (عمر بن الخطاب)	584	23. avgust 634	3. november 644 (umorjen)	Oče Mohamedove žene Hafse	Banu Adi
Osman (عثمان بن عفان)	579	11. november 644	20. junij 656 (umorjen)	Mož Mohamedovih hčerk Rukaje in nato Kultum in vnuk Mohamedove tete Um Hakim bint Abdul Mutalib	Banu Omaja
Ali (علي بن أبي طالب)	601	20. junij 656	29. januar 661 (umorjen)	Mohamedov bratranec in mož Mohamedove hčerke Fatime in vnukinje Umame bint Zainab	Banu Hašim

Omajadski kalifat (661–750)

Glavni članek: Omajadski kalifat.

Ime	Rojen	Vladal od	Vladal do	Umrl	Razmerje s predhodnikom
Muavija I.	602	661	29. april ali 1. maj 680		Drugi bratranec kalifa Osmana
Jazid I.	647	680	11. november 683		Sin Muavije I.
Muavija II.	664	november 683	684		Sin Jazida I.
Marvan I.	623–626	684	7. maj 685		Bratranec kalifa Osmana
Abd al-Malik ibn Marvan	646	685	8. oktober 705		Sin Marvana I.
al-Valid I.	668	oktober 705	23. februar 715		Sin Abd al-Malika ibn Marvana
Sulejman ibn Abd al-Malik	674	februar 715	22. september 717		Sin Abd al-Malika, brat al-Valida I.
Omar II.	2. november 682	september 717	februar 720		Nečak Abd al-Malik, bratranec al-Valida I. in Sulejmana, Omarjev vnuk
Jazid II.	687	10. februar 720	26. januar 724		Sin Abd al-Malik, brat al-Walida I. in Sulejmana
Hišam ibn Abd al-Malik	691	26. januar 724	6. februar 743		Sin Abd al-Malik, brat al-Valida I., Sulejmana in Jazida II.
al-Valid II.	709	6. februar 743	17. april 744 (umorjen)		Sin Jazida II.
Jazid III.	701	17. april 744	3./4. oktober 744		Sin al-Valida I.
Ibrahim ibn al-Valid		744 (nekaj tednov)		25. januar 750 (usmrčen)	Sin al-Valida I.
Marvan II.	691	744	6. avugust 750 (ubit)		Nečak Abd al-Malika, bratranec al-Valida I., Sulejmana, Omarja II., Jazida II. in Hišama

Abasidski kalifat (750–1258)

Glavni članek: Abasidski kalifat.

Ime	Rojen	Vladal od	Vladal do	Umrl	Starši
Al-Safah	721	25. januar 750	10. junij 754		Mohamed ibn Ali ibn Abdalah Bajta bint Ubajdalah al-Harsia
Al-Mansur	714	10. junij 754	775		Mohamed ibn Ali ibn Abdalah Salamah Um Abdalah
Al-Mahdi	744/745	775	4. avgust 785		Al-Mansur Arva bint Mansur al-Himjari
Al-Hadi	764	avgust 785	14. september 786		Al-Mahdi al-Hajzuran bint Ata
Al-Rašid	763/766	14. september 786	24. marec 809		Al-Mahdi Al-Hajzuran
Al-Amin	787	marec 809	24./25. september 813		Al-Rašid Zubaida bint Džafar
Al-Mamun	13./14. september 786	september 813	9. avgust 833		Al-Rašid Maradžil
Al-Mutasim	oktober 796	9- avgust 833	5. januar 842		Al-Rašid Maridah bint Šabib
Al-Vatik	811–813	5. januar 842	10. avgust 847		Al-Mutasim Karatis
Al-Mutavakil	februar/marec 822	10. avugust 847	11. december 861 (umorjen)		Al-Mutasim Um Džafar Šudža
Al-Muntasir	november 837	861	7. ali 8. junija 862		Al-Mutavakil Hubšija, grška priležnica
Al-Mustain	836	862	866 (usmrčen)		Mohamed ibn al-Mutasim, abasidski princ Maharik, priležnica
Al-Mutaz	847	866	869		Al-Mutavakil Čabiha
Al-Muhtadi		869	21. junij 870		Al-Vatik Kurb, grška priležnica
Al-Mutamid	842	21. junija 870	15. oktober 892		Al-Mutavakil Fitjan
Al-Mutadid	854/861	oktober 892	5. april 902		Al-Muvafak, abasidski princ in vrhovni poveljnik Dirar
Al-Muktafi	877/878	5. april 902	13. avgust 908		Al-Mutadid Džidžak
Al-Muktadir	895	13. avgust 908	929	31. oktober 932 (ubit)	Al-Mutadid Šaghab
Al-Kahir	899	929		950	Al-Mutadid Fitnah
Al-Muktadir	895	929	31. oktober 932 (ubit)		Al-Mutadid Šaghab
Al-Kahir	899	31. oktober 932	934	950	Al-Mutadid Fitnah
Al-Radi	december 909	934	23. december 940		Al-Muktadir Zalum
Al-Mutaki	908	940	944	julij 968	Al-Muktadir Halub
Al-Mustakfi	905	september 944	januar 946	september/oktober 949	Al-Muktafi Gusn, grška priležnica
Al-Muti	914	januar 946	5. avgust 974	12. oktober 974	Al-Muktadir Mašala
Al-Tai	932	974	991	3. avgust 1003	Al-Muti Utb, grška priležnica
Al-Kadir	947	1. november 991	29. november 1031		Išak ibn al-Muktadir, abasidski princ Dimna
Al-Kaim	1001	29. november 1031	2. april 1075		Al-Kadir Badr al-Didža
Al-Muktadi	1056	2. april 1075	februar 1094		Mohamed ibn al-Kaim, abasidski princ Urdžuman, armenska priležnica
Al-Mustazhir	april/maj 1078	februar 1094	6. avgust 1118		Al-Muktadi Taif al-Afvah (Egipčanka)
Al-Mustaršid	april/maj 1092	6. avgust 1118	29. avgust 1135		Al-Mustazhir Lubaba
Al-Rašid Bilah	1109	29. avgust 1135	1136	6. junij 1138 (ubit)	Al-Mustaršid Hušf
Al-Muktafi	9. marec 1096	1136	12. marec 1160		Al-Mustazhir Ašin Um Mohamed
Al-Mustandžid	1124	12. marec 1160	20. december 1170		Al-Muktafi Thavus
Al-Mustadi	1142	20. december 1170	30. marec 1180		Al-Mustandžid Ghadha
Al-Nasir	6. avgust 1158	2. marec 1180	4. oktober 1225		Al-Mustadi Sajida Zumurud Hatun
Al-Zahir	1176	5. okctober 1225	11. julij 1226		Al-Nasir Asma
Al-Mustansir	17. februar 1192	11. julij 1226	2. december 1242		Az-Zahir Zahra
Al-Mustasim	1213	2. december 1242	20. februar 1258		Al-Mustansir Hadžir

V poznem abasidskem obdobju so mulinamski vladarji začeli uporabljati druge naslove, kot sta emir al-umara in sultan.

Mameluška dinastija Abasidov (1261–1517)

Glavni članek: Mameluški sultanat.

Kairski Abasidi so bili večinoma ceremonialni kalifi pod pokroviteljstvom Mameluškega sultanata, ki je nastal po odstavitvi dinastije Ajubidov.^[7]^[8]

Vladarsko ime	Osebno ime	Vladanje	Starši
Al-Mustansir	Abu al-Kasim Ahmed	13. junij 1261 – 28. november 1261	Az-Zahir
Al-Hakim I. Kairski	Abu Abdulah Mohamed	16. november 1262 – 19. januar 1302	Abu Ali al-Hasan
Al-Mustakfi I.	Abu ar-Rabi Sulejman	20. januar 1302 – februar 1340	Al-Hakim I. Kairski
Al-Vatik I.	Abu Išak Ibrahim	februar 1340 – 17. junij 1341	Mohamed, sin Al-Hakima I. Kairskega
Al-Hakim II.	Abu al-Abas Ahmed	1341–1352	Al-Mustakfi I.
Al-Mutadid I.	Abu Bakr	1352–1362	Al-Mustakfi I. Kairski
Al-Mutavakil I.	Abu Abdilah Mohamed	1362–1377	Al-Mutadid I.
Al-Mustasim	Abu Jahja Zakarija	1377	Al-Vatik I.
Al-Mutavakil I.	Abu Abdilah Mohamed	1377–1383	Al-Mutadid I.
Al-Vatik II.	Omar	september 1383 – 13. november 1386	Al-Vatik I.
Al-Mustasim	Abu Yahya Zakariya	1386–1389	Al-Vatik I.
Al-Mutavakil I.	Abu Abdilah Mohamed	1389 – 9. januar 1406	Al-Mutadid I.
Al-Mustain	Abu al-Fadl al-Abas	22. januar 1406 – 9. marec 1414	Al-Mutavakil I. Baj Hatun
Al-Mutadid II.	Abu al-Fath Davud	1414–1441	Al-Mutawakkil I. Kazal
Al-Mustakfi II.	Abu ar-Rabi Sulejman	1441 – 29. januar 1451	Al-Mutavakil I.
Al-Kaim	Abu Al-Baka Hamza	1451–1455	Al-Mutavakil I.
Al-Mustandžid	Abu al-Mahasin Jusuf	1455 – 7. april 1479	Al-Mutavakil I.
Al-Mutavakil II.	Abu al-Iz Abdul Aziz	5. april 1479 – 27. september 1497	Jakub bin Al-Mutavakil I. Hadž al-Malik
Al-Mustamsik	Abu as-Sabr	1497–1508	Al-Mutavakil II.
Al-Mutavakil III.	Mohamed	1508–1516	Al-Mustamsik
Al-Mustamsik	Abu as-Sabr	1516–1517	Al-Mutavakil II.
Al-Mutavakil III.	Mohamed	1517	Al-Mustamsik

Osmanski kalifat (1517–1924)

Glavni članek: Osmanski kalifat.

Poglavar Osmanske dinastije se je prvotno imenoval sultan, kmalu pa so se začeli kopičiti nazivi, prevzeti od podrejenih ljudstev.^[9]^[10] Murat I. (vladal 1362–1389) je bil prvi osmanski kandidat za naziv kalifa. Naslov je zahteval po osvojitvi Odrina leta 1362 ali1369.^[11]

Tugra	Ime	Vladanje	Starša
Tughra of Selim I	Selim I.	1517 – 21. september 1520	Bajazid I. Gilbahar Hatun
Tughra of Suleiman I	Sulejman I.	30. september 1520 – 6. ali 7. september 1566	Selim I Hafsa Sultan
Tughra of Selim II	Selim II.	29. september 1566 – 21. december 1574	Sulejman I. Hürrem Sultan
Tughra of Murad III	Murat III.	22. december 1574 – 16. januar 1595	Selim II. Nurbanu Sultan
Tughra of Mehmed III	Mehmed III.	27. januar 1595 – 20. ali 21. december 1603	Murat III. Safije Sultan
Tughra of Ahmed I	Ahmed I.	21. december 1603 – 22. november 1617	Mehmed III. Handan Sultan
Tughra of Mustafa I	Mustafa I.	22. november 1617 – 26. februar 1618	Mehmed III. Halime Sultan
Tughra of Osman II	Osman II.	26. februar 1618 – 19. maj 1622	Ahmed I. Mahfiruz Hatun
Tughra of Mustafa I	Mustafa I.	20. maj 1622 – 10. september 1623	Mehmed III. Halime Sultan
Tughra of Murad IV	Murat IV.	10. september 1623 – 8. ali 9. februar 1640	Ahmed I. Kosem Sultan
Tughra of Ibrahim	Ibrahim I.	9. februar 1640 – 8. avgust 1648	Ahmed I. Kosem Sultan
Tughra of Mehmed IV	Mehmed IV.	8. avgust 1648 – 8. november 1687	Ibrahim I. Turhan Sultan
Tughra of Suleiman II	Sulejman II.	8. november 1687 – 22. junij 1691	Ibrahim Aşub Sultan
Tughra of Ahmed II	Ahmed II.	22. junij 1691 – 6. februar 1695	Ibrahim Muazez Sultan
Tughra of Mustafa II	Mustafa II.	6. februar 1695 – 22. avgust 1703	Mehmed IV. Gilnuš Sultan
Tughra of Ahmed III	Ahmed III.	22. avgust 1703 – 1. ali 2. oktober 1730	Mehmed IV. Gilnuš Sultan
Tughra of Mahmud I	Mahmud I.	2. oktober 1730 – 13. december 1754	Mustafa II. Saliha Sultan
Tughra of Osman III	Osman III.	13. december 1754 – 29. ali 30. oktober 1757	Mustafa II. Šehsuvar Sultan
Tughra of Mustafa III	Mustafa III.	30. oktober 1757 – 21. januar 1774	Ahmed III. Mihrišah Kadın
Tughra of Abdülhamid I	Abdul Hamid I.	21. januar 1774 – 6. ali 7. april 1789	sin Ahmeda III. Šermi Kadin
Tughra of Selim III	Selim III.	7. april 1789 – 29. maj 1807	Mustafa III. Mihrišah Sultan
Tughra of Mustafa IV	Mustafa IV.	29. maj 1807 – 28. julij 1808	Abdul Hamid I. Sineperver Sultan
Tughra of Mahmud II	Mahmud II.	28. julij 1808 – 1. julij 1839	Abdul Hamid I. Nakšidil Sultan
Tughra of Abdülmecid I	Abdulmedžid I.	1. julij 1839 – 25. junij 1861	Mahmud II. Bezmialem Sultan
Tughra of Abdulaziz	Abdul Aziz	25. junij 1861 – 30. maj 1876	Mahmud II. Pertevnijal Sultan
Tughra of Murad V	Murat V.	30. maj 1876 – 31. avgust 1876	Abdulmedžid I. Ševkefza Kadin
Tughra of Abdülhamid II	Abdul Hamid II.	31. avgust 1876 – 27. appril 1909	Abdulmedžid I. Tirimujgan Kadin
Tughra of Mehmed V	Mehmed V.	27. april 1909 – 3. julij 1918	Abdulmedžid I. Guldžamal Kadin
Tughra of Mehmed VI	Mehmed VI.	4. julij 1918 – 1. november 1922	Abdulmedžid I. Gulustu Hanim
— ^{[op 1]}	Abdulmedžid II.	18. november 1922 – 3. marec 1924	Abdulaziz Hajranidil Kadin^[12]

Opomba

↑ Zadnji osmanski kalif Abdulmedžid II. ni imel lastne tugre, saj ni služil kot vodja države. Ta položaj je zasedal Mustafa Kemal Atatürk, predsednik novoustanovljene Republike Turčije.

Sklici

↑ Jazeera, Al. »The Caliph«. interactive.aljazeera.com (v angleščini). Pridobljeno 6. aprila 2023.
↑ McQuaid, Julia Voelker (september 2007). »The Struggle for Unity and Authority in Islam: Reviving the Caliphate?« (PDF). Center for Strategic Studies: 1.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
↑ »Successors to the prophet: Islam's caliphates«. The Seattle Times (v ameriški angleščini). 1. julij 2014. Pridobljeno 6. aprila 2023.
↑ Ekinci, Ekrem Buğra (3. marec 2017). »The rise and fall of the Islamic caliphate in history«. Daily Sabah (v ameriški angleščini). Pridobljeno 6. aprila 2023.
↑ Office of the 33rd Lead Inspector General of the United States Department of Defense (maj 2023) "OPERATION INHERENT RESOLVE LEAD INSPECTOR GENERAL REPORT TO THE UNITED STATES CONGRESS" (PDF). Pridobljeno 4. maja 2023.
↑ »The Umayyad Caliphate: The Largest Islamic State«. TheCollector (v angleščini). 1. november 2022. Pridobljeno 6. aprila 2023.
↑ Bosworth 2004, p. 7
↑ Houtsma & Wensinck 1993, str. 3
↑ Lane-Poole 2004, p. 195
↑ Bosworth 2004, pp. 239–240
↑ Lambton, Ann; Lewis, Bernard (1995). The Cambridge History of Islam: The Indian sub-continent, South-East Asia, Africa and the Muslim west. Zv. 2. Cambridge University Press. str. 320. ISBN 9780521223102. Pridobljeno 14. marca 2015.
↑ As̜iroğlu 1992, str. 13

Viri

Bobrick, Benson (2012). The Caliph's Splendor: Islam and the West in the Golden Age of Baghdad. Simon & Schuster. ISBN 978-1416567622.
Bosworth, C. E., ur. (1987). The History of al-Ṭabarī, Volume XXXII: The Reunification of the ʿAbbāsid Caliphate: The Caliphate of al-Maʾmūn, A.D. 813–33/A.H. 198–213. SUNY Series in Near Eastern Studies. Albany, New York: State University of New York Press. ISBN 978-0-88706-058-8.
Bosworth, C.E. (1993). "Al-Muntasir". In Bosworth, C. E.; van Donzel, E.; Heinrichs, W. P. & Pellat, Ch. (eds.). The Encyclopaedia of Islam, Second Edition. Volume VII: Mif–Naz. Leiden: E. J. Brill. ISBN 978-90-04-09419-2.
Bosworth, Clifford Edmund (2004) [1996]. The New Islamic Dynasties: A Chronological and Genealogical Manual. New Edinburgh Islamic Surveys (2nd izd.). Edinburgh University Press. ISBN 978-0-7486-2137-8. OCLC 56639413.
Donner, Fred M. (2012) [2010]. Muhammad and the Believers, at the Origins of Islam. Cambridge, Massachusetts: Harvard University Press. ISBN 978-0-674-05097-6.
Hinds, Martin (1993). "Muʿāwiya I b. Abī Sufyān". In Bosworth, C. E.; van Donzel, E.; Heinrichs, W. P. & Pellat, Ch. (eds.). The Encyclopaedia of Islam, Second Edition. Volume VII: Mif–Naz. Leiden: E. J. Brill. str. 263–268. ISBN 978-90-04-09419-2.
Houtsma, M. Th.; Wensinck, A. J. (1993). E.J. Brill's First Encyclopaedia of Islam 1913–1936. Zv. IX (Reprint izd.). Leiden: BRILL. ISBN 978-90-04-09796-4.
Kennedy, Hugh (2006). When Baghdad Ruled the Muslim World: The Rise and Fall of Islam's Greatest Dynasty. Cambridge, MA: Da Capo Press. ISBN 978-0-306814808.
Lammens, H. & Blankinship, Kh. Y. (2002). "Yazīd (II) b. ʿAbd al-Malik". In Bearman, P. J.; Bianquis, Th.; Bosworth, C. E.; van Donzel, E. & Heinrichs, W. P. (eds.). The Encyclopaedia of Islam, Second Edition. Volume XI: W–Z. Leiden: E. J. Brill. str. 311. ISBN 978-90-04-12756-2.
Lane-Poole, Stanley (1894). The Mohammedan Dynasties: Chronological and Genealogical Tables with Historical Introductions. Westminster: Archibald Constable and Company. OCLC 1199708.
Madelung, Wilferd (1997). The Succession to Muhammad: A Study of the Early Caliphate. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0-521-56181-7.

Marsham, Andrew (2013). »The Architecture of Allegiance in Early Islamic Late Antiquity: The Accession of Mu'awiya in Jerusalem, ca. 661 CE«. V Beihammer, Alexander; Constantinou, Stavroula; Parani, Maria (ur.). Court Ceremonies and Rituals of Power in Byzantium and the Medieval Mediterranean. Leiden and Boston: Brill. str. 87–114. ISBN 978-90-04-25686-6.
Marsham, Andrew (2013). "The Architecture of Allegiance in Early Islamic Late Antiquity: The Accession of Mu'awiya in Jerusalem, ca. 661 CE". In Beihammer, Alexander; Constantinou, Stavroula; Parani, Maria (eds.). Court Ceremonies and Rituals of Power in Byzantium and the Medieval Mediterranean. Leiden and Boston: Brill. str. 87–114. ISBN 978-90-04-25686-6.
Powers, David S., ur. (1989). The History of al-Ṭabarī, Volume XXIV: The Empire in Transition: The Caliphates of Sulaymān, ʿUmar, and Yazīd, A.D. 715–724/A.H. 96–105. SUNY Series in Near Eastern Studies. Albany, New York: State University of New York Press. ISBN 978-0-7914-0072-2.
Zetterstéen, K. V. (1987). »al-Muʿtaḍid Bi'llāh«. V Houtsma, Martijn Theodoor (ur.). E.J. Brill's First Encyclopaedia of Islam, 1913–1936, Volume VI: Morocco–Ruzzik. Leiden: Brill. str. 777. ISBN 978-90-04-08265-6.

[12] Zadnji osmanski kalif Abdulmedžid II. ni imel lastne tugre, saj ni služil kot vodja države. Ta položaj je zasedal Mustafa Kemal Atatürk, predsednik novoustanovljene Republike Turčije.

[1] Jazeera, Al. »The Caliph«. interactive.aljazeera.com (v angleščini). Pridobljeno 6. aprila 2023.

[2] McQuaid, Julia Voelker (september 2007). »The Struggle for Unity and Authority in Islam: Reviving the Caliphate?« (PDF). Center for Strategic Studies: 1.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)

[3] »Successors to the prophet: Islam's caliphates«. The Seattle Times (v ameriški angleščini). 1. julij 2014. Pridobljeno 6. aprila 2023.

[4] Ekinci, Ekrem Buğra (3. marec 2017). »The rise and fall of the Islamic caliphate in history«. Daily Sabah (v ameriški angleščini). Pridobljeno 6. aprila 2023.

[5] Office of the 33rd Lead Inspector General of the United States Department of Defense (maj 2023) "OPERATION INHERENT RESOLVE LEAD INSPECTOR GENERAL REPORT TO THE UNITED STATES CONGRESS" (PDF). Pridobljeno 4. maja 2023.

[6] »The Umayyad Caliphate: The Largest Islamic State«. TheCollector (v angleščini). 1. november 2022. Pridobljeno 6. aprila 2023.

[7] Bosworth 2004, p. 7

[8] Houtsma & Wensinck 1993, str. 3

[9] Lane-Poole 2004, p. 195

[10] Bosworth 2004, pp. 239–240

[11] Lambton, Ann; Lewis, Bernard (1995). The Cambridge History of Islam: The Indian sub-continent, South-East Asia, Africa and the Muslim west. Zv. 2. Cambridge University Press. str. 320. ISBN 9780521223102. Pridobljeno 14. marca 2015.

[13] As̜iroğlu 1992, str. 13

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]

[8]

[9]

[10]

[11]

[op 1]

[12]