Pogovor:Partizanski zločini v drugi svetovni vojni

Pristransko?

Nekdo je stavil na ta članek oznako, češ da je pristranski. Tam pa tudi piše: "Glejte razpravo na pogovorni strani!" - In kaj je bilo razen teh mojih današnjih vrstic na Pogovorni strani? Nič. Po atmosferi, ki vlada v nekaterih krogih, bi človek potemtakem sodil, da je hotel dotični dati le oznako "Ta članek se mi ne dopade" - kar pa sploh ni veljavna oznaka v Wikipediji. Zato bom to oznako čez nekaj časa - če ne bom ničesar utemeljenega našel na pogovorni stani - umaknil. Velja?--Stebunik 22:33, 9. avgust 2024 (CEST)

Nepopoln

Ta članek o zločinih bi prej kot pristanski lahko dobil oznako kot nepopoln, s premalo zanesljivih virov. Zločini so bili namreč nedvomno hujši in večjih razmer, kot članek navaja; pa tudi jih niso povzročali le partizani in zavezniki. Vidi se, da je ta članek preveden, in bi bilo dobro malo pregledati jezik; obenem vanj niso skoraj nič vključene slovenske razmere, ki so pa bile ponekod še hujše kot v nekaterih krajih, ki jih članek navaja. Pa k pomanjkljivostim članka, od katerih bi izpostavil eno. Za primer naj navedem trditev člankarja, ki med drugim pravi:

Poleg tega je v jugoslovanskih taboriščih od oktobra 1944 do marca 1948 umrlo približno 51.000 ljudi..

Od kod je avtor dobil to številko, ko je resnično število najbrže večje. Kdor ne verjame, naj pride osebno v zloglasno taborišče Knićanin, kjer so našli smrt mnogi naši jugoslovanski sodržavljani-Vojvodinci samo zato, ker so bili nemške narodnosti: od otrok do starcev - moški so pa tako večinoma že prej v bojih ali povojnih pobojih izgubili življenje - če jim ni uspelo pobegniti kam v širni svet. Tako je med Donauschwaben ob koncu 2. svetovne vojne krožila krilatica: "Fritz, ne beli si glave s tem, ali ostaneš ali zbežiš - saj te bo tako ali tako vzel hudič." (Antal Schwarz) Ta omenjena številka je torej gotovo prenizka, saj so ujetniki umirali podobno tudi v drugih številnih taboriščih po Vojvodini in Srbiji. Po zanesljivih podatkih je samo v enem takem taborišču - Knićanin (nekdanji Rudolfsgnad) umrlo in bilo vrženo v masovno grobnico na Telečki zunaj vasi, kjer ima danes tudi svoj spodoben spomenik, med 12000-15000 otrok in starcev ter žena. Takih koncentracijskih taborišč pa so ustanovili Titovi komunisti samo po Vojvodini skoraj 100. Kako je možno tako visoko število? Po kratkem postopku so kar celo nemško vas ogradili z žico, in tako je čez noč nastalo morilsko taborišče, iz katerega se ni smelo ven. Eden glavnih vzrokov smrti - če ne glavni - pa je bil zimski mraz, saj se v teh hišah pozimi ni kurilo. Tako so že prvo zimo pokurili v stiski taboriščniki vse, kar je gorelo, tudi tisto, s čimer je bila napolnjena žimnica ali posteljnina: potem pa zlasti ponoči zmrzovali in mnogi tudi zmrznili. V Ečki še živi petindevetdesetletna Liza Himmel, ki je bila kot otrok v štirih takih taboriščih; in pravi, da je bilo v Knićaninu najhuje. Nečak istoimenega narodnega heroja Antal Reves (Antal Révész - njegova rojstna ulica je dobila ime po njem) iz Mužlje, ki je bil nekaj časa kot zaupanja vreden komunist tudi namestnik komandanta koncentracijskega taborišča Kničanin, je obsojal take krutosti, kakor tudi nekatere druge zgrešene poteze socializma. Zaradi svojega čuta za pravičnost in resnsicoljubnost si je prislužil Goli otok. On je vedel pripovedovati, kako neusmiljeno je ravnala KP ne le z odraslimi, ampak tudi z nedolžnimi otroki, ki so jih tudi do smrti sestradali. Je pa to vsekakor velik nauk, da se iz tega naučimo, da zgodovinskih napak ne ponovimo: saj se celo veren človek težko ustavlja maščevalni sli, kaj šele brez vere.--Stebunik 22:55, 9. avgust 2024 (CEST)