Pogovor:Franc Perko

Še vedno nisi navedu točnega vira!--Dlojze 23:01, 2. junij 2008 (CEST)

Zaradi šale - v strogi zapor

Ne moremo razumeti Perkove usode, če ne navedemo, za kaj je pravzaprav šlo. Med ljudmi (zlasti med njegovimi nekdanjimi slušatelji, med katerimi sem tudi jaz) na široko kroži kot "ustno izročilo" anekdota, ki ima verjetno resnično ozadje, o vzroku njegove "sovražne dejavnosti zoper SFRJ". Je tako izvirno-nedolžna, kot je bil sam Perko v odnosu do vseh, ki smo ga poznali osebno.

Takole pravi: Ko je Franc odslužil vojaški rok v Beogradu (menda na Dedinju), je imel vse pripravljeno za odhod. Spremljal pa ga je na železniško postajo (pod Nemanjino ulico, kjer zdaj stoji samo še osamljena postaja brez delovanja) njegov sovojak, češ da mu bo pomagal nositi prtljago. Med potjo ga je izzival s političnimi vici in ga zbadal, češ da on ne ve najbž nobenega. Taki vohuni so bili navadno rojaki in zaupanja vredni ljudje, ki so lažje dobili žrtev na limanice. Pravijo celo, da mu je kazal na žep ali kar je že bilo, kjer je imel skrit magnetofon, vendar prostodušni Franc tega ni opazil. Gotovo so tega reveža na nek način prisilili, da je opravljal to ponižujoče delo, sicer pa je bil dobrosrčen fant, ki je hotel tovariša obvarovati pred hudimi posledicami, ki bodo gotovo sledile.

Pa je povedal dva vica oziroma postavil dve "vprašanji": "Kdo je ta, ki se pelje v mercedeseu, pa da žmigavec na levo, a zavije na desno?" Odgovor je bil - "Tito".

Drugi vic je bil: "Katera je najdražja ptica na svetu?" Odgovor: "Galeb".

Po tem je prišlo do "malenkostne" težave. Moral se je vrniti v vojašnico, češ da bodo morali v vojaški knjižici popraviti neko napako. In je prišel nazaj in na vojaško sodišče, kjer je dobil 4 leta strogega zapora: za vsak vic po dve leti. Ko je prišel iz zapora, je bil (razumljivo) psihološko čisto na tleh in je moral iskati zdravniško pomoč, da se je kolikor toliko umiril.

Pravi "vic" - ki pa ni nič smešen - pa je v tem, da je za taka nedolžna vica dobil tako strogo kazen.--Stebunik 13:31, 15. januar 2022 (CET)

Pojasnilo

Dovolite, da mladim, ki morda ne poznajo tistih železnih časov, skušam razložiti, kak je bil pravzaprav pomen tistih dveh vicev, ki na prvi pogled ne povesta ničesar protidržavnega oziroma nimata nikakršnega pomena. Na šaljiv način vendarle postavljata oba na laž celo komunistično usmeritev z nekakim sklepom, da njihovim besedam ne sledijo dejanja.

1. Kaj pomeni vic o žmigavcu na levo in zavijanju na desno? Bistvo celega obdobja Titove Jugoslavije (1943-1980, in potem še do njenega razpada 1989) je bilo v graditvi komunizma, ki so ga imenovali socializem, s posebno različico "samoupravnega socializma". V skladu z Marksovim učenjem je bil kapitalizem njihov "razredni sovražnik". V resnici pa je bil njihov pravi sovražnik njihov "Veliki brat" - tj. Sovjetska zveza in njeno vodstvo, katerega "bratovskemu objemu" je Tito za las ušel 1948. Kljub temu je do konca ostal zagrizen marksist, kar se je pokazalo tudi v proslulem "Titovem pismu", ko je napravil čistke po celi takratni Jugoslaviji in odstranil "reakcionarne", bi rekli danes "demokratične" elemente. Kljub temu pa se je močno naslonil na vsestransko podporo - zlasti materialno - Zahoda, ki pa naj bi bil sovražnik.
2. Galeb je bila Titova ladja. Komunizem je pridigal enakost vseh ljudi, vendar je takoimenovana "rdeča buržoazija" bila "bolj enaka" - v marsičem nad zakonom in nedotakljiva. Njihov življenjski standard - zlasti pa Titov - je bil daleč nad povprečjem navadnega človeka. To hoče povedati vic, da je bil Galeb - ki je nosil ime ptice galeba, najdražja ptica.
3. Glavni vic je pa v tem, da je zaradi hudomušne šale moral prestajati strogi zapor, nekateri pravijo, da celo pet let. To kaže tudi na to, kako je bilo pravosodje slepo orodje v rokah vladajoče klike. Poleg tega izid kaže na to, da pod komunizmom ni bilo svobode govora, če je namreč človek moral v zapor že zaradi šale - in to se je redno dogajalo do pada Rankovića, ko se je le začelo vsaj glede tega popuščati v smislu večjih človekovih pravic - in se je ob obilni podpori Zahoda začel boljšati tudi standard navadnih ljudi. Ko sem bil 1986 na Madžarskem, si niso upali podobnih šal pripovedovati niti najboljšim prijateljem - ker je tam še vedno vladal tozadevni upravičeni strah.
4. Glavni vic je ravno v tem, da rdeči teror ni poznal in ni hotel poznati vica, kar je občutil tudi moj kolega Franc Kuhar, ki je skoraj v istem času zaradi podobne nedolžne šale dobil dve leti strogega zapora. In to je razglašal režim, ki je na vsa usta govoril proti mračnjaštvu in suženjstvu (Internacionala), ki ga uganjajo verniki. Ko je prišel na službo v Janjevo, so ga zaprli brez razloga. Podtaknjeni vohun pa je v zaporu pripovedoval politične vice in ga tako dolgo izzival, da je enega tudi on povedal in sicer: "Kateri čas je: planiramo, planirate, planirajo"? Odgovor je bil: "Izgubljeni". Nanašal se je na petletke, ki so prvzaprav bila planiranja in načrtovanja oziroma petletni projekti, ki pa so velikokrat ostali le pri besedah.
5. Zato v članku ni pravilno napisano, da se je "Perko norčeval iz oblasti" - pravilneje in točneje bi bilo napisati, "da je povedal dve šali na račun Tita" (dve in nič več!), kar pa je bilo v tistem času nekaj nezaslišanega. --Stebunik 23:11, 18. oktober 2024 (CEST)

Bravo Kuharju za njegovo sladico in tebi, Stebunik, da si jo postregel ;) --  ^Ja_ne^zd_ril^c 23:24, 18. oktober 2024 (CEST)

Eno leto je bil moj župnik, in sem to zvedel od njega - pa on si takih "malenkostnih" reči ni gnal preveč k srcu, je bil ta sicer redkobesednež iz čisto drugačnega testa kot Perko.

Ocena

Za oceno njegovega delovanja bi smeli dejati, da je bil Perko idealist - idealisti pa so vsi malce naivni. Tako je bilo tudi z njegovim odnosom do ekumenizma: dokler je šlo le za srečanja na akademski ravni in za besede, je vse potekalo v redu. Tak idealist je bil pri predavanjih "O Cerkvi", tak idealist je bil tudi, ko je v novi stolnici med svetnike dal naslikati tudi svetega Sava, ki pa je bil pravzaprav začetnik razkola - čeprav verjetno nenamerno. Ko je bil dalj časa v Beogradu in se srečal s kruto realnostjo - zlasti z rastjo srbskega nacionalizma in nepomirljivega sovraštva, kar je uničilo do tedaj opevano "bratstvo in edinstvo" in s tem Jugoslavijo, je bil temeljito razočaran. O tem priča njegov članek iz tisteg časa v katoliškem mesečniku v madžarščini, kjer je zapisal pesimistično: "Ekumenizem čez milijon let". Trezni opazovalci pa bi dejali, da ekumenizem - še bolje rečeno - edinost kristjanov - nikakor ni lahka zadeva "na dohvat ruke" - vendar pa večina meni, da edinost ni nekaj nemogočega, čeprav se ne strinjajo vsi, da bi bil "ekumenizem" najboljša pot do tega cilja.--Stebunik 23:35, 18. oktober 2024 (CEST)

Da pa je bil Perko zlasti od izbruha bratomorne vojne vedno bolj in upravičeno razočaran, je temu botrovalo tudi dejstvo, da posredovanje slovenskih škofov ni nič pomagalo. Gotovo da dva - lahko celo več - škofov je ob rasti srbskega nacionalizma in nevarnosti, da bo izbruhnila strašna vojna, obiskalo verske voditelje SPC - ki so bili sicer njihovi osebni prijatelji - pa brez kakršnegakoli uspeha. Zgodovinarji naj se pozanimajo za ta mirovni pravočasni a neuspeli poskus, ki je prejkone bil Perkova ideja. Ta pa ni bila nekje v zraku, ampak je temeljila na evangeljskem sporočilu, ki pa v takratni "evforiji" ni naletelo na pozitiven odmev.--Stebunik 23:45, 18. oktober 2024 (CEST)