Pojdi na vsebino

Adiabena

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Adiabena
15–116
Adiabena znotraj Armenskega cesarstva med vladavino Tigrana Velikega
Adiabena znotraj Armenskega cesarstva med vladavino Tigrana Velikega
Statusvazalna država Armenskega kraljestva, Partskega cesarstva in Sasanidskega cesarstva
Glavno mestoArbela
Skupni jezikiklasična sirščina
Religija
judaizem, krščanstvo, manihejstvo
Vladamonarhija
kralj 
• okoli 15 n. št.
Izat I.
• 20. leta ? – okoli 36[1]
Monobaz I.
• okoli 36 - okoli 55/59
Izat II.[2]
• okoli 55/59[3] - pozna 60./srednja 70. leta
- - - - - - - - - - - -
Monobaz II.
• ? - 116
Meharasp
Zgodovinska dobaantika
• ustanovitev
15
• ukinitev
116
Predhodnice		 Naslednice
Parthian Empire
Roman Empire

Adiabena (iz starogrškega Ἀδιαβηνή [Adiabene], ki izvira iz klasičnega sirskega ܚܕܝܐܒ, [Ḥaḏy’aḇ ali Ḥḏay’aḇ], staroperzijsko Nodshirakan,[4] armensko Նոր Շիրական, [Nor Shirakan]) je bila antično kraljestvo v Asiriji[5][6][7][8] s prestolnico v Arbeli, sodobnem Arbilu v Iraku.

Njeni vladarji so se v 1. stoletju spreobrnili iz ašurizma v judaizem.[9] Kraljica Helena Adiabenska, v hebrejskih virih znana kot Heleni HaMalka, se je preselila v Jeruzalem, kjer je zase in za svoja sinova Izata bar Monobaza in Monobaza II. zgradila palače v severnem delu Davidovega mesta južno od Tempeljskega griča. Po Talmudu sta tako Helena kot Monobaz darovala velike vsote denarja Jeruzalemskemu templju.

Lokacija

[uredi | uredi kodo]

Adiabena je obsegala del Asirije med rekama Veliki Zab (Lycus) in Mali Zab (Caprus), čeprav Amian Marcelin trdi, da so ji pripadale tudi Ninive, Ekbatana in Gavgamela.[10] Uradno je bila nekaj stoletij odvisna od Partskega cesarstva, od 1. stoletja pr. n. št. pa je bila neodvisna. V talmudskih spisih se imenuje חדייב, חדייף in הדייב, kar ustreza sirski obliki njenega imena Hadyab ali Hedayab. Glavno mesto države je bila Arbela (Arba-ilu), kjer je imel svojo šolo Bar Ukba, ali v bližini Hazaha, katerega so Arabci kasneje tudi imenovali Arbela.[11] V Kiddushin 72a se z Adiabeno istoveti svetopisemski Habor, v Yerushalmi Megillah i. 71b pa Rifat.[12]

Prebivalstvo

[uredi | uredi kodo]

V zgodnji antiki je bila Adiabena del Asirskega cesartva, naseljena z Asirci. Kasneje je imela mešano prebivalstvo. Po Pliniju so bila v regiji naseljena štiri plemena: Oronti, Alani, Azoni in Siliki.[13] Jožef Flavij v Judovskih starinah piše, da je bilo v kraljestvu poleg Asircev tudi veliko Judov, kar jr privedlo do ustanovitve prominentne rabinske akademije v Arbeli. V sasanidskem obdobju so v politično ospredje prišli Perzijci. Kasneje je Adiabena postala nadškofija s sedežem metropolita v Arbeli.[14]

Iz imen adiabenskih vladarjev je Ernst Herzfeld zaključil, da so bili člani vladarske hiše sakskega/skitskega porekla.[15] [16] Kasnejše jezikoslovne študije iranskih narečij so pokazale, da gre za pogosta imena zahodnega srednjega Irana.[17]

Domneva se, da je adiabensko vladarsko družino, ki je zbežala pred invazijo cesarja Trajana, zamenjala Amatunska dinastija, ki je vladala na ozemlju med Urmijskim jezerom in jezerom Van.[18][19]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

V antiki je bila Adiabena integralni del Asirije.

Ahemenidsko obdobje

[uredi | uredi kodo]

Izgleda, da je bila Adiabena v ahemenidskem obdobju vazalna država perzijskih šahov. V njej so ves čas vladali člani Ahemenidske dinastije. Ardašir III., ki je vladal od 628 do 630 n. št., se je pred prihodom nsa perzijski prestol naslavljal s »kralj Hadžaba«.[20] Vojaška enota Deset tisoč, sestavljena večinoma iz grških najemnikov, se je po porazu v bitki pri Kunaksi skozi Adiabeno umaknila proti Črnemu morju.

Helenistično obdobje

[uredi | uredi kodo]

V tem obdobju je bila majhno kraljestvo z vrsto domorodnih vladarjev, verjetno odvisno najprej od Makedonskega in nato Selevkidskega cesarstva.

Partsko obdobje

[uredi | uredi kodo]

Po helenističnem obdobju je Adiabena postala vazalna država Partskega cesarstva. V 1. stoletju pr. n. št. in 1. stoletju n. št. je med vladanjem niza kraljev, začenši z Monobazom I. in njegovim sinom Izatom I., je pridobila nekaj veljave. Za kralja Monobaza I. je znano, da je bil zaveznik haracenskega kralja Abeneriga in da je na njegovem dvoru nekaj časa živel njegov sin Izat II. bar Monobaz, ki se je zatem poročil z Abenerigovo hčerko Simaho. Adiabenski kralji so imeli nekaj vpliva tudi na manjša kraljestva na obrobju Partskega cesarstva.

Kraljeva družina se spreobrne v judaizem

[uredi | uredi kodo]

Izat II., sin Monobaza I., in njegova žena Helena Adiabenska sta pred prihodom na prestol med bivanjem v Haraks Spasinu prestopila v judaizem. Približno istočasno se je spreobrnila tudi njegova mati Helena.

V tem obdobju je v Partskem cesarstvu vladal kaos z nizom kraljev in protikraljev, ki so se hitro menjavali na perzijskem prestolu. Artaban II. Partski, ki je bil kralj Atropatene, je zamenjal Voloneza I., ki je bil vzgojen v Rimu in zato nenaklonjen domačemu perzijskemu prebivalstvu. Artaban je moral kmalu zatem pred rivalskim kraljem Tiridatom III. pogegniti v Hirkanijo. Leta 36 se je vrnil in se v strahu pred zaroto zatekel na Izatov dvor. Izat, ki je bil očitno dovolj močan, da je vrnil Artabana na perzijski prestol, je za uslugo dobil nekaj kraljevskih časti in mesto Nisibis. Okoli leta 40 se je na račun svojega polbrata Vardana I. na prestol povzpel Artabanov posvojenec Gotarz II.. Leta 49 je rimski cesar Klavdij poslal iz Rima Vononovega sina Meherdata Mitridata, da bi prevzel partski prestol. Izat je igral dvojno vlogo, čeprav je bil na videz na Gotarzovi strani. Nekaj let kasneje je Vologes I. nameraval napasti Adiabeno in kaznovati Izata, vendar se je moral zaradi napada Dahov in Skitov vrniti v domovino.

Izata II. je na prestolu zamenjal starejši brat Monobaz II.. Leta 61 je poslal kontingent vojakov v Armenijo, da bi podprli partskega kandidata za armenski prestol Tiridata proti Tigranu, ki je vdrl na ozemle Adiabene. Monobazovo vojsko so v Tigranocerti odbili. Med Parti in Rimom je bil leta 63 v Randei sklenjem mir. Parti so proti koncu 60. in na začetku 70. let podprli Jude v njihovem uporu proti Rimskemu imperiju.

Rimsko medvladje

[uredi | uredi kodo]

Glavni Trajanov nasprotnik v Mezopotamiji leta 115 je bil Meharasp, zadnji kralj neodvisne Adiabene. Trajan ga je napadel in po njegovem porazu Adiabeno priključil k rimski provinci Asiriji. Leta 117[5] se je njegov naslednik Hadrijan umaknil iz Asirije, Mezopotamije in Armenije.

Poleti leta 195 je Mezopotamijo napadel Septimij Sever in leta 196 pred Adiabeno izgubil tri divizije. Kasij Dion piše, da je Arbelo osvojil Karakala leta 216. Preiskal je vsa tamkajšnja grobišča, da bi odkril grobove arsakidskih kraljev, in med iskanjem uničil veliko grobov antičnih kraljev.

Provinca Sasanidskega cesarstva

[uredi | uredi kodo]

Leta 224 so Parte strmoglavili Sasanidi. Fevdalci, ki so ostali zvesti Partom, so se upirali prodiranju Sasanidov v Adiabeno in Atropateno. Zaradi njihovega odpora in verskih razlik se Adiabena nikoli ni obravnavala kot integralni del Irana, tudi med sasanidsko vladavino, ki je trajala več stoletij.

Po odhodu Rimljanov je v 4. stoletju glavna vera v Adiabeni postalo krščanstvo. Njeni prebivalci, večinoma asirski kristjani, so raje kot na stran zoroastrijanskih sasanidov stopili na stran krščanskega Rima. Med bizantinsko-sasanidskimi vojnami je bila v regiji bizantinska vojska, meje nekdanje province pa so kljub temu ostale takšne, kot so bile. Adiabena je ostala provinca Perzijskega cesarstva do islamske osvojitve Perzije.[21]

Vladarji

[uredi | uredi kodo]

Vsi datumi so približni.

  1. Izat I. (? - okoli 15/30 n. št.)[22]
  2. Bazej Monobaz I. (20. leta ? – okoli 36)[23]
  3. Heleni (okoli 30 – okoli 58)
  4. Izat II. bar Monobaz (okoli 36 – 55/59)
  5. Vologaz (partski upor proti Izatu II.) (okoli 50)
  6. Monobaz II. bar Monobaz (55/59[23] – konec 60./sredine 70. let)
  7. Meharasp (? – 116)
  8. Rimski cesarji (116–117)
  9. Rakbakt (?-191) (partski guverner alanskega porekla) [24]
  10. Narsaj Adiabenski (okoli 213-224)
  11. Sasanidski cesarji (226–649)
  12. Ardašir II. (344-376
  13. Afraat (okoli 310)

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • E. Brauer. The Jews of Kurdistan. Wayne State University Press, Detroit, 1993.
  • Solomon Grayzel. A History of the Jews. New York: Mentor, 1968.
  • R. Gottheil. Adiabene. Jewish Encyclopedia. Funk and Wagnalls, 1901-1906.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ http://referenceworks.brillonline.com/entries/brill-s-new-pauly/monobazus-e809010#e809030.
  2. ↑ Nimmo, Douglas John. »Izates II King of Adiabene's Tree«. 8. junija 2011. geni.com. Pridobljeno 30. aprila 2014.
  3. ↑ http://referenceworks.brillonline.com/entries/brill-s-new-pauly/monobazus-e809010#e809030
  4. ↑ R.N. Frye (1984). The history of ancient Iran. 3. zvezek, 7. del, str. 222.
  5. ↑ 5,0 5,1 The Chronicle of Arbela (PDF). Leta 115 so Adiabeno osvojili Rimljani in jo preimenovali v Asirijo.
  6. ↑ E.F.K. Rosenmüller. The Biblical Geography of Central Asia: with a General Introduction. Str. 122.
  7. ↑ Studies on the Problem of Tannaim in Babylonia (ca. 130-160 C. E.) Author(s): Jacob Neusner Source: Proceedings of the American Academy for Jewish Research 30 (1962): 79-127.
  8. ↑ Ammianus Marcellinus, XXIII. 6. 15., xxIII. 6. 23, xxIII. 6. 20.
  9. ↑ R. Gottheil. Adiabene. Jewish Encyclopedia. Pridobljeno 8. Novembra 2011.
  10. ↑ Amian, xviii., vii. 1.
  11. ↑ Yaqut. Geographisches Wörterbuch, ii. 263; Payne-Smith, Hadyab, Thesaurus Syriacus; Hoffmann, Auszüge aus Syrischen Akten, str. 241, 243.
  12. ↑ Genesis x. 3, Genesis Rabba xxxvii.
  13. ↑ Plinij starejši. The natural history, VI: 30.
  14. ↑ Hoffmann. Akten. Od str. 259 dalje.
  15. ↑ E. Herzfeld (1947). Zoroaster and his world. I. del, str. 148. Princeton university press, University of Michigan.
  16. ↑ E. Herzfeld, G. Walser (1968). The Persian Empire: Studies in geography and ethnography of the ancient Near East. University of Michigan, str. 23.
  17. ↑ H. Humbach, P.O. Skjaervo (1983). The Sassanian Inscription of Paikuli. Pt. 3,1, str. 120. Humbach, Helmut und Prods O. Skjaervo, Reichert, 1983, ISBN 3882261560/9783882261561.
  18. ↑ J. Neusner (1969). A History of the Jews in Babylonia. 2. Del. Brill. Str. 352-353.
  19. ↑ J. Neusner (1990). Judaism, Christianity and Zoroastrianism in Talmudic Babylonia. University of Michigan, Scholars Press. Vol. 2, str. 103-104.
  20. ↑ Nöldeke. Geschichte der Perser. str. 70.
  21. ↑ Adiabene. Encyclopædia Iranica online.
  22. ↑ [1].
  23. ↑ 23,0 23,1 [2].
  24. ↑ J.B. Bury, S.A. Cook, F.E. Adcock (1969). The Cambridge ancient history. Volume 11, str. 111. The University press, University of Michigan.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Adiabena&oldid=6252319«