Pojdi na vsebino

Omar ibn Abd al-Aziz

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Omar ibn Abd al-Aziz
عمر بن عبد العزيز
Omarjev Zlati dinar, kovan okoli leta 719
8. kalif Omajadskega kalifata
Vladanje22. september 717 – 4. februar 720
(70002000000000000002 leti, 7002136000000000000136 dni)
PredhodnikSulejman
NaslednikJazid II.
Guverner Medine
Na položaju[1]706 – 712
PredhodnikHišam ibn Ismail al-Mahzumi[2]
NaslednikUtman ibn Hajan al-Muri[3]
Rojstvook. 680
Medina, Arabija, Omajadski kalifat
Smrtok. 5. februar 720 (star 40 let)
Deir Šarki, Sirija, Omajadski kalifat
Žena
  • Fatima bint Abd al-Malik
  • Lamis bint Ali
Potomci
  • Abd Alah
  • Abd al-Malik
  • Abd al-Aziz
  • Asim
  • Abd al-Rahman
  • Sulejman
  • Maslama
  • Zaid
  • Ubajd Alah
  • Utman
RodbinaMarvanidi
Vladarska rodbinaOmajadska dinastija
OčeAbd al-Aziz ibn Marvan
MatiLejla bint Asim
Religijaislam

Omar ibn Abd al-Aziz ibn Marvan (arabsko عُمَر بْن عَبْد الْعَزِيز بْن مَرْوَان, romanizirano ʿUmar ibn ʿAbd al-ʿAzīz ibn Marwān) je bil osmi omajadski kalif, ki je vladal od leta 717 do svoje smrti leta 720, * okoli 680, † februar 720.

Omarju pripisujejo zasluge, da je uvedel pomembne reforme osrednje vlade Omajadskega kalifata, tako da je postala veliko bolj učinkovita in enakopravna. Njegovo vladavino zaznamujeta prva uradna zbirka hadisov in zapovedano univerzalno izobraževanje prebivalstva.

Na Kitajsko in v Tibet je odposlal odposlance, ki so njune vladarje pozvali, naj sprejmejo islam. Med njegovo triletno vladavino so islam sprejeli ogromni deli prebivalstva Perzije in Egipta. Ukazal je tudi umik muslimanskih sil z različnih front, kot so Konstantinopel, Srednja Azija in Septimanija. Omajadi so med njegovo vladavino kljub temu pridobili velika nova ozemlja na Iberskem polotoku.

Mnogi menijo, da je Omar prvi mudžadid in po mnenju nekaterih sunitskih učenjakov šesti pravični kalif islama po Hasanu ibn Aliju. Častno so ga imenovali Omar al-Thani (Omar II.) po njegovem pradedu po materini strani, kalifu Omarju (vl. 634–644).

Zgodnje življenje

[uredi | uredi kodo]

Omar je bil rojen verjetno v Medini okoli leta 680.[4][5] Njegov oče Abd al-Aziz ibn Marvan je pripadal premožnemu klanu Omajadov, ki je vladal v mestu, medtem ko je bila njegova mati Lejla bint Asim vnukinja drugega rašidunskega kalifa Omarja (vl. 634–644).[6]

V času njegovega rojstva je druga veja Omajadov, Sufjanidi, vladala iz svojega glavnega mesta Damask. Ko sta vladajoči kalif Jazid I. (vladal 680–683) ter njegov sin in naslednik Muavija II. (vladal 683–684) hitro zaporedoma umrla leta 683 oziroma 684, je oblast Omajadov v kalifatu propadla. Privrženci rivalskega kalifa Abd Alaha ibn al-Zubajrja (vladal 683–692), ki je imel sedež v Meki, so izgnali Omajade iz Hedžasa, vključno z Medino. Omajadski izgnanci so se zatekli v Sirijo, kjer so dinastijo podpirala lokalna arabska plemena. Ta plemena so nazadnje priznala Omarjevega starega očeta Marvana I. (vladal 684–685) za kalifa in s tem potrdila oblast Omajadov v Siriji.[7]

Leta 685 je Marvan I. iz Egipta izgnal Ibn al-Zubajrovega guvernerja in za novega guvernerja imenoval Omarjevega očeta. Umar je del otroštva preživel v Egiptu, večinoma v Hulvanu, ki je bil od leta 686 do očetove smrti leta 705 sedež guvernerja. Omar se je ne glede na to izobraževal v Medini,[5] ki so jo leta 692 ponovno zavzeli Omajadi pod Omarjevim stricem, kalifom Abd al-Malikom (vladal 685–705).[8] Ker je velik del svoje mladosti preživel v Medini, je Omar razvil vezi z mestnimi pobožnimi možmi in prenašalci hadisov.[5] Po smrti Omarjevega očeta je Abd al-Malik poklical Omarja v Damask, kjer je uredil njegovo poroko s svojo hčerko Fatimo. Omar je imel še dve ženi: svojo sestrično po materi Um Šuajb ali Um Utman in Lamis bint Ali iz plemena Balharitov. S svojimi ženami je imel sedem znanih otrok, s priležnicami pa še sedem drugih.[9]

Guverner Medine

[uredi | uredi kodo]

Abd al-Malikov sin in naslednik al-Valid I. (vladal 705–715) je kmalu po prihodu na oblast imenoval Omarja za guvernerja Medine.[5] Omar naj bi spravil medinske meščane z omajadsko vlado in "izbrisal slab spomin" na predhodne omajadske guvernerje, zlasti Hišama ibn Ismaila al-Mahzumija, čigar vladavina je hudo prizadela njenene prebivalce.[4] Omar je položaj guvernerja prevzel februarja/marca 706. Njegova jurisdikcija se je kasneje razširila na Meko in Taif.[5]

Podatkov o njegovem guvernerstvu je malo, vendar večina tradicionalnih poročil pravi, da je bil "pravičen guverner".[5] Pogosto je vodil letno romanje v Meki in bil naklonjen islamskim pravnim učenjakom v Medini, zlasti Saidu ibn al-Musajabu.[5] Omar je več tem učenjakom dopuščal odkrito kritiko ravnanja omajadske vlade.[5] Drugi viri trdijo, da se je v zgodnji karieri pokazal kot materialist.[5] Na al-Validov ukaz se je leta 707 lotil rekonstrukcije in razširitve Prerokove mošeje v Medini.[5] Pod Omarjevo na splošno popustljivo vladavino je Hedžas postal zatočišče iraških političnih in verskih izgnancev, ki so bežali pred preganjanjem al-Hadžaja ibn Jusufa, al-Validovega močnega podkralja vzhodne polovice kalifata.[5]

Dvorjan al-Valida in Sulejmana

[uredi | uredi kodo]

Al-Valid je ostal naklonjen Omarju tudi potem, ko ga je odpoklical s položaja guvernerja.[10] Omar je na al-Validovem dvoru ostal do kalifove smrti leta 715[5] in opravil pogrebne molitve za pokojnim kalifom.[11] Kalifov brat in naslednik Sulejman ibn Abd al-Malik (vladal 715–717) je Omarja zelo cenil[10] in ga imel za svojega glavnega svetovalca.[5] Omar je kalifa spremljal na romanje v Meko in po vrnitvi v Jeruzalem leta 717 usmerjal obsežne vojaške priprave za osvojitev bizantinske prestolnice Konstantinopel.[5]

Kalif

[uredi | uredi kodo]

Pristop

[uredi | uredi kodo]

Po zapisih v tradicionalnih muslimanskih virih je Radža Sulejmana na smrtni postelji prepričal, naj za svojega naslednika imenuje Omarja.[5][12][13][14] Sulejmanov prvotni kandidat je bil njegov sin Ajub, vendar je umrl pred njim.[15] Drugi njegovi sinovi so bili ali premladi ali so se borili na bizantinski fronti.[13] Povzdigovanje Omarja, člana kadetske veje dinastije, nad številne Abd al-Malikove potomce, je te prince presenetilo.[14] Hišam ibn Abd al-Malik je jasno izrazil svoje nasprotovanje, vendar je popustil, ko so mu zagrozili z nasiljem.[14] Grozeči znotrajdinastični konflikt je preprečila določba, da bo Omarjev naslednik Abd al-Malikov sin Jazid II.[13] Omar je nato brez večjega nasprotovanja prevzel oblast 22. septembra 717.[5]

Reforme

[uredi | uredi kodo]
Srebrni dirham Omarja ibn Abd al-Aziza

Najpomembnejša Omarjeva reforma je bila uveljavitev enakopravnosti Arabcev in mavalijev (nearabskih muslimanov). To je veljalo predvsem za nearabske enote v muslimanski vojski, ki niso bile upravičene do enakih deležev plena, zemljišč in plač kot arabski vojaki. Politika je veljala tudi za muslimansko družbo na splošno.[16] Pod prejšnjimi omajadskimi vladarji so imeli arabski muslimani določene finančne privilegije pred nearabskimi muslimani. Od nearabskih spreobrnjencev v islam se je še vedno pričakovalo, da bodo plačevali džizjo (davek), ki so ga plačevali pred spreobrnitvijo v islam. Omar je uveljavil nov sistem, ki je vse muslimane, ne glede na njihovo preteklost, oprostil plačevanja džizja. Sistemu je dodal tudi nekaj zaščitnih ukrepov, da bi preprečil, da bi množična spreobrnitev v islam ogrozila državne finance.[17] V skladu z novo davčno politiko spreobrnjeni mavaliji ne bi plačevali džizje ali katerega koli drugega davka, predpisanega za nemuslimane, vendar bi po spreobrnitvi njihova zemlja postala last njihovih vasi in bi tako ostala zavezana plačevanja polnega zemljiškega davka (harač). V odloku o obdavčitvi je zapisal:

Kdor koli sprejme islam, bodisi kristjan, jud ali zoroaster, od tistih, ki so zdaj podvrženi davkom, in se pridruži telesu muslimanov v njihovem bivališču, pri čemer zapusti bivališče, v katerem je bil prej, bo imel enake pravice in dolžnosti kot muslimani, oni pa so se dolžni družiti z njim in ga obravnavati kot sebi enakega.[18]

Omar je, verjetno zato, da bi preprečil morebiten povratni udar nasprotnikov izravnalnih ukrepov, razširil prizadevanje za islamizacijo, ki se je vztrajno krepila pod njegovimi marvanidskimi predhodniki. Prizadevanje je vključevalo ukrepe za razlikovanje med muslimani in nemuslimani in začetek islamskega ikonoklazma.[19] Omar je tudi ustavil obredno preklinjanje kalifa Alija (vladal 656–661), Mohamedovega bratranca in zeta, v petkovih molitvenih pridigah.[19]

Omarju se pripisuje zasluge, da je naročil urejanje prve uradne zbirke hadisov, izrekov in dejanj, pripisanih islamskemu preroku Mohamedu, v strahu, da bi se kakšen izgubil.

Uprava provinc

[uredi | uredi kodo]

Kmalu po svojem pristopu je Omar temeljito prenovil uprave provinc.[5] Na mesta guvernerjev je imenoval kompetentne ljudi, ki jih je lahko nadziral, kar kaže na njegov namen, "da bo skrbno nadziral deželno upravo".[12]

Ogromno provinco, ki je obsegala Irak in vzhodni del kalifata pod Abd al-Malikovim podkraljem al-Hadžajem ibn Jusufom, je razdelil na tri province. Jazida ibn al-Muhalaba je odpustil in aretiral, ker ni posredoval plena iz osvajanja Tabaristana ob južni kaspijski obali v zakladnico kalifata.[12][20] Za guverjerje treh novih provinc in Džazire je imenoval sebi zveste zanesljive osebe.[20]

Za guvernerja al-Andaluza (Iberski polotok) in Ifrikije (Severna Afrika) je imenoval al-Samha ibn Malika al-Havlanija za al-Andaluz in Ismaila ibn Abd Alaha za Ifrikijo. Izbral ju je zaradi njune domnevne nevtralnosti v plemenskem frakcionarstvu med Kajsi in Jamani in pravičnosti do zatiranih.[21]

Vojaška politika

[uredi | uredi kodo]
Drugo arabsko obleganje Konstantinopla, upodobljeno v bolgarskem prevodu Manasijeve kronike iz 14. stoletja

Kmalu po prevzemu oblasti je proti koncu leta 717 ukazal umik muslimanske vojske, ki ji je poveljeval njegov bratranec Maslama ibn Abd al-Malik, iz njihovega neuspešnega obleganja Konstantinopla,[5] vsakoletne poletne napade na bizantinsko mejo pa je nadaljeval zaradi obveznosti džihada.[10] On sam je živel v severni Siriji, pogosto na svojem posestvu Hunasira, kjer je zgradil utrjen štab.[5][22]

Leta 717 je poslal vojsko pod vodstvom Ibn Hatima ibn al-Numana al-Bahilija v Azerbajdžan, da bi razbil skupino Turkov, ki so napadali provinco.[5] Leta 718 je napotil iraške in sirske čete, da bi zatrle upor Šavdhaba al-Jaškurija v Iraku, čeprav nekateri viri pravijo, da se je upor končal po diplomatski poti.[5]

Sodobni viri Omarja pogosto opisujejo kot pacifista. Kalifovo utrujenost od vojne se pripisuje zaskrbljenosti zaradi vse manjših sredstev kalifove zakladnice. Osvajalskim vojnam vsekakor ni bil naklonjen, saj je dobro vedel, da se ne vodijo za Boga, ampak zavoljo plena.[10] Bolj kot vse to so bile verjetno pomembne velike izgube med obleganjem Konstantinopla, vključno z uničenjem njihove mornarice. Al-Andaluz, ločen z morjen od vzhodnega dela kalifata, in Kilikija sta postala ranljiva za bizantinske napade z morja. Omar je zato razmišljal o umiku muslimanskih sil iz teh dveh regij. Ista računica ga je pripeljala tudi do razmišljanja o umiku muslimanskih sil iz Transoksanije, da bi okrepil obrambo Sirije.[23] Šaban meni, da so bila Omarjeva prizadevanja za zajezitev ofenziv povezana tudi z nezadovoljstvom v vojski.[24] Ustavil je nadaljnje širjenje kalifata proti vzhodu, uveljavitev islama v številnih mestih v Transoksijani pa je preprečila umik arabskih čet od tam.[25][20] Med njegovo vladavino so muslimanske sile v al-Andaluzu osvojile in utrdile sredozemsko obalno mesto Narbonne v današnji Franciji.[26]

Na poti iz Damaska v Alep ali morda na svoje posestvo Hunasira je Omar zbolel[27] in med 5. februarjem in 10. februarjem 720 v vasi Dajr Siman umrl,[27] star 39 let.[27] Pokopan je bil v vasi, kjer je umrl. Ruševine njegove grobnice, zgrajene neznano kdaj, so še vidne.[27] Nasledil ga je Jazid II.[28]

Ocena vladanja in zapuščina

[uredi | uredi kodo]

Soglasno mnenje v muslimanskih tradicionalnih virih je, da je bil Omar pobožen in vladal kot pravi musliman v popolnem nasprotju z drugimi omajadskimi kalifi, ki so na splošno veljali za "brezbožne uzurpatorje, tirane in nastopače".[12] Tradicija priznava Omarja za avtentičnega kalifa, medtem ko so ostali Omajadi veljali za kralje.[17] Zaradi tega in njegove kratke vladavine je težko oceniti njegove dosežke in motive.[17] Po oceni nekaterih zgodovinarjev je poskušal preprečiti propad kalifata z "ohranjanjem enotnosti Arabcev, odpravljanjem zamer mavalijev in usklajevanjem političnega življenja z zahtevami vere".[29]

Predniki

[uredi | uredi kodo]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
8. Al-Hakam ibn Abi al-As[31]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
4. Marvan I.[30]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
9. Amina bint Alkama al-Kinanija[31]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
2. Abd al-Aziz ibn Marvan[4]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
10. Zaban ibn al-Asbah al-Kalbi[32]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
5. Lejla bint Zaban[32]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
1. Omar II., 8. omajadski kalif
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
12. Omar, 2. rašidunski kalif[30]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
6. Asim ibn Omar[30]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
13. Džamila bint Tabit[33]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
3. Um Asim bint Asim[6]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 


Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. Yarshater 1985–2007, v. 23: pp. 131-33, 139, 145, 148, 156, 183, 201-03; McMillan 2011, str. ;95–96, 103–04; EI2 (, s.v. "Umar (II) b. Abd al-Aziz"); Khalifah ibn Khayyat 1985, str. 311; Al-Ya'qubi 1883, str. 339; Al-Baladhuri 1916, str. 20.
  2. Yarshater 1985–2007, v. 23: pp. 33, 71, 76, 114, 131-33; McMillan 2011, str. ;79, 92–93, 95, 102–03; EI2 (, s.v. "Makhzum"); Khalifah ibn Khayyat 1985, str. ;293, 311; Al-Ya'qubi 1883, str. 335.
  3. Yarshater 1985–2007, v. 23: pp. 202-03, 206 ff., 214, 217; v. 24: pp. 3-4; McMillan 2011, str. ;105, 110–11; EI2 (, s.v. "Murra"); Khalifah ibn Khayyat 1985, str. ;311, 317; Al-Ya'qubi 1883, str. 353.
  4. 4,0 4,1 4,2 Wellhausen 1927, str. 267.
  5. 5,00 5,01 5,02 5,03 5,04 5,05 5,06 5,07 5,08 5,09 5,10 5,11 5,12 5,13 5,14 5,15 5,16 5,17 5,18 5,19 5,20 Cobb 2000, str. 821.
  6. 6,0 6,1 Cobb 2000, str. ;821–822.
  7. Kennedy 2004, str. ;90–91.
  8. Kennedy 2004, str. 98.
  9. Marsham 2022, str. 41.
  10. 10,0 10,1 10,2 10,3 Wellhausen 1927, str. 268.
  11. Biesterfeldt & Günther 2018, str. 1001.
  12. 12,0 12,1 12,2 12,3 Kennedy 2004, str. 106.
  13. 13,0 13,1 13,2 Hawting 2000, str. 72.
  14. 14,0 14,1 14,2 Wellhausen 1927, str. 265.
  15. Wellhausen 1927, str. 264.
  16. Blankinship 1994, str. 31.
  17. 17,0 17,1 17,2 Hawting 2000, str. 77.
  18. Gibb 1955, str. 3.
  19. 19,0 19,1 Blankinship 1994, str. 32.
  20. 20,0 20,1 20,2 Wellhausen 1927, str. 269.
  21. Wellhausen 1927, str. ;269–270.
  22. Powers 1989, str. 75, note 263.
  23. Blankinship 1994, str. ;33–34.
  24. Blankinship 1994, str. 33.
  25. Wellhausen 1927, str. ;268–269.
  26. Wellhausen 1927, str. 269, note 1.
  27. 27,0 27,1 27,2 27,3 Cobb 2000, str. 822.
  28. Kennedy 2004, str. 107.
  29. Gibb 1955, str. 2.
  30. 30,0 30,1 30,2 ibn Sa'd 1997, str. 153.
  31. 31,0 31,1 ibn Sa'd 1997, str. 20.
  32. 32,0 32,1 Fishbein 1990, str. 162.
  33. ibn Sa'd 1997, str. 6.
  • Ahmed, Asad Q. (2010). The Religious Elite of the Early Islamic Ḥijāz: Five Prosopographical Case Studies. Oxford: University of Oxford Linacre College Unit for Prosopographical Research. ISBN 978-1-900934-13-8.
  • Bacharach, Jere L. (1996). »Marwanid Umayyad Building Activities: Speculations on Patronage«. Muqarnas Online. 13: 27–44. doi:10.1163/22118993-90000355. ISSN 2211-8993. JSTOR 1523250.
  • Blankinship, Khalid Yahya (1994). The End of the Jihâd State: The Reign of Hishām ibn ʻAbd al-Malik and the Collapse of the Umayyads. Albany, New York: State University of New York Press. ISBN 978-0-7914-1827-7.
  • Bosworth, C. E. (1968). Sīstān under the Arabs: From the Islamic Conquest to the Rise of the Ṣaffārids (30–250, 651–864). Rome: Istituto italiano per il Medio ed Estremo Oriente. ISBN 9788863231243. OCLC 956878036.
  • Bosworth, C. E. (1982). Medieval Arabic Culture and Administration. London: Variorum. ISBN 978-0-86078-113-4.
  • Crone, Patricia (1980). Slaves on Horses: The Evolution of the Islamic Polity. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0-521-52940-9.
  • Crone, Patricia (1994). »Were the Qays and Yemen of the Umayyad Period Political Parties?«. Der Islam. 71: 1–57. doi:10.1515/islm.1994.71.1.1. S2CID 154370527.
  • Crone, Patricia (2004). Gods Rule: Government and Islam. New York: Columbia University Press. ISBN 978-0-231-13290-9.
  • Dols, M. W. (Julij–september 1974). »Plague in Early Islamic History«. Journal of the American Oriental Society. 94 (3): 371–383. doi:10.2307/600071. JSTOR 600071.
  • Eisener, R. (1997). "Sulaymān b. ʿAbd al-Malik". V Bosworth, C. E.; van Donzel, E.; Heinrichs, W. P. & Lecomte, G. (ur.). The Encyclopaedia of Islam, Second Edition. Volume IX: San–Sze. Leiden: E. J. Brill. str. 821–822. ISBN 978-90-04-10422-8.
  • Fück, J. W. (1965). "Ghaṭafān". VLewis, B.; Pellat, Ch. & Schacht, J. (ur.). The Encyclopaedia of Islam, Second Edition. Volume II: C–G. Leiden: E. J. Brill. str. 1023–1024. OCLC 495469475.
  • Gibb, H.A.R. (1923). The Arab Conquests in Central Asia. London: The Royal Asiatic Society. OCLC 499987512.
  • Gordon, Matthew S.; Robinson, Chase F.; Rowson, Everett K.; Fishbein, Michael (2018). The Works of Ibn Wāḍiḥ al-Yaʿqūbī (Volume 3): An English Translation. Leiden: Brill. ISBN 978-90-04-35621-4.
  • Guilland, Rodolphe (1959). »L'Expedition de Maslama contre Constantinople (717–718)«. Études byzantines (v francoščini). Paris: Publications de la Faculté des Lettres et Sciences Humaines de Paris: 109–133. OCLC 603552986.
  • Haldon, John F. (1990). Byzantium in the Seventh Century: The Transformation of a Culture (Revised izd.). Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-31917-1.
  • Hawting, Gerald R. (2000). The First Dynasty of Islam: The Umayyad Caliphate AD 661–750 (Second ed.). London and New York: Routledge. ISBN 0-415-24072-7.
  • Hillenbrand, Carole, ed. (1989). The History of al-Ṭabarī, Volume XXVI: The Waning of the Umayyad Caliphate: Prelude to Revolution, A.D. 738–744/A.H. 121–126. SUNY Series in Near Eastern Studies. Albany, New York: State University of New York Press. ISBN 978-0-88706-810-2.
  • Hinds, Martin, ed. (1990). The History of al-Ṭabarī, Volume XXIII: The Zenith of the Marwānid House: The Last Years of ʿAbd al-Malik and the Caliphate of al-Walīd, A.D. 700–715/A.H. 81–95. SUNY Series in Near Eastern Studies. Albany, New York: State University of New York Press. ISBN 978-0-88706-721-1.
  • Hinds, M. (1993). "Muʿāwiya I b. Abī Sufyān". In Bosworth, C. E.; van Donzel, E.; Heinrichs, W. P. & Pellat, Ch. (eds.). The Encyclopaedia of Islam, Second Edition. Volume VII: Mif–Naz. Leiden: E. J. Brill. pp. 263–268. ISBN 978-90-04-09419-2.
  • James, David (2009). Early Islamic Spain: The History of Ibn Al-Qūṭīya. Abingdon, Oxon and New York: Routledge. ISBN 978-0-415-47552-5.
  • Kennedy, Hugh N. (2002). "Al-Walīd (I)". In Bearman, P. J.; Bianquis, Th.; Bosworth, C. E.; van Donzel, E. & Heinrichs, W. P. (eds.). The Encyclopaedia of Islam, Second Edition. Volume XI: W–Z. Leiden: E. J. Brill. str. 127–128. ISBN 978-90-04-12756-2.
  • Kennedy, Hugh (2004). The Prophet and the Age of the Caliphates: The Islamic Near East from the 6th to the 11th Century (Second ed.). Harlow: Longman. ISBN 978-0-582-40525-7.
  • Lecker, Michael (1989). »The Estates of 'Amr b. al-'Āṣ in Palestine: Notes on a New Negev Arabic Inscription«. Bulletin of the School of Oriental and African Studies, University of London. 52 (1): 24–37. doi:10.1017/S0041977X00023041. JSTOR 617911. S2CID 163092638.
  • Lilie, Ralph-Johannes (1976). Die byzantinische Reaktion auf die Ausbreitung der Araber. Studien zur Strukturwandlung des byzantinischen Staates im 7. und 8. Jhd (v nemščini). Munich: Institut für Byzantinistik und Neugriechische Philologie der Universität München.
  • Luz, Nimrod (april 1997). »The Construction of an Islamic City in Palestine. The Case of Umayyad al-Ramla«. Journal of the Royal Asiatic Society. 7 (1): 27–54. doi:10.1017/S1356186300008300. JSTOR 25183294. S2CID 163178178.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  • Madelung, Wilferd (1975). "The Minor Dynasties of Northern Iran". In Frye, Richard N. (ed.). The Cambridge History of Iran, Volume 4: From the Arab Invasion to the Saljuqs. Cambridge: Cambridge University Press. str. 198–249. ISBN 0-521-20093-8.
  • Madelung, Wilferd (1993). "DABUYIDS". In Yarshater, Ehsan (ed.). Encyclopædia Iranica, Volume VI/5: Čūb-bāzī–Daf(f) and Dāyera. London and New York: Routledge & Kegan Paul. str. 541–544. ISBN 978-1-56859-003-5.
  • Malek, Hodge (2017). »Tabaristan during the 'Abbasid Period: The Overlapping Coinage of the Governors and other Officials (144–178H)«. V Faghfoury, Mostafa (ur.). Iranian Numismatic Studies: A Volume in Honor of Stephen Album. Lancaster and London: Classical Numismatic Group. str. 71–78. ISBN 978-0-9837-6522-6.
  • Mayer, Tobias (2016) [2012]. »New Considerations on the Nomination of ʿUmar II by Sulaymān b. ʿAbd al-Malik«. V Donner, Fred M.; Conrad, Lawrence I. (ur.). The Articulation of Early Islamic State Structures. New York and London: Routledge. ISBN 978-0-8607-8721-1.
  • Powers, David S., ed. (1989). The History of al-Ṭabarī, Volume XXIV: The Empire in Transition: The Caliphates of Sulaymān, ʿUmar, and Yazīd, A.D. 715–724/A.H. 96–105. SUNY Series in Near Eastern Studies. Albany, New York: State University of New York Press. ISBN 978-0-7914-0072-2.
  • Robinson, Majied (2020). Marriage in the Tribe of Muhammad: A Statistical Study of Early Arabic Genealogical Literature. Berlin: Walter de Gruyter. ISBN 978-3-11-062416-8.
  • Shaban, M. A. (1970). The Abbasid Revolution. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-29534-5.
  • Shaban, M. A. (1971). Islamic History: Volume 1, AD 600–750 (AH 132): A New Interpretation. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-08137-5.
  • Taxel, Itamar (Maj 2013). »Rural Settlement Processes in Central Palestine, ca. 640–800 C.E.: The Ramla-Yavneh Region as a Case Study«. Bulletin of the American Schools of Oriental Research. The American Schools of Oriental Research. 369 (369): 157–199. doi:10.5615/bullamerschoorie.369.0157. JSTOR 10.5615/bullamerschoorie.369.0157. S2CID 163507411.
  • Treadgold, Warren (1997). A History of the Byzantine State and Society. Stanford, California: Stanford University Press. ISBN 0-8047-2630-2.
  • Uzquiza Bartolomé, Aránzazu (1994). »Otros Linajes Omeyas en al-Andalus«. V Marín, Manuela (ur.). Estudios onomástico-biográficos de Al-Andalus: V (v španščini). Madrid: Consejo Superior de Investigaciones Científicas. str. 445–462. ISBN 84-00-07415-7.
  • Wellhausen, Julius (1927). The Arab Kingdom and Its Fall. Translated by Margaret Graham Weir. Calcutta: University of Calcutta. OCLC 752790641.
  • Williams, John Alden, ed. (1985). The History of al-Ṭabarī, Volume XXVII: The ʿAbbāsid Revolution, A.D. 743–750/A.H. 126–132. SUNY Series in Near Eastern Studies. Albany, New York: State University of New York Press. ISBN 978-0-87395-884-4.
Omar ibn Abd al-Aziz
Omajadska dinastija
Rojen: ok. 680 Umrl: 5. februar 720
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Sulejman ibn Abd al-Malik
Kalif islama
Omajadski kalif

22. september 717 – 4. februar 720
Naslednik: 
Jazid II.